Življenje v duhu prejšnjega stoletja – 21. etnografska prireditev »Likof na taberhi«


Muzej ob vznožju Donačke gore, v avtentični štajerski krajini, je v sončnem sobotnem popoldnevu postal prizorišče največje tradicionalne letos 21. etnografske prireditve, ki je obudila življenje prednikov in skoraj pozabljena kmečka in rokodelska opravila ter tradicionalne dobrote. V največjem muzeju ljudskega stavbarstva na slovenskem, ki je bil leta 1997 nominiran za evropski muzej leta in razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, Muzej na prostem Rogatec, je v soboto, 20. julija, potekal dogodek »Likof na taberhi«, ki je privabil obiskovalce iz celotne Slovenije.

(Objavljeno: Večer v nedeljo, 11. 8. 2019)

Muzejska zbirka na prostem v Rogatcu ohranja ljudsko stavbno dediščino Obsotelja iz časa od 19. do sredine 20. stoletja in predstavlja ter ohranja slovensko ljudsko stavbarstvo v njegovem avtentičnem okolju. Jedro muzeja z originalnimi stavbami je z leti preraslo v največji slovenski muzej na prostem in tako neguje kulturno dediščino in življenje prednikov, ki nas v obdobju razkošja in udobja spomni, na nekoč resnično trdo življenje.

Muzej se je v sklopu dogodka za en dan prelevil v vas v duhu prejšnjega stoletja in nas, kakor je razvidno iz imena prireditve, popeljal skozi delo – taberh ter predstavitev kmečkih in rokodelska opravil do praznovanja – likof z lokalno obarvano kulinarično ponudbo in s kulturnim programom.

Pranje perila in pojoče perice

Opravila, deljena na moška in ženska, so nas popeljale v čas peric, kar so ob vodnjaku s pesmijo prikazale imenovane Pojoče perice in tako obudile nekoč izjemno težko opravilo, ki je takrat bilo hkrati tudi priložnost za klepet in druženje vaščank. In ob pogledu na obešeno razprostrto perilo je marsikatero obiskovalko prešinila zahvalna misel za pralni stroj.

Zanimivost
Pranje perila je bilo težko delo, a ženskam je pomenil skupno druženje, poklicnim pericam pa tudi zaslužek, ki so tako sprejemale perilo od zdravnikov, odvetnikov, bolnišnic, gostiln. Perilo različnih lastnikov so prale skupaj, razvrščeno glede na umazanijo. En dan so potrebovale za namakanje, drug dan za kuhanje perila, tretji dan za spiranje pri potoku in sušenju. Da bi perilo bolj dišalo, so v kotel dajale tudi lovorove liste, jajčne lupine pa so pomagale k odstranjevanju trdovratnih madežev. Prali so se tudi higienski vložki, ki so jih prale ločeno od ostalega perila in sušile naskrivaj.

***

Ohranjanje starih obrti – pletenje iz ličja 

Predstavljene rokodelske veščine naših babic so zajemala prikaz trenja lanu in predenja na kolovratu ter ročno tkanje in vezenje. Posebno pozornost pa je pritegnilo pletarstvo iz koruznega ličja za izdelovanje uporabnih in okrasnih izdelkov z zvijanjem in pletenjem. Tako so izdelali zelo trpežne in kakovostne izdelke, kot so podstavki, copati, torbice, cekarji.

Zanimivost
V Prekmurju je bila v številnih vaseh posebno značilna domača obrt pletenja cekarjev iz koruznega ličja, kjer so se ukvarjale žene in dekleta s pletenjem cekrov od jeseni do spomladi.
Pletenje je prinesla v Prekmurje med drugo svetovno vojno madžarska učiteljica na osnovno šolo v Kapci kot obvezno šolsko ročno delo. Deklice so najprej pletle le za domačo rabo. Kaj kmalu je trgovec izrabil povpraševanje po cekarjih in jih začel pri kmetih odkupovati in dekleta so začela plesti. Tako se je rodila prava obrt pletenja cekarjev. Vsa ženska razpoložljiva delovna sila se je oprijela te dejavnosti. Izkupiček od prodanih cekarjev je postal pomemben delež v družinskem proračunu. Posebno živahna in donosna je bila ta obrt od 1945 do 1958 leta. V letu 1958 so samo v Lendavi v zimski sezoni odkupili za 100 milijonov S din cekarjev. Odkupovali so jih za Dom v Ljubljani in ta jih je izvažal v Ameriko, Zahodno Nemčijo, Anglijo, Belgijo, Francijo in Italijo. Za izkupiček so žene kupovale obleko, posteljnino, perilo, večkrat tudi kolesa, mopede in šivalne stroje. Rozika Varga iz Kapce je bila pri pletenju tako uspešna, da sta z možem z zaslužkom od cekarjev celo dokupila zemlje k hiši. Zase in za domači trg so pletle le pravokotne cekarje, za tuje tržišče pa trikotne torbice.
Obrt pletenja cekarjev iz ličja je cvetela vse do leta 1958, ko so se razmere na tujem tržišču skrhale. Tedaj je odkup za izvoz upadel, s tem tudi cena. Zato je tudi navdušenje za pletenje splahnelo. Po letu 1961 so se zadeve za tuji trg spet uredile, vendar obrt kljub ugodnim okoliščinam ni zaživela z nekdanjo močjo. 

***

Žito na tri različne načine

Jedro prireditve je bilo posvečeno mlačvi žita na tri različne načine, in sicer mlačev s cepci, na ročni mlatilnici in na gepelj s pomočjo kravje vprege. Cepec, staro kmečko orodje, so uporabili tako, da so v pravilnem ritmu vihteli in udarjali slamo, položeno v krog; tako so z mlatenjem žitaric po žetvi ločili zrnje od slame. Pri mlačvi na ročni mlatilnici so seno položili v stroj, ki so ga s skupnimi močmi poganjali, medtem ko je tretji način prikazoval vrtenje pogonske gredi, ki jo poganja vprežna živina. Ob vsem tem pa so prikazali tudi dodaten pomen sena in radostno plat kmečkega življenja. Prikaze mlačve in delovnih opravil je bil izvedeno v sodelovanju s člani društev upokojencev s celotnega območja Obsotelja in Kozjanskega (Zveza DU Kozjansko) in domačini izpod Donačke gore, kjer je v izvedbo prireditve bilo vključenih približno 80 posameznikov.

Obogaten program so spremljale tudi doživljajske delavnice pod imenom Okusimo dediščino, kjer so na svoj račun prišli tudi najmlajši. Lotili so se izdelave ljudskega glasbila nunalce ter lutke iz papirja, spoznavali zelišča in peke kruhkov žulik, ki je ime dobilo po ostanku testa za kruh, ki so ga otroci žulili v različne oblike, preden je kruh pristal v peči. Osrednje dogajanje je spremljal Marjetin sejem, pripravljen s Konzorcijem rokodelskih centrov in tako je pestra ponudba na stojnicah prišla iz Škofje Loke, Veržeja, Slovenj Gradca in Slovenske Bistrice. Za zabavo pa so v okviru kulturnega programa ob zaključku dela poskrbeli Šentjurski muzikanti. Likof na taberhi je ponudil tudi izbor Naj sirove zavihanke Obsotelja in Kozjanskega; laskavega izbora se je udeležilo 19 gospodinj, ki so se pomerile v kulinaričnih spretnostih. Zavihanko je ocenila komisija in letos je ta čast pripadla Gostišču Krpan iz Šmarja pri Jelšah, ki je naslov najboljše sirove zavihanke podelilo Justini Koražija.

Muzej, ki je za en dan zaživel v duhu vasice in nas preselil v drug čas ter pokazal življenje brez tehnologije in današnjega udobja, je odkril in ponovno obudil pristne radosti in rokodelske spretnosti, čigar izdelki so še danes lahko v uporabi, marsikdo pa je ob tem dogodku podoživel taberhe in likofe svoje mladosti.

***

Zgodba o nastanku muzeja

Muzej na prostem Rogatec je priljubljena izletniška točka za celotno družino in ga sestavlja trinajst različnih poslopij. Prvotna ideja o ohranitvi rojstne hiše pesnika Jožeta Šmita je z leti prerasla v največji lokalni muzej na prostem v Sloveniji. Kmetijo sestavljajo izvirne stavbe, ki so jih v osemdesetih letih 20. stoletja prenesli na izbrano lokacijo. Sledile so rekonstrukcije obrtniških in gospodarskih objektov. Pod strokovnim vodstvom odgovornega konservatorja dr. Vita Hazlerja z Zavoda za spomeniško varstvo Celje in ob zanesenjaškem delu članov Društva za ureditev spominskega muzeja Rogatec, ter njegovega predsednika Franca Žerdonerja.

Stalna muzejska zbirka ohranja ljudsko stavbno dediščino subpanonskega tipa in kulturno izročilo ljudi, ki so živeli na območju južno od Donačke gore in Boča v času od 19. do sredine 20. stoletja. Jedro muzeja tvorijo izvirni objekti in rekonstrukcije obrtniških in gospodarskih objektov, ki so jih postavili na izbrani lokaciji ob izhodu iz zgodovinskega trga Rogatec. Prestavitvi stanovanjske hiše so sledili gospodarsko poslopje štala, dvojni vezani kozolec toplar in svinjak štalunci, nato pa še rekonstrukcije – vodnjak štepih na čapljo, čebelnjak, viničarska hiša, brajde, kovačija in lodn, podeželska trgovina iz tridesetih let 20. stoletja.

***

Stanovanjska hiša – Šmitova hiša

Stanovanjsko hišo subpanonskega tipa, ki je prevladoval v Posotelju, so zgradili v letih od 1816 do 1818. O tem pričata letnici vrezani v stropna tramova. Hiša je v celoti zgrajena iz lesa, streha s čopoma pa prekrita s slamo. Tla so ilovnata, stene ometane z ilovico in prebeljene z apnom. Pripadala je Šmitovi družini iz Tlak, v njej pa se je rodil in odraščal tudi znani slovenski pesnik in prevajalec Jože Šmit (1922-2004). Hiša je bila leta 1981 prenesena v originalu na izbrano lokacijo kot temelj nastajajočega muzeja na prostem.

Razporeditev prostorov je tradicionalna, in sicer naravnost je vhodna veža (lojpa) in črna kuhinja (kuhna); na desni strani se nahaja dnevni prostor (hiša) in manjša soba (štiblc); na levi strani pa dekliška soba (hiška) in shramba (hramucl). Hrano so pripravljali v glinastih vezanih loncih, ki sojih prestavljali z burklami (vilami). Pogoji za kuhanje res niso bili prijazni. Dim uhaja iz sicer zaprtega kurišča v prostor in se dvigne pod višje obokani strop. Izhod najde skozi odprtino v oboku in skozi dimnik, ki je v tem primeru celo lesen. Na rantah pod stropom so dimili meso. Hiša je bila osredni bivalni prostor: ob času obeda je bila okrog mize zbrana vsa družina. V kotu pod stropom je razpelo, nad mizo pa stropna polica ranta, kjer so hranili knjige in zanje dragocene drobne predmete. V stopnem tramu je ob letnici izgradnje vrezana šesterokraka rozeta – apotropejski znak.

Ljudski simbol Roseta

 

Rozeta oziroma z ljudskim imenom mora, truta mora ali šest listnato znamenje je star ljudski simbol in eden najbolj razširjenih evropskih simbolov. Rozeto dobimo že pri Etruščanih in Feničanih, poleg Slovanov pa so jo poznali tudi drugi stari narodi. V ljudskem izročilu ta simbol varuje pred nesrečami in nevarnostmi, zato so jo risali na svojih domovih. Vrezana je tako v kamnu, kot lesu, na zibelkah, skrinjah, tramovih, lesenih omarah ali pod sodom za vino, da se ne pokvari. Pogosto je tudi na kapelah in cerkvah. V nekaterih razlagah ta simbol povezujejo s soncem in slovanskim božanstvom Svarogom, drugje pa ga povezujejo z gromovnikom Perunom, medtem pa so za Carla G. Junga rozete predstavljale človekov Jaz, prenesen na kozmično raven in kot simbol enotnosti v celovitosti.

Jože Šmit
Jože Šmit, slovenski pesnik, prevajalec, urednik in novinar, * 1. februar 1922, Tlake pri Rogatcu, † 7. februar 2004, Ljubljana.

Verne duše
V predzimski dan poslali so zvonovi
svoj jokajoči bron in krizanteme
v sivini megle žalostne in neme
zgubile bi se rade nad grobovi.

Ciprese nežno so ubrane strune
in kamni tiho pesem šepetajo,
nad svečami s plamenčki se igrajo
pozorne duše kot nevidne nune.

Zašli smo brez besed med lepe križe
odete v svit nadzemeljskih daljin,
ki hodimo jim vedno bliže, bliže.

Nekoč še naši dragi, oče, mati –
življenje in mladost, zdaj le spomin
in grob, da moremo ob njem jokati …

Leta 1941 je Šmit maturiral na klasični gimnaziji v Ljubljani, kljub temu, da so bili doma pobožni in so pričakovali, da se bo odločil za duhovništvo. Že kot dijak je začel pisati in objavljati pesmi, za katere je prejel tudi prvi honorar. V letih 1942-1943 je študiral gozdarstvo na Dunaju, kar je prekinila vojna. Bil je mobiliziran s strani Nemcev in poslan v Normandijo od koder je pobegnil k Angležem in se preko njih pridružil slovenski prekomorski brigadi. Po osvoboditvi je v Ljubljani študiral primerjalno književnost in slavistiko.

Svojo poklicno pot je začel kot novinar pri Kmečkem glasu (1947-1964), dolga leta je bil nato lektor pri Mladinski knjigi in urednik Cicibana (1964-1977). Pesmi je pričel objavljati 1938. Prevajal pa je tudi leposlovje iz latinščine, nemščine, romunščine in srbohrvaščine, zaslovel pa je predvsem s prevodi rimskega pesnika Katula.  Za dosežke na področju otroške in mladinske književnosti je leta 1970 prejel Levstikovo nagrado. Za svoje delo je prejel Kajuhovo nagrado.

***

Kovačnica

Stavba je rekonstrukcija nekdanje Mordejeve kovačije, ki še stoji ob glavni cesti v Dobovcu pri Rogatcu. Zgradil jo je leta 1930 pokojni kovač Mordej, ki je veljal za odličnega podkovnega in orodnega kovača. Tudi v muzeju je enocelična stavba zidana iz ložanskega peščenjaka. Vhod je pod odprto lopo, kjer so lahko stranke in živina pod streho počakale na opravljeno storitve.

Iz Mordejeve delavnice so v muzej prenesli vse originalno kovaško orodje in opremo. Klinasti meh iz usnja in lesa je povezan z ognjiščem, kjer je za oblikovanje železnih predmetov treba doseči temperaturo okoli 1000°C. Tu se je tnalo s 125 kg težkim nakovalom, ki je za kovača delovna miza. V kovačnici je predstavljena vsa potrebna kovaška oprava in oprema: ognjišče in klinasti meh, tnalo s 125 kg težkim nakovalom, vrtalna naprava na ročni pogon.

***

Gospodarsko poslopje

Gospodarsko poslopje je v nadstropje zgrajen objekt podolžnega tlorisa s “kozolcem” na sprednji strani in odprto lopo ob desni stranski fasadi. Stavba je služila različnim namenom: v levem delu je bila vinska klet, nad njo “pod”, kjer so s cepci mlatili žito, v desnem delu pa je bil hlev oz. “štala”. Medtem ko so bila tla v njegovem prebivališču ilovnata, je živini v “štali”‘ položil lesene podnice ter na ta način hlev tudi lažje očistil. V gospodarskem poslopju je razstavljeno naslednje orodje: sadni mlin, brusni kamen v stojalu na nožni pogon, “preša” – stiskalnica za grozdje, mlatilnica, “telege” – jarem , ročni vozički, “babe” za škopanje, lesena samokolnica “šajtrga”, “šrotarca”.

***

Svinjak – štalunci

Zgrajen je bil v 50-ih letih tega stoletja po razmeroma tradicionalni zasnovi, tako da se po detajlih, vezivih, konstrukciji ostrešja in zasnovi celotne stavbne mase ne razlikuje od bistveno starejših tovrstnih arhitektur. Svinjak ima štiri hlevčke. Vse vhodne odprtine so obrnjene na ozek in nizek prehodni hodnik. V podaljšku je listnica, kjer so danes spravljene tudi sani. Z njimi so kmetje pozimi spravljali les iz gozda ali zgodaj spomladi razvažali gnoj po njivah. Posebnost predstavlja nesimetrična dvokapna streha, krita s slamo. Prostor pod streho so izkoristili za spravljanje škopa – slame, pripravljene za spomladansko krpanje in prekrivanje streh. Na rantah se je sušilo repno in korenjevo listje, ki je prekuhano služilo kot borna prehrana za svinje v dolgih zimskih mesecih.

***

Kozolec

Kozolec predstavlja svojevrstno slovensko posebnost, saj je prav pri nas najbolj razširjen, razvejan in razvit ter prisoten skorajda povsod na podeželju. V muzeju je predstavljen njegov najpopolnejši arhitekturni tip – dvojni vezani kozolec ali toplar. Ljudje so ga uporabljali predvsem za spravilo in sušenje sena ter drugih poljskih pridelkov. Pod kozolcem so spravljali še posamezna orodja, velja pa omeniti tudi njegov simbolni pomen. Veljal je namreč za simbol trdnosti kmetije. Kozolec, ki se danes nahaja v Muzeju, je nastal leta 1892, o čemer priča letnica, ki je vrezana v prečni vezni tram na pročelni strani. Prenesen je iz vasi Prišlin na Hrvaškem. Njegova posebnost so nedvomno podporne ročice, ki so izdelane v obliki stiliziranih S linij ter okrašene s šesterokrakimi rozetami, kakršna je vrezana tudi v nosilnem tramu v hiši. Prav slednje dokazuje prepletenost prvenstveno uporabnega pomena podeželske arhitekture z elementi ljudske umetnosti.

***

Trgovina z mešanim blagom – lodn

Stavba je kopija trške hiše, kakšno je imel trgovec v Rogatcu v času med obema vojnama, ko je bilo tu, poleg nekaj specializiranih, kar pet trgovin z mešanim blagom. Po njihovem vzoru je urejena tudi muzejska trgovina oz. lodn, kot so jo imenovali domačini  (nem. ‘der Laden’ = trgovina). V ‘lodnu’ se je dobilo vse za vsakodnevne domače potrebe, od vžigalic, soli, sladkorja, moke, olja, kisa, petroleja, tekstila in pijač do poljedelskega orodja, emajlirane posode, železnine, deloma tudi obutve.

Oprema v trgovinah je bila lesena, redko je bila v ‘lodnu’ blagajna, pa tudi izložbe v tem času še niso bile običajne. Tovrstne trgovine so torej domačemu prebivalstvu v prvi vrsti pomenile zadovoljitev potreb po osnovnih življenjskih dobrinah, kjer so vse dobili na enem mestu. Ker embalaže še takrat ni bilo je bilo potrebno pred stranko odtehtati ali odmeriti blago. Primer so merice za olje, petrolej ali mleko, ki jih je moral trgovec enkrat leto odnesi na urad za kontrolo meril, kjer so preverili, ali res držijo zahtevano mersko enoto, in vanje vtisnili žig kot dokaz, da so merice uradno umerjene.

***

FOTO ZGODBA:   21. etnografska prireditev »Likof na taberhi«

***

Če želiš prejemati zanimive informacije, se lahko prijaviš na novičke s klikom na ikonico:

1a-blogmailing-in-roka

۞

P R E B E R I    Š E | Y O U   M I G H T   A L S O    B E   I N T E R E S T E D   I N

Kategorije:[Reportaže|NATIONAL GEOGRAPHIC]Oznake: , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: