Kultni film Vesna in zgodbe njenih junakov


Vesna_plakat

Film tega tedna je romantična komedija iz leta 1953, ki velja za kultni slovenski film in eden najboljših slovenskih filmov; seveda je govor o filmu Vesna, za katerega bi lahko dejala, da je po svoji estetiki, lahkotnosti in komediji, kakor eden izmed zlatih filmov Hollywooda. Nastal je pod direktivo češkega mojstra Františka Čapa, ki je v Sloveniji odkril nove obraze ter jih izstrelil med zvezde. Tako so Frank Trefalt, Janez Čuk, Jure Furlan, Olga Bedjanič in Metka Gabrijelčič preko noči poželi slavo, film Vesna pa je postal prvi slovenski vsejugoslovanski hit, čigar ekipa je bila prva filmska ekipa, ki jo je sprejel sam Tito.

Ker včasih film z yt umakenjo, sem za vsak slučaj podala še drugo povezavo, kjer je film razdeljen na dva dela: Vesna 1. del in Vesna 2. del. Prav tako pa posredujem povezavo do filma Ne čakaj na maj.

***

Kje so glavni igralci danes?

vesna

Verjetno je neobičajno sprejeti val navdušenja, še posebej, če se ta zgodi skoraj preko noči, kakor se je to zgodilo zvezdi filma Metki Gabrijelčič, ki v filmu je igrala Vesno. Po njej so celo začeli izdelovati Šumijeve bombone Vesna. Mentaliteta tistega časa in vzgoja, kjer se je po končanem študiju pričakovalo, da se posveti delu in družini, verjetno ni ravno pripomogla k temu, da bi se odločila za igralsko kariero, katera pot se ji je odpirala tudi v Parizu. Tako se je po filmu Ne čakaj na maj, umaknila s filmske scene in svojo pot nadaljevala v gradbeništvu ter se posvetila družini. Zdaj je v 82 letu starosti in po njeni vlogi se imenujejo glavne slovenske filmske nagrade Vesne.

Franek Trefalt, ki je v filmu igral Samota, Vesninega osvajalca, ki pod oknom pel ji je serenade (in trenutek, ko se zaveš, kako nekoč so znali moški dvoriti ženski), je svojo pot nadaljeval v gledališču ter se kasneje preusmeri in postal radijski športni novinar in urednik. Umrl je lani v starosti 84 let.

Janez Čuk, ki igral je vlogo Sandija, je študiral igralstvo v Ljubljani in življenje končal tragično, ko imel je 31 let. Storil naj bi samomor. Velika škoda, da tak talent je odšel tako hitro. Medtem pa o Juretu Furlanu, ki igra glasbenika Krištova, nisem našla nobenih informacij, za Olgo Bedjanič, ki v filmu igra Hiperbolo, pa sem našla le to, da se je ukvarjala s prevajanjem ter da je pokojna.

***

Žalosten konec režiserja Františka Čapa

Le kaj povedati o velikem talentu, kjer na domačih tleh, rodni Češki, je nekdanji režim hotel izbrisati vse sledi o enemu največjih režiserjev tistega časa (drugo ime in čast pripadata Otakar Vavri); in medtem, ko doma spomin nanj je zbledel, se preselil je na slovensko primorje. Za seboj ima presitžne nagrade kot je Zlata palma iz Canna, pa nagrada iz Benetk in Pule. V Sloveniji je ustvaril tudi najboljši slovenski film in s tem požel tako slavo kot zavist ter pot zaključil tragično v pozabi. Tole pa so delčki njegove zgodbe.

čap

Rodil se je leta 1913 na Češkem in v Pragi zaključil študij agronomije. Zgodaj se je pričel ukvarjati s filmom (režija, scenarij, montaža) in pričel delati za producentsko hišo Lucernafilm, svoje čase najmodernejšo in najslavnejšo filmsko producentsko hišo v srednji Evropi, čigar direktor in lastnik je bil Miloša Havla, stric bivšega češkega predsednika in dramatika Vaclava Havla. Čapova kariera se je hitro vzpenjala in pri 26 letih je posnel svoj prvi film Žgoče poletje ter takrat veljal za najmlajšega režiserja na svetu. Leta 1941 je za film Nočni metulja prejel nagrado za najboljši tuji film v Benetkah, leta 1946 pa je bil v Cannesu nagrajen z zlato palmo za najboljši tuji film s protivojno tematiko Moški brez kril. Nadarjenega režiserja so po vojni k sebi vabili Francozi in Italijani, a ni želel zapustiti Češke, saj je želel pomagati graditi novo družbo. Kmalu je prišel navzkriž s komunističnim sistemom, zato je leta 1948 pobegnil čez mejo. Z materjo sta šla peš čez gore na Bavarsko. Šele tretjič jima je uspelo, za razliko od Miloša Havla, ki so ga ujeli in ga za tri leta zaprli ter mu zaplenili podjetje.

Naključno srečanje v Münchnu, kjer je srečal filmskega znanca Branimirja Tumeja, direktorja Triglav filma, ki iskal je strokovnjake, ki bi pomagali pri razvoju mlade slovenske filmske industrije, ga je vodila v Slovenijo, in tako se njegova zgodba začne s filmom Vesna, ki postal je kulten slovenski film. Odločil se je ostati v Sloveniji ter se preselil na obalo. Leta 1955 je režiral vojni triler Trenutki odločitve, leta 1957 pa nadaljevanje Vesne in uspešnico Ne čakaj na maj. Čap je prav tako režiral koprodukcijske filme ter na slovenski obali posnel tudi Kruh in sol (1957) z mladim in takrat še neznanim italijanskim igralcem Marcellom Mastroiannijem. Njegov film X-25 javlja (1960) je odlični vohunski triler, ki se dogaja za časa vojne v Zagrebu in je bil prodan v kar 48 držav.

Čap velja za začetnika moderne slovenske kinematografije in je v svojem slovenskem obdobju posnel enajst filmov, od katerih pa jih je bilo samo pet v izključni produkciji domačega Triglav filma, ostali pa so bili koprodukcije oz. filmi za tuja podjetja. Bil je režiser ameriškega kova in če bi emigriral v ZDA, bi gotovo njegova zgodba bila drugačna; tako pa ostal je v Piranu, kjer pogled na mestne strehe z obzidja spominjal ga je na staro Prago. V sebi je nosil bolečino, da se ne more vrniti v domovino in ko se je v drugi polovici 60. let režim na Češkem nekoliko zmehčal, sta Čapa obiskala nečak in sestrična, ki sta razmišljala, da bi se preselila v Portorož. Leta 1968 je Češka spet zaprla meje in vez z domovino je bila ponovno prekinjena, kar ga je zelo prizadelo.

In kakor se je njegova pot začela, tako se je tudi končala, s komedijo. Njegov zadnji film za Triglav je film Naš avto (1962), izvrstno komedijo, ki jo pa takratna publika ni ravno dobro sprejela. S tem so se vrata v filmu Čapu zaprla, razlogov zato je več, bil je namreč tujec, homoseksualec, veliko je bilo tudi zavisti in pa lokacija, saj je bil odmaknjen od ”korita”. Zasebno je bil zabaven, duhovit in izjemno uglajen moški, ki pa nikakor ni znal z denarjem, zato imel je tudi velike dolgove in denar nekontrolirano zapravljal.

Ko mu je zmanjkalo domačih filmskih projektov, se je pogreznil v revščino. Ker ni prejemal pokojnine, se je preživljal zgolj z občasnimi deli, nato je poskušal z gojenjem kokoši in prodajo jajc portoroškim hotelom, kasneje tudi s farmo zajcev, vendar mu posli niso uspevali, ker ni znal z denarjem (ko je imel, je dal vse) in ljudmi, ki so ga izkoriščali. Zadnja leta je živel skupaj z enojajčnima dvojčicama Idi in Licio Petronio, Italijankama iz družine optantov. Z Ido, s katero se je poročil, ga je ta opisala kot osebo, ki je pošten, radodaren in lahkoveren, a tudi mehak in občutljiv. Da imel je izjemen čut za prepoznavanje talentov, govori ne samo vloga Vesne, s katero je Metko Gabrijelčič povzdignil med zvezde, ki odprla so se ji številna vrata in če bi se ta za to pot odločila, sem prepričana, da bi imela potencial biti ena od igralk svetovnega kova, ampak je odkril tudi eno največjih filmskih div nekdanje Jugoslavije, takrat 17-letno baletko Mileno Dravić. In kljub vsemu, kar je dal, odkril in ustvaril je Čap živel v osamljenosti in od vseh pozabljen.

Zadnjič se je javil sestrični za božič leta 1971, ko je ta v Pragi dvignila slušalko, se ni oglasil nihče, namesto glasu je eno uro po telefonu zvenela simfonična pesnitev Moja domovina češkega skladatelja Bedricha Smetane. Januarja leta 1972 je umrl v ankaranski bolnišnici zaradi odpovedi jeter; nekateri pravijo, da naj bi naredil »alkoholni samomor«, saj naj bi pod njegovo blazino našli steklenico žganja, s čimer je pospešil odpoved jeter. In tako je končal velik ustvarjalec, ki za film Nočni metulj (Nocní motýl) je na Beneškem filmskem festivalu prejel zlatega leva po izboru žirije, za film Moški brez kril (Muzi bez krídel) na Filmskem festivalu v Cannesu prejel je zlato palmo in za film Vesna je na Puljskem filmskem festivalu prejel nagrado za najboljši film s strani gledalcev, strokovna žirija pa mu je podelila še posebno priznanje za najboljšega režiserja. Pokopan je na piranskem pokopališču. Njegove mojstrovine, ki nas popeljejo v svet skozi katerega uživamo še danes, živijo naprej.

Almira Ćatović

A-PRAVI

***

~~~

Če želiš prejemati zanimive informacije, se lahko prijaviš na novičke s klikom na ikonico:

blogmailing-in-roka

kode

۞

P R E B E R I    Š E | Y O U   M I G T H   A L S O   L I K E

1-11-21-31-41-51-61-71-81-9

Kategorije:[FILM TEDNA|Le cinéma]Oznake: , , , , , , , , , , , , , ,

60 comments

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: