Boginja Lepote, ki spremljale so jo številne civilizacije kot duhovni planet, ima v teozofiji posebno mesto, saj naj bi od tam prišel Mojster modrosti in na Zemlji vzpostavil iskro Kristusove zavesti, Ljubezen.
Boginjo lepote, ljubezni, plodnosti in umetnosti, so opazovale številne civilizacije kot duhovni planet. Venera, s katero povezujejo se številni Rimljani kot nasledniki Trojancev, eden teh je Julij Cezar, ki imel se je za potomca Eneja, praočeta Rima, čigar mati ni nihče drug kot Venera, ima v teozofiji posebno mesto, saj naj bi od tam prišel Mojster modrosti, Sanat Kumara s svojim spremstvom, in na Zemlji vzpostavil iskro Kristusove zavesti, Ljubezen.
Da gre za izjemen planet, govorijo tudi različne mitologije, ki izražajo podobnost tako kot je to v primeru med staro grško različico in indijsko ter poudarkom na sečilih. Prav tako je zanimiv vidik astronomije, kjer čas Venerinega pojavljanja na nebu sovpada s časom nosečnosti. Fascinanten je tudi njen način gibanja, saj tekom svojega potovanja tvori pentagram. In če so stara slovanska ljudstva na vratih in zibelkah risala pentagram kot znak zaščite, je tega Venera narisala Zemlji. Konec koncev jo imenujejo tudi »sestrski planet«. Pa si poglejmo, na kakšen način se je planet lepote dotaknil številnih ljudstev tekom časa.
Venera v različnih civilizacijah
Za mongolski narod Burjate je Venera zaščitniški duh njihovih konj. Darujejo ji na pomlad, ko označujejo žrebeta in ko konjem režejo grive in repe. Posvečajo ji tudi žive konje, ki pa se potem ne smejo več uporabljati. Za ta ljudstva pastirskih nomadov je Venera nebeška pastirica, ki vodi zvezdne črede. Obredna ugrabitev neveste je pri Burjatih povezana s kultom Venere. Za Jenisejce je najstarejša med zvezdami in njihova zaščitnica. Zanimivo, da to malo izolirano pleme mongolskega videza, ki se nahaja ob reki Jenisej v Rusiji, v svojih legendah opisuje Venero, kot čudovito devico, ki ima ljubimce v Plejadah in s tem ozvezdjem jo častijo tudi Azteki. Za Kirgize in za stara ljudstva Male Azije pa je kot večerna zvezda hči Meseca. Stari Turki so Venero imenovali Arlig, vojščak, moški, samec; potem zvezda luči (Lucifer), nato Colban (sijajni, bleščeči).
| Boginje povezane povezane z idejo ljubezni in lepote | |
|---|---|
| Venera (rimska boginja) | Anaitis (armenska boginja) |
| Hator (egipčanska boginja) | Argimpasa/Artimpasa (skitska boginja) |
| Freja (germanska boginja) | Inana (sumerska boginja) |
| Astarta (feničansko-sirska boginja) | Ištar (babilonska boginja) |
| Militta (asirska boginja) | Turan (etruščanska boginja) |
| Alilat (arabska boginja) | Ušas in Avrora (indoevropski boginji) |
Za Sumerce je bila Venera tista, ki zvezdam kaže pot. Kot večerna boginja je spodbujala ljubezen, kot jutranja boginja pa vodila vojskovanje. Bila je hči meseca in sestra sonca. Glede na to, da se prikazuje ob zori in somraku, je bila vez med jutranjimi in večernimi božanstvi. Iz tega razloga je imela za sestro boginjo podzemlja, čeprav je bilo sonce njen brat. Zaradi sorodstva s soncem – bila sta dvojčka – je imela bojevniške lastnosti: rekli so ji pogumna ali gospa bitk. Vse to je bila kot jutranja zvezda. Toda kot večerna zvezda je bila pod vplivom matere Lune, zato je bila boginja ljubezni in uživanja. Na asirskih pečatih in slikah je njen atribut lev. V verski literaturi se včasih imenuje besni lev ali levinja nebeških bogov. In ker je bila tudi boginja ljubezni, kraljica užitkov, imenovana tudi tista, ki ima rada uživanje in veselje, se je njeno čaščenje ujemalo s sveto prostitucijo. Tako Asircem kot Sumercem se je prikazovala v sanjah in prerokovala o vojnah, med njenimi atributi sta bila lok in puščica, simbola sublimacije.
Pri brazilskih Indijancih Ge Sherente, je bila glasnica, saj to ljudstvo meni, da ima Sonce dva glasnika: Venero in Jupitra. Zaradi podobne dnevne poti sta Sonce in Venera tesno povezana, tako da je divinizirana zvezda marsikje tudi glasnica Sonca, posrednica med njim in ljudmi. Kitajci so Venero imenovali T’ai-p’ai ali »prelepi beli« za katerega so menili, da se nahaja v tretjem sloju vesolja, ter z njo povezovali zlato. Tako kot Egipčani in Babilonci so tudi Kitajci pustili zapise, ko se je Venera izredno približala Siriusu.
Pri Toltetikih je Venero predstavljal »bog pernate kače« Quetzalcoatl, prinašalec omike in ta, jih je naučil koledarja in pisave pa poljedelstva in tkanja, s čimer je razjezil druge bogove. Predstavljen kot lokostrelec, so se ga bali, češ da prinaša bolezni ter smrt, kar govori o simbolični dvojnosti smrti in ponovnega rojstva, vsebovanega v mitu o Quetzalcoatlu. Zaradi dnevnega ciklusa je Venera, ki se prikazuje izmenoma na vzhodu in zahodu (jutranja in večerna zvezda), bistveni simbol smrti in ponovnega rojstva. Dvojni nastop planeta na dveh skrajnostih dneva je razlaga za to, da se je azteški bog Quetzalcoatl imenoval tudi dragoceni dvojček. Pri Aztekih je religiozni del koledarja povezan z Venero. Pri njih so se Venerina leta štela v skupinah po pet, kar je ustrezalo osmim sončnim letom.
Izračun majevskega horoskopa je podan na povezavi: »ASTROLOGIJA MAJEV«.
Uxmal v Mehiki, eno od najbolj obiskanih arheoloških najdišč, kjer se nahaja Guvernerjeva palača, ki je zgrajena v liniji ter v zahodni smeri sovpadala z Venerinim zahajališčem ob največjem severnem ekstremu.
Maji so prav tako velik pomen dali na 260-dnevnem religioznem koledarju, ki temelji na gibanju Venere, ki so jo povezovali z bojevniškim bogom Kukulkan, Venero pa povezovali z vojskovanjem in s planetom, ki naznanja katastrofe. Zato so Maji posebej opazovali ta planet, za katerega so menili, da naznanja božanske namene. V enem od najbolj obiskanih arheoloških najdišč v Mehiki velja Uxmal, kjer je zanimiva Guvernerjeva palača, ki je zgrajena v liniji ter v zahodni smeri sovpadala z Venerinim zahajališčem ob največjem severnem ekstremu. Na razkošno okrašeni fasadi Guvernerjeve palače je še vedno ohranjenih več sto simbolov planeta Venere, ki krasijo ličnice grotesknih podob boga dežja Chaca, njegovi obrazi so razporejeni v skupine po pet, ornament nad glavnim vhodom je sestavljen iz osmih kač, število 8 pa najdemo tudi zapisano na majevski način s črto in tremi krožci na dveh Chacovih podobah ob severnih vogalih palače, pri čemer 5 Venerinih sinodskih dob ustreza 8 majevskim koledarskim letom.
Azteki in Kamen Sonca
Osnovna znanja o koledarju prikazuje arheološka najdba v obliki okroglega monolita s premerom 3,6 metrov in težo okoli 25 ton, ki so ga našli med gradnjo katedrale v mestu Ciudad de Mexico ter ga poimenovali Kamen Sonca.
Predpostavljajo, da se je bazaltni monolit v dobi Aztekov nahajal na vrhu glavne piramide, posvečene Tlalocu, bogu dežja, in Huitzilopochtliju, bogu bojevništva. Španski osvajalci so piramido razdejali, Kamen Sonca pa zakopali, ki je tako bil skrit vse do leta 1790, ko so kamen izkopali. Mnogo o tem kamnu in sporočilu, ki ga nosi, ni znanega kot npr. njegov izvor, za katerega se domneva, da je morebiti iz obdobja Toltekov. To, kar se ve o tem kamnu, koledarju je njegov namen, astronomski in astrološki, zato je tudi sestavljen iz dveh delov, in sicer Xiupohualli – koledar za računanje dnevov in Tonalpohualli – koledar za računanje usod.
Xiupohualli je vseboval podatke o fazah Meseca in Venere, letih Merkurja in Marsa, opažanja o nekaterih ozvezdjih in periodičnosti pojavljanja posameznih kometov ter o dolžini in načinu merjenja zemeljskega leta. Tonalpohualli je govoril o medsebojni povezanosti celotne narave, človeka, Zemlje, planetov in zvezd. Po verovanju lahko z njega preberemo usodo posameznega človeka, pa tudi usodo posameznih narodov in celega sveta.
Religiozni koledar je imel 260 dni. Naravnan je bil na Venerin čas. Njeno leto je imelo 520 dni, razdeljeno na dva dela: 260 dni je vladala Venera kot jutranja zvezda in 260 dni kot večerna. Ta koledar je imel 20 znamenj, oštevilčenih od 1 do 13. Vsak otrok je ob rojstvu poleg imena dobil še številčno oz datumsko in dnevno oznako, ki so označevali njegovo usodo. Izračun oznak je podan na povezavi: »AZTEŠKA ASTROLOGIJA«.
Leto posvetnega koledarja je štelo 18 mesecev po 20 dni, kar je skupaj 360 dni. Da bi se leto dopolnilo, je bilo dodanih še 5 dni, imenovanih Nemontemi, ki pomenijo dodani dnevi in v tem času so Azteki prekinili z vsemi aktivnostmi. Mesec je bil razdeljen na 4 tedne po 5 dni. Peti dan je po imenu Tranguitzli bil namenjen trgovanju. Vsak mesec je bil posvečen enemu bogu, proslave pa so se odvijale vsak prvi dan v mesecu. Dan in noč sta imela po 8 ur, ura je imela 90 minut in vsaka je bila nečemu posvečena. Vsakih 52 sončnih let sta posvetni in religiozni koledar sovpadla, zato je to obdobje predstavljalo pomemben ciklus. Zadnjih pet dni v letu, ko je ciklus dosegel vrhunec, so Azteki pričakovali s strahom, saj bi se bogovi lahko odločili, da še zadnjič uničijo svet (uničili so ga že štiri krat). Ta dan je bil najpomembnejši verski dogodek in vsak cikel so zaključili s Slovesnostjo Novega ognja, ki je trajala 12 dni.
Pet dni pred koncem cikla so duhovniki pogasili vse ognje v kraljestvu, ljudje pa so uničili vse pohištvo in lastnino in žalovali za svetom. Zadnji dan so duhovniki šli na Zvezdni hrib in čakali, da se pokaže ozvezdje Plejad, ki se je pokazalo vsakih 52 let točno ob sončnem zahodu. To je bil za Azteke znak, da bo sonce vzšlo in svet bo obstajal vsaj do konca naslednjega cikla. To je bil tudi znak, da so bogovi sprejeli človeško žrtev in jim odpustili grehe. V zahvalo so jim žrtvovali mladeniča. Ko je zvezda dosegla zenit, so žrtvi iztrgali srce, v rano dali kos lesa in prižgali ogenj. Prišli so duhovniki z baklami, ki so ji jih prižgali na tem ognju in ga nato raznesli v vse templje v kraljestvu. Ko so goreli ognji v vseh templjih, so tudi meščani z baklami odnesli ogenj v svoje domove. Noben ogenj ni ugasnil do konca naslednjega 52-letnega cikla. Kaj nam ta dan prinaša, bomo lahko videli februarja leta 2028, ko je po azteškem koledarju svečanost Novega ognja.
Stjepan Palajsa je v članku Azteški koledar opisal Kamen Sonca
Središče diska prikazuje Sonce (Ollin Tonatiuh), jezik je predstavljen kot nož iz ”obsidiana” in simbolično prikazuje žrtvovanje samega sebe. Eden od bogov (eden od Tonatiuhovih aspektov) se je vrgel v ogenj, da bi se lahko spremenil v Novo Sonce in s tem svet ohranjal pri življenju. Z obeh strani Sonca se nahajata dve pesti v obliki krempljev, okrašeni z zapestnicama. Vsak krempelj drži po eno srce. Na krempljih se nahaja po eno oko, s katerim Sonce opazuje celoten univerzum – kajti njemu nič ne pobegne in pred njim se ne more nihče skriti. Kremplji obenem predstavljajo neizprosni univerzalni kozmični zakon pravice, ki velja za vse, tako za ljudi in živali kot tudi za bogove. Srce predstavlja najbolj sveti in najbolj plemeniti del človeka, ki se mora žrtvovati božanstvu, da bi našel svoj smisel in korenine.
Pet dob sveta: Ljudstva celotne Srednje Amerike so verjela, da je človeštvo do tedaj preživelo štiri dobe Sonca(doba Jaguarja (Ocelotl) – Zemlja, doba Vetra (Ehecatl) – Zrak, doba Ognjenega dežja (Qiuhuitl) – Ogenj, doba Vode (Atl) – Voda) in da je njihova doba peta po vrsti; to dobo so imenovali peto Sonce – Ollin Tonatiuh ali Sonce Gibanja. Peta doba ali doba transformacije bi se naj zaključila z veliki potresi. Tako se je skozi obdobja človeštvo iz primitivnih spreminjalo v vse bolj popolna bitja.
Obroč dnevov: Okoli središčnega diska se nahaja obroč dnevov, ki je sestavljen iz 20 glifov za prav toliko dni. Obstajala sta dva načina štetja dnevov, ki ju imenujemo posvetni in preroški, zato sta nastala dva različna koledarja. Leto posvetnega koledarja je štelo 18 mesecev po 20 dni, kar je skupaj 360 dni. Da bi se leto dopolnilo, je bilo dodanih še pet rezervnih dni, ki so bili nekako odveč in niso imeli kakšnega posebnega pomena. Preroško leto je imelo le 260 dni, razporejenih v dvajset t. i. trinajstic, oziroma obdobja po trinajst dni. Vsak dan v tem letu je imel svoj znak in svojo številko, štetje dni pa se je odvijalo, kot sledi: 1 – Krokodil, 2 – Veter, 3 – Hiša, 4 – Kuščar itd. do 13 – Trs. S tem se je iztekla ena trinajstica in štetje se je spet začelo od začetka. Torej 1 – Jaguar, 2 – Orel, 3 – Jastreb, 4 – Gibanje, 5 – Kremen, 6 – Dež, 7 – Cvet. S tem je zaključen niz dvajsetih dni in ponovno začnemo z istim znakom, torej 8 – Krokodil, 9 – Veter itd. Šele po 260 dneh je znova prišel na vrsto znak z isto številko. Popolno ujemanje (skladnost) teh dveh koledarjev se je vzpostavilo po 52 letih posvetnega oziroma 73 letih preroškega koledarja.
Drugi obroč: Sestavlja ga nekaj ožjih obročev. Glifi v obliki črke ”V” delijo skupino na osem delov. Sam znak ”V” predstavlja žarke Sonca, ki ga povezujejo z Venero. Ti ožji obroči se navezujejo na sinodske periode planeta. Sinodska perioda nekega planeta je čas, ki je potreben, da nek planet, gledano z Zemlje, ponovno pride v isti položaj glede na Sonce. Notranji obroč je sestavljen iz 40 enakih glifov, imenovanih quincuncea, katerih pomen je povezan z Venero kot najpogostejšim aspektom Quetzalcoatla. Venera ima sinodsko periodo 584 dni, seštevek petih period Venere pa ustreza osmim obhodom Zemlje okoli Sonca, to je 5 x 584 = 8 x 365. Tako dobimo število 40, ki je zmnožek števil 5 in 8. Naslednji obroč je sestavljen iz 80 glifov in je povezan z Merkurjem (Xolotlom), bratom dvojčkom Venere (Quetzalcoatlom). Potem sledi znak Marsa. Sinodska perioda Marsa traja 780 dni, kar je enako trem preroškim letom, to je 780 = 3 x 260. Jupiter, nebeški dragulj, prikazuje 64 figur.
Tretji obroč: Sestavljen je iz dveh segmentov, ki izhajata iz gornjega glifa 13 – Acatl in se raztezata na obe strani kot dve kači, katerih repi, luskine, glave in ”grebeni” predstavljajo različna nebesa in Mlečno pot. Prikazan je tudi Saturn v 28 malih likih, ki spominjajo na vretenca kače, nahajajo pa se vzdolž kačjega telesa. Telesa kač so sestavljena iz 13 enakih segmentov, ki (z luskinami in 10 točkami) tvorijo znak Tlachinolli in predstavljajo ciklus 365 dni. V spodnjem delu vidimo, da iz ust rogatih kač (rogovi s sedmimi (7) krogi predstavljajo Plejade in Velikega medveda). Izhajajo iz glave Quetzalcoatla kot personifikacije Sonca – Tonatiuha v smeri vzhod-zahod (na desno) in Tezcatlipoce kot personifikacije Noči – Xiuliteculi v smeri zahod-vzhod (na levo). Dve kači sta slika Univerzuma, ki zaobjema vse. Sta Yin in Yang, Dan in Noč. Na končnem obodu koledarja se začenja niz iz 158 krogcev (če bi jih dopolnili s tistimi, ki prekrivajo glave kač, bi jih bilo 208), ki predstavljajo zvezde na nočnem nebu. Glif 13 – Trs (Acatl), iz katerega izhajajo kače, iznačuje datum ceremonije Novega Ognja. To je bila največja azteška svečanost, ki so jo slavili vsakih 52 let. Štirje ciklusi po 52 let so ponovno tvorili zaključen ciklus 208 let (številka zgoraj omenjenih krogcev).
Xiuhpohualli – računanje let: Azteško leto šteje 18 mesecev po 20 dni. Dnevi se začenjajo z znakom Krokodil in končujejo z znakom Cvet. Na koncu se dodaja 5 dni, imenovanih Nemontemi. Nemontemi pravzaprav pomenijo dodani dnevi in v tem času so Azteki prekinili z vsemi aktivnostmiLeto se je začenjalo našega 2. februarja. Štirje zadnji dnevi v januarju in prvi dan v februarju so Nemontemi. Vsako četrto leto so dodali po en dodaten Nemontemi. To je pravzaprav naše prestopno leto, vsakih 130 let pa so odvzeli po en dan Nemontemi, da bi bil koledar usklajen s ciklusi letnih časov (tropsko leto). Mesec je bil razdeljen na 4 ”tedne” po 5 dni. Peti dan po imenu Tranguitzli je bil namenjen trgovanju. Vsak mesec je bil posvečen enemu bogu, proslave pa so se odvijale vsak prvi dan v mesecu.
Tonalpohualli – računanje usod: Tonalpohualli je preroški koledar, v katerem so zapisani znaki horoskopa. Vsak človek se rodi pod določenim znakom, ki ustreza dnevu, ki bo skupaj z ostalimi elementi zaznamoval njegovo končno usodo. Pri koledarju Tonalpohualli, tako kot pri koledarju Xiuhpohualli, se dnevi Nemontemi ne računajo, saj niso pomembni.
Toximolpilli – kolo let: Toximolpilli v dobesednem prevodu pomeni ”povezovanje zelenega listja”, kar bi v prenesenem pomenu pomenilo povezovanje let, če si zamislimo leta, mesece in dneve kot sveženj stebelc, vej in listja, ki bi kot celota predstavljali sveženj let. Prikazano je kot kolo s štirimi kraki, pri čemer se začne z znakom divjega kunca, ki se nahaja ob centralnem Soncu. Znaki so: Trs, Kremen, Hiša in divji Kunec. Prvo leto je 1 – divji Kunec, sledi leto 2 – Trs, 3 – Kremen, 4 – Hiša, zatem 5 – divji Kunec, 6 – Trs, 7 – Kremen itd. vse do 13 – Trs. Na enak način dobimo naslednje tri skupine po 13 let, kar skupaj daje 52 let ali ciklus Toximolpilli. Te štiri skupine po 13 let so za Azteke imele pomembno vlogo. Njihov izvor je zasnovan na opažanju, da ozvezdje Plejad vsakih 52 let prehaja skozi zenit. Azteki so verjeli, da se svetovne katastrofe dogajajo na koncu posameznega ciklusa po 52 let.
Obredna žrtvovanja
Stare civilizacije so bile izjemno povezane z naravo in zvezdami. Imele so zanimive verske obrede, zato toliko bolj preseneča obredno žrtvovanje, ki so ga Azteki privedli do skrajne brutalnosti.
Na dan žrtvovanja so žrtve omamili s posebnim praškom yauhtli in jih nato vodili na vrh piramidnega templja, pod katerim je stala ogromna množica ljudi. Nato so žrtve položili preko Orlovega kamna-žrtvenika. Štirje duhovniki so pripravili žrtve, medtem ko ji je peti odprl prsni koš z nožem iz obsidiana, iztrgal srce, najdragocenejše kar človek ima in ga še živo, utripajoče ponudil bogovom v dar. S tem je bila bogovom poslana prošnja in želja, da podaljšuje življenje. Truplo so nato porinili po stopnicah, da je izmaličeno obležalo ob vznožju templja. Le najbolj pogumne in pomembne ljudi je doletela čast, da so truplo odnesli od vznožja. Tako je zgledalo žrtvovanje bogu vojne Huitzilopochtliju, zaščitniku Aztekov, ki pa seveda ni bil edin, kateremu so posvečali žrtvovanja. Večinoma so žrtvovali moške, pri čemer so jim iztrgali srce, ženske so žrtvovali redkeje, te pa so zadavili.
Quetzalcoatl, pernati bogu z zelenimi peresi, ki je kot stvariteljski bog odkril poljedelstvo in umetnost pisanja, ter je kot bog planeta Venere Jutranjice in Večernice poznan pod imenom Tlahuizcalpantecuhtli.
Najbolj brutalna so bila žrtvovanja bogu Huehueteotlu, bogu ognja, ki velja za eno starejših božanstev; kjer so omamljene žrtve metali z vrha slovesne ploščadi v ogenj, še preden so umrle zardi ognja in bolečin, pa so jim s posebnimi kljukami, ki so se zabodle globoko v meso, potegnili iz ognja in jim iztrgali srce. Srce so pokazali soncu, nato pa so ga skupaj s truplom vrgli nazaj v ogenj in ga sežgali. Tiste otroke, ki so se rodili na poseben dan v letu, so žrtvovali bogu dežja, Tlalocu, v prvem mescu azteškega leta (obdobje med 12. Februarjem in 4. Marcem). Že nekaj dni po rojstvu so duhovniki te otroke označili in materam pokazali oznako, ki jim je povedala, da so njihovi otroci namenjeni žrtvovanju. Ker ti otroci še večinoma niso znali hoditi, so jih duhovniki lepo oblekli in jih odpeljali na vrh ene izmed gora, ki so obkrožale dolino Mexico Citya. Otroci so vso pot jokali in njihov jok je utihnil šele, ko so jim prerezali vrat in jih tako žrtvovali. Solze mater in otrok pa so napovedale dež.
Žrtvovanje ob pomladi je potekalo tako, da so izbrali najpopolnejšega mladeniča in mu na slovesnosti odrli kožo. Nato so v to kožo oblekli drugega mladeniča, ki je odplesal slovesni ples. To je simboliziralo nov cikel rasti in obnove. Verjetno pogled na azteške duhovnike ni bil ravno prijeten, tako je sam Cortez ob prihodu v Tenochtitlan bil pretresen nad njihovim izgledom; Bernal Diaz del Castillo, španski konkvistador in zgodovinar, pa jih je opisal takole: »Nosili so dolga črna ogrinjala s kapuco. Lasje so jim segali do pasu ali do gležnjev, zavozlani in pokriti s krvjo. Zaudarjali so po žveplu in mrhovini. Nohti na prstih so bili zelo dolgi. Bili so zelo pobožni.« Za žrtvovanja so se ljudje večinoma odločali prostovoljno. Bila so del te kulture, ki so jo Evropejci uporabili kot izgovor za rop in genocid.
Venera v mitologiji
Boginja ljubezni in lepote najlepša med boginjami, čigar voz vlečejo 3 ptice: grlica, labod in golob, rojena je iz morske pene, njene popolne oblike obraza, sijaj njenih oči, njena usta, nasmeh in lepoto njenih prsi so opevali številni pesniki. Z njenim rojstvom sta povezani dve zgodbi, in sicer po Homerju je Afrodita hči Zeusa in nimfe Dione. Po Heisodu pa je Afrodita veliko starejša od prve šesterice olimpijskih božanstev ter je hči Urana (neba), kateremu je njegov sin Kronos (Saturn) odrezal spolne organe in jih vrgel v morje. Seme se je pomešalo z morjem in morje se je spenilo. V tej peni je nastala Afrodita, ki je na Cipru stopila na kopno, zaradi tega je bil eden glavnih centrov čaščenja Afrodite v mestu Paphos na Cipru.
Platon je ločil dve Afroditi; prva, Uranova hči, imenovana tudi Uranija, je bila plemenita boginja čiste ljubezni, medtem ko je bila druga, Dionina hči, imenovana tudi Pandemos, boginja navadne, čutne ljubezni. Afrodita je velikokrat prikazana med divjadjo, ki ji je za spremstvo, kot na primer v homerski himni, v kateri je najprej opisana njena oblast nad bogovi in potem nad živalmi: Zmedla je celo gromovnika Zevsa, največjega med bogovi…; kadar hoče, lahko preslepi tudi tako modrega duha … Povzpela se je na Ido s tisočerimi izviri, goro, ki je mati zveri, za njo pa so priliznjeno hodili sivi volkovi, rusodlaki levi, medvedi in hitri panterji, nikdar siti jelenjadi. Ko jih je zagledala, se je razveselila iz vsega srca in zasadila poželenje v njihove prsi; tedaj so se vsi hkrati šli parit v hladne dolinice.
Kako je Venera inspirirala umetnike govori mit o kiparju Pigmalionu, ki se ni hotel poročiti zaradi takratnih nemoralnih žensk. Odločil se je živeti samo za svojo umetnost, v sebi pa je hrepenel po svoji idealni ženski. Tako se je odločil, da bo iz slonovine naredil svojo idealno žensko; in nastal je kip, popolne lepotice, s katero se ni mogla primerjati nobena ženska. V svoji samoti se je Pigmalion tako močno zaljubil v lasten kip, da je tej podobi, nosi darila, jo krasil z nakitom ter jo oblačil, kakor da bi bila živa. Ko je boginja Afrodita slavila svoj praznik, je prinesel svoj kip v Afroditin tempelj in jo prosil, da iz tega kipa ustvari žensko. Afrodita mu je to željo izpolnila in tako vdahnila vanj življenje. Ko se je Pigmalion vrnil domov, ga je tam čakal oživel kip in rodila se je Pafa.
Afrodita je bila poročena s Hefajstom, bogom kovaštva in ognja, iz katerega se velikokrat norčuje in ki ga stalno vara s smrtniki in nesmrtniki. Pri nesmrtnikih se omenja lepi mladenič Adonis. Venomer ga je v skrbi zanj prigovarjala, naj ne hodi na lov, vendar je ni ubogal. Ljubosumni Ares je nad Adonisa na lovu poslal merjasca, ki ga je nato raztrgal. Žalostna Afrodita se je odpravila iskat truplo in ko je tavala med bodičastim grmičevjem, se je zbodla in iz kapelj krvi, ki so padle na zemljo, so zrasle čudovite rože. Afrodita je prosila Zevsa, naj oživi Adonisa. V tem času pa si je Adonisa zaželela tudi Persefona. Zevs je oživil mladeniča in določil, da naj pol leta prebije pri Persefoni in pol leta pri Afroditi. Imela je številne ljubimce med bogovi, med katerimi je tudi Aresa, boga vojne, s katerim ima strastno ljubezen in plod katere so otroci Harmonija, Eros, Himerod (hrepenenje), Dejmos (groza), in Fobos (strah). Ko je Hefajst bil obveščen o njeni aferi z Aresom, jima je nastavil past z nevidno mrežo (takrat je bil spočet Eros) ter poklical vse olimpijske bogove za priče svoje nesreče. Po tem sta se ljubimca razšla, Afrodita je odšla na Ciper, Ares pa v Trakijo.
Številne Afroditine ljubezenske afere so enako močno pretresale tako nebo kot Zemljo, a ena od teh je pripeljala do ene najbolj odmevne vojne starega sveta – Trojanske vojne. Na praznovanje (prisiljene) poroke med Pelejem in Tetido (kasneje se jima je rodil sin Ahil) so bili povabljeni vsi bogovi in boginje razen Eride, boginje prepira, ki je iz maščevanja med svate vrgla zlato jabolko z napisom »Najlepša«. Med tremi boginjami Hero, Ateno in Afrodito je nemudoma nastalo »jabolko spora«, saj se niso mogle dogovoriti, katera od njih si ga resnično zasluži. Za razsodnika v sporu je bil izbran Paris, zato ga je vsaka boginja nemudoma skušala pridobiti z obljubami: Hera mu je ponudila politično moč in oblast nad vso Azijo, Atena spretnost v boju, Afrodita pa najlepšo žensko na svetu – Heleno, ženo špartanskega kralja Menelaja. Paris je odločil, da je najlepša Afrodita, ta odločitev pa je privedla do trojanske vojne.
Orphic Hymn 55 to Aphrodite (trans. Taylor) (Greek hymns C3rd B.C. to 2nd A.D.): To Aphrodite. Ourania (Urania) (Heavenly), illustrious, laughter-loving (philommeideia) queen, sea-born (pontogenes), night-loving (philopannyx), of awful mien; crafty, from whom Ananke (Necessity) first came, producing, nightly, all-connecting dame.
Tis thine the world with harmony to join, for all things spring from thee, O power divine. The triple Moirai (Fates) are ruled by thy decree, and all productions yield alike to thee: whatever the heavens, encircling all, contain, earth fruit-producing, and the stormy main, thy sway confesses, and obeys thy nod, awful attendant of Bakkhos [Dionysos] God. Goddess of marriage, charming to the sight, mother of the Erotes (Loves), whom banquetings delight; source of Peitho (Persuasion), secret, favouring queen, illustrious born, apparent and unseen; spousal Lukaina, and to men inclined, prolific, most-desired, life-giving, kind. Great sceptre-bearer of the Gods, ’tis thine mortals in necessary bands to join; and every tribe of savage monsters dire in magic chains to bind through mad desire. Come, Kyprogenes (Cyprus-Born), and to my prayer incline, whether exalted in the heavens you shine, or pleased in odorous Syria to preside, or over the Aigyptian (Egyptian) plains they care to guide, fashioned of gold; and near its sacred flood, fertile and famed, to fix they blest abode; or if rejoicing in the azure shores, near where the sea with foaming billows roars, the circling choirs of mortals thy delight, or beauteous Nymphai (Nymphs) with eyes cerulean bright, pleased by the sandy banks renowned of old, to drive thy rapid two-yoked car of gold; or if in Kypros (Cyprus) thy famed mother fair, where Nymphai unmarried praise thee every year, the loveliest Nymphai, who in the chorus join, Adonis pure to sing, and thee divine. Come, all-attractive, to my prayer inclined, for thee I call, with holy, reverent mind.
O posledicah njene ljubezenske prigode s smrtniki govori zgodba o rojstvu Eneja, ki je prikazana v »hvalnici Afroditi«, eni glavnih homerskih hvalnic ali himn. Afrodita je bila vzrok, da so se drugi bogovi, zlasti Zevs, ljubili s smrtnicami. Zevs se ji je maščeval tako, da je povzročil, da se je zaljubila v Trojanca Anhiza, ki je skrbel za svoje govedo na hribih v bližini gore Ida. Olepšala se je kot za poroko med bogovi in se pojavila pred njim. Premagala ga je s svojo lepoto, mislil je, da je boginja, a se je predstavila kot frigijska princesa. Šele potem ko sta se ljubila, je Afrodita razkrila svojo pravo identiteto. Anhiz se je ustrašil posledic njune zveze. Afrodita mu je zagotovila, da ga bo zaščitila. Povedala mu je, da bo rodila sina z imenom Enej. Opozorila ga je, da ne sme nikoli nikomur povedati, da je ležal z boginjo. Ko se je Enej rodil, ga je Afrodita popeljala do Nimf na gori Ida. Do starosti petih let so zanj skrbele Nimfe, nato pa ga je odpeljala k Anhizu. Po drugih virih se je Anhiz pozneje hvalil, da je srečal Afrodito, zato ga je v nogo zadela Zevsova strela. Postal je hrom, tako da ga je Enej moral nesti, da bi ga rešil iz plamenov Troje.
Venera, konec Trojancev in začetki Rimljanov
Enej je v rimski mitologiji dobil posebno vlogo, predvsem v Vergilijevi Eneidi, v kateri je prednik Romula in Rema, ter tako postal prvi pravi junak Rima. Eneida pojasnjuje, da je Enej eden redkih Trojancev, ki ni bil ubit ali zasužnjen, ko je padla Troja ter mu je s pomočjo bogov uspelo pobegniti.
Zbral je skupino Trojancev, v kateri so bili trobentač Mizen, njegov oče Anhiz, prijatelji Ahat, Sergest in Akmon, zdravilec Japiks, krmar Palinur ter njegov sin Askanij (znan tudi kot Jul). Pluli so proti italski obali in bili začetniki Rimljanov. S seboj je prinesel Lare in Penate, kipe hišnih bogov Troje in jih preselil v Italijo. Poskusi, da bi našli nov dom, niso uspeli; postanek so imeli na Siciliji v Drepanonu, na otoku ob zahodni obali, na katerem je umrl njegov oče Anhiz.
Po kratki, a hudi nevihti, ki jo je poslala boginja Junona, sta se Enej in njegova flota po šestih letih potepanja ustavila na obali v Kartagini. Enej je imel dolgoletno razmerje s kartažansko kraljico Didono (znana tudi kot Elisa), ki je predlagala, da se Trojanci naselijo v njeni deželi in da z Enejem kraljujeta nad njenimi narodi. Zakonska zveza je bila sklenjena na pobudo Junone, ki je prerokovala, da bodo njena najljubša mesta na koncu premagali potomci Trojancev. Enejeva mati Venera (grška Afrodita) je ugotovila, da njen sin in njegova druščina potrebujeta začasen premor, da bi se okrepili za nadaljnjo pot. Sel boga Merkurja je poslal Jupitra in Venero, da sta opomnila Eneja na njegovo potovanje in namen ter ga prepričala, da je na skrivaj zapustil deželo. Ko je Didona to izvedela, je izrekla prekletstvo, ki bi za vedno zasejalo sovraštvo med Kartagino in Rimom, kar je povzročilo punske vojne. Nato je storila samomor, zabodla se je z mečem, ki ga ji je dal Enej, ko sta se prvič srečala. Po bivanju v Kartagini so se Trojanci vrnili na Sicilijo, kjer je Enej priredil pogrebne igre v čast svojega očeta, ki je umrl pred letom dni. Družba je potovala naprej in pristala na zahodni obali Italije. Enej se je spustil v podzemlje, kjer se je srečal z Didono in svojim očetom, ki mu je pokazal prihodnost potomcev in s tem zgodovino Rima.
Enej naj bi bil prednik Rimljanov. Nekateri zgodnji viri ga imenujejo oče ali ded. Tako je Venera preko sina Eneja in vnuka Jula, prednika julijske dinastije, povzdignjena med najvišja rimska božanstva preko praočeta Rimljanov. Veliko patricijskih družin se je ponašalo s tem, da izhajajo iz Eneja in Venere. Cezar ji je postavil spomenik na Forumu Julijcev in jo imenoval Venus Genitrix, posebno pozornost je njeni povezavi z Rimom posvetil tudi cesar Avgust. Prav tako je bila zaščitnica Pompejev pod imenom Venus Pompeiana, veljala je za zaščitnico Rimljanov, njen dan je bil 1. april, njen kult pa močno razširjen. Prevzela je atribute in mitologijo Afrodite, njeno ime pa je postalo pri pesnikih sinonim za ljubezen.
Venera v astronomiji
Venera, najsvetlejši planet na nebu se včasih imenuje zvezda »danica« ali »večernica«; je drugi planet od Sonca in šesti največji. Venerina krožnica je še najbolj okrogla od vseh planetov, z ekscentričnostjo, manjšo od 1 %. Je zemeljski planet, po velikosti in obsegu zelo podoben Zemlji. Zaradi teh podrobnosti ga včasih imenujejo Zemljin »sestrski planet« ali kot njena »dvojčica«, saj je premer Venere le 650 km manjši od Zemljinega, masa pa je 80 % Zemljine.
| Primerjava | Iz Zemlje bi lahko oblikovali 1,2 Veneri |
| Oddaljenost od Sonca | 108.200.000 km |
| Vrsta | čvrst, skalnat |
| Atmosfera | ogljikov dioksid |
| Število lun | 0 |
| Premer ekvatorja | 12103,7 km |
| Površina | 4,60 • 108 km2 |
| Prostornina | 9,28 • 1011 km³ |
| Masa | 4,8685 • 1024 kg |
| Srednja gostota | 5,204 g/cm3 |
| Vrtilna doba | −243,0185 d |
| Vrtilna hitrost | 6,52 km/h (na ekvatorju) |
| Nagib vrtilne osi | 2,64° |
| Temperatura | 463 °C |
Njena rotacija je zelo nenavadna. Je zelo počasna, saj potrebuje 243 zemeljskih dni za en sam svoj dan, poleg tega pa se vrti v nasprotni smeri kakor Zemlja. Razen tega sta periodi Venerine rotacije in orbite tako sinhronizirani, da se Venera vedno kaže z isto stranjo Zemlji, ko sta si planeta najbližja. Zemlja ima močno magnetno polje, ki odbija sončni veter in preprečuje njegov neposredni stik z ozračjem. Venera pa ima samo zelo šibko globalno magnetno polje moči okoli 0,1 % Zemljinega, kar je premalo za odbijanje sončnega vetra. Šibkost magnetnega polja naj bi bila zaradi zelo počasnega vrtenja Venere okoli svoje osi, ki ni dovolj velika, da bi ustvarila učinek dinama. Prav tako nima lune.
Venera obkroža Sonce na povprečni oddaljenosti okoli 106 milijonov kilometrov, tirnico pa zaključi na 224,7 dni. Ko se Venera nahaja med Zemljo in Soncem v položaju, imenovanemu notranja konjunkcija, je takrat najbližje Zemlji od vseh planetov, saj oddaljenost znaša okoli 40 milijonov km. Venera pride v notranjo konjunkcijo vsakih 584 dni. Venera se okoli svoje osi zavrti vsakih 243 dni, kar je najpočasnejša vrtilna doba od vseh planetov. Na ekvatorju se Venerino površje vrti s hitrostjo 6,5 km/h, Zemljino pa okoli 1600 km/h. Za opazovalca na površini Venere bi Sonce vzšlo na zahodu in zašlo na vzhodu vsake 116,75 dni. Zato Venerino leto traja 1,92 Venerinih dni.
Če gledamo iznad Sončevega severnega tečaja, se vsi planeti gibljejo v smeri, nasprotni urinemu kazalcu. Tudi vsi planeti se okoli svoje osi vrtijo v enaki smeri, razen Venere, ki se giblje v vzvratni smeri. Zakaj se Venera tako počasi vrti in še to v vzvratni smeri, je bilo to dolgo uganka za znanstvenike. Zanimivo pri Venerini tirnici in vrtilni dobi je to, da je 584-dnevni interval med najbližjimi srečanji Zemlje in Venere skoraj natančno enak petim Venerinim solarnim dnevom.
Venera ima najgostejše ozračje od vseh zemeljskih planetov, ki je sestavljeno večinoma iz ogljikovega dioksida, zračni pritisk na površini pa je 90-krat večji kot na Zemlji. Zaradi velike količine ogljikovega dioksida v ozračju je na Veneri velik učinek tople grede, ki dvigne temperaturo preko 400°C. Zato je Venerino površje bolj vroče od površine Merkurja, čeprav je Venera skoraj dvakrat bolj oddaljena od Sonca in prejme samo 25 % sončnega obsevanja.
Okoli 80 % Venerine površine sestavljajo ognjeniške ravnine. Dva višja »kontinenta« zavzemata preostanek površine. Prvi v velikosti Avstralije leži na severni polobli, drugi pa nekoliko južneje od ekvatorja. Večji del Venerine površine kaže na oblikovanje z ognjeniškimi procesi. Verjetno je imela nekoč velike količine vode tako kot Zemlja, toda potem je vsa izparela. Med ruskim programom Venera sta sondi Venera 11 in Venera 12 zaznali stalen tok strel, Venera 12 pa je kmalu po pristanku posnela močan grom. Strele na Zemlji poganjajo padavine, teh pa na Veneri ni. Oblaki so zelo gosti tako, da onemogočajo neposreden pogled na površino planeta.
Podatki iz Magellanovega radarja kažejo, da je precejšen del površja Venere pokrit z lavinimi tokovi. Pred kratkim predstavljena odkritja kažejo, da je Venera še vedno vulkansko aktivna, toda na samo nekaj vročih točkah. Na večini predelov je bila geološko mirna vsaj nekaj sto milijonov let.
Prvo vesoljsko vozilo, ki je obiskalo Venero, je bilo Mariner 2 leta 1962. Kasneje so Venero obiskala še mnoga druga (do sedaj več kot 20), med drugim tudi Pioneer Venus, sovjetska Venera 7, ki je prvo vesoljsko vozilo, ki je pristalo na katerem drugem planetu in Venera 9, ki je poslala prve fotografije površja. Nazadnje je ameriški orbiter Magellan z radarjem naredil podrobne karte Venerinega površja. Zaradi agresivnega okolja nobena sonda ni zdržala več kakor 30 minut.
Venerina luna?
Leta 1672 je Giovanni Domenico Cassini, eden od najbolj znanih astronomov, opazil majhnega spremljevalca blizu Venere. Cassini se je odločil, da ne bo objavil svojega opazovanja, vendar je 14 let kasneje leta 1686 spet opazil objekt in ga označil v svojih zapiskih. Velikost objekta je ocenil na 1/4 premera Venere, prav tako pa je prikazoval iste faze kot Venera. Kasneje so objekt videli tudi drugi astronomi: James Short leta 1740, Andreas Mayer leta 1759, J. L. Lagrange leta 1761 (Lagrange je objavil, da je orbitalna ravnina satelita pravokotna na ekliptiko).
Skozi vse leto 1761 je pet opazovalcev objekt videlo skupno osemnajstkrat. Opazovanja Scheutena 6. junija 1761 so bila še posebej zanimiva: videl je Venerin prehod čez Sončevo ploskvo skupaj z manjšo temno pego na eni strani, ki je sledila Veneri med njenim prehodom. Vendar Samuel Dunn iz Chelsee, Anglija, ki je tudi opazoval ta prehod, ni videl dodatne pege. Leta 1764 sta dva opazovalca naredila osem opazovanj. Tudi drugi opazovalci so poizkusili najti satelit, pa jim ni uspelo.
Zdaj je astronomska skupnost stala pred dilemo: nekateri opazovalci so poročali, da so videli satelit, drugi pa ga niso našli kljub odločnim poskusom. Leta 1766 je ravnatelj Dunajskega observatorija Father Hell objavil razpravo, kjer je navedel, da so bila vsa opazovanja satelita le optične prevare. Drugi so objavili razprave in navajali, da so bila opazovanja resnična. Opazovanja so se zaključila z razpravami in hipotezami in še danes ne vemo, kaj je tisto takrat bilo.
Pentagram in Venera
Pentagram je star in univerzalen simbol, ki ga dobimo v mnogih kulturah in religijah in ima že od davnine veliko simbolno vrednost. Simbol pet krake zvezde združuje v plodno zvezo 3, ki pomeni moško načelo in 2, ki ustreza ženskemu načelu. Pomeni tudi poroko, srečo, izpolnitev. Pentagram je eden izmed ključev, ki odpira vrata do skrivnosti. Je tudi simbol spoznanja, prav tako pa tudi sredstvo za vračanje in pridobivanje moči. Služil je tudi kot zaščita, kar lahko opazimo tudi pri slovanski ljudski kulturi, kjer se kot zaščitni simbol pojavlja na zibelkah, domačih vratih ali na hlevih. Prav ta simbol pa nariše planet Venera v gibanju, če nanjo gledamo z Zemlje.
Venera je najbližje Zemlji, ko pride v položaj notranje konjunkcije, kar se zgodi vsakih 584 dni. Pet Venerinih notranjih konjunkciji (584 x 5 = 2920) je osem zemeljskih let (365 x 8 = 2920) V teh osmih letih, ki jih Venera potrebuje za notranjo konjunkcijo, gledano z Zemlje, zariše pentagram.
Med Venerinim gibanjem lahko opazujemo mene, pri čemer se Venera v tem ciklusu prvih 266 dni pojavlja kot zvezda Danica, naslednjih nekaj dni je tako blizu Soncu, da je ne vidimo, ker jo Sonce presvetli. Sledi obdobje novih 266 dni, ko se ponovno pokaže na nebu, vendar tokrat kot Večernica. In spet se skrije za Sonce ter nadaljuje z novim ciklom svojega potovanja (584 dni).
Zanimivo je sovpadanje med časom Venerinega pojavljanja na nebu kot Danice ali Večernice in dobo ženske nosečnosti. Če namreč ta čas delimo z dolžino enega meseca (29,53 dni) dobimo približno 9 mesecev oziroma čas ženske nosečnosti.
Venera v astrologiji
Znamenje domicila: bik, tehtnica
Vladar druge in sedme hiše
Barva: zelena, bela
Dan: Petek
Kovina: Baker
Tarot: Cesarica
Kristali: tirkiz, safir, smaragd, žad
Rastline: vrtnica, palma, jabolka, lilija. meta, melisa
Simbol Venere nam govori o duhovni in materialni kombinaciji ter dualnosti in ženski yin energiji. Simbol odpiranja in zapiranja, kot začetka in konca. Predstavlja ljubezen, skladnost, lepoto, kreativnost, inspiracijo, strast, harmonijo, domišljijo, predanost, hvaležnost in združitev nasprotja. Povezana je z Afrodito. Simbol je za baker. V astrologiji pa je povezana z bikom in tehtnico. Venera vlada koži, lasem in ledvicam.
Venera predstavlja dober del tega, kar pritegnemo v svoje življenje, kaj cenimo in koliko se cenimo, uživamo in za kaj smo dovzetni. Opisuje mnogo tega, kar napravi, da je življenje vredno živeti: ljubezen, civilizirana spolnost, zapeljevanje in ustvarjalnost. Je tudi kazalec za mnoge kvalitete, ki jo iščeš v sorodni duši in tvoj občutek ženskosti. Več kot simbol vrednote, Venera predstavlja lepoto, predanost užitkom, spoštovanje umetnosti in hrepenenje za romantiko. Tako v astrologiji inkarnira nagonsko privlačnost, čustvenost, ljubezen, naklonjenost, skladnost in nežnost.
Je zvezda umetnosti in ostrih čutov, užitka in lagodja, v srednjem veku so ji rekli mala dobrohotnica; pripisujejo ji tudi vse manifestacije ženskosti (razkošje, modo, nakit itd.). Medtem ko negativne lastnosti opisujejo ista stanja, potisnjena v drug ekstrem, kjer tako Venera predstavlja lenobo, zapeljeveanje z namenom izkoriščanja, manipuliranje, razvrat, izprijenost, odvisnosti od opojnih substanc, nakupovanja itd. Zodiakalni znamenji, v katerih ima še posebno moč, sta bik in tehtnica, ki sta sicer v razmerju z vratom in prsmi in okroglino bokov, torej s posebnostmi ženske silhuete.
Venerin svet človeškega bitja se povezuje v čustveni sinergiji občutij, čustev in čutnosti, naklonjene privlačnosti k predmetu, omame, nasmeha, zapeljevanja, uživaškega poleta, ugodja, veselja, praznovanja v afiniteti in harmonije v izmenjavanju, zanosa čustvene združitve kakor tudi v čustvenih stanjih, ki jih povzročajo očarljivost, lepota in nežnost. Pod njenim simbolom vlada v človeškem bitju veselje do življenja kot najbolj prefinjenega in poduhovljenega uživanja estetike. Venerino kraljestvo je svet nežnosti in ljubkovanja, srečnega občudovanja, miline, dobrote, tako uživanja kot lepote.
V astrologiji tako kaže ne samo naš odnos do lepote in obilja, ampak tudi želje in vrednote ter koliko sami sebe cenimo in spoštujemo, kaj posameznika razvija, kakšne kvalitete skuša uveljaviti v medčloveških odnosih in kakšen je njegov umetniški in ljubezenski okus. Kaže tudi naš odnos do drugih in na obnašanje pri druženju z ljudmi, veselje do navezovanja stikov in družabnost.
Retrogradna Venera
Venera je retrogradna vsako leto in pol in v tem obdobju je priporočljiva previdnost tako z denarjem kakor z novimi odnosi, saj osebe, ki jih spoznamo v tem času, vidimo skozi rožnata očala. Prav tako ni priporočljivo nakupovanje dragocenih stvari ali začetek poslovanja. V kolikor je v trenutku rojstva posameznika, bila Venera retrogradna to nakazuje, da je oseba bolj previdna glede vstopanja v odnose.
Venera v Vedah
Hindujske legende opisujejo Venero kot moškega, ki ga najdemo pod različnimi imeni, kot so Šukra, Vena, Usamna, Kavi, Bhrigusut, Daityaguru itd. Šukra je sin Bhrigu in Khyati, poročen s prvo ženo Jayanti, hčerko Indre ter z drugo ženo Go, ki je bila hči Pittre, s katero so se jima rodili štirje sinovi Twashtha, Varutri, Shand in Amark. Šukra vsebuje mogočen » Mrit Sanjeevani«, s čimer lahko oživi mrtve demone, zato ga smatrajo kot učitelja demonov.
Šukra je sin Bhrigu in Khyati, poročen s prvo ženo Jayanti, hčerko Indre, ter z drugo ženo Go, ki je bila hči Pittre, s katero so se jima rodili štirje sinovi Twashtha, Varutri, Shand in Amark. Šukra vsebuje mogočen »Mrit Sanjeevani«, s čimer lahko oživi mrtve demone, zato ga smatrajo kot učitelja demonov.
V vedski astrologiji djotišu se pojmuje kot ženski princip in je vladar 7 hiše ter prinaša veselje in lepoto. Je prav tako planet kreativnosti, kamen, ki mu pripada je diamant, čakra četrta, dan petek, barva bela, število 6 in spada med kasto svečenikov. V vedski astrologiji so planeti med seboj prijateljski, sovražni ali nevtralni. Tako je Venera prijateljska z Merkurjem in Saturnom, nevtralna z Marsom in Jupitrom ter sovražna s Soncem in Luno.
Ena od zgodb govori o tem, kako naj bi Venera ukradla bogastvo kralju duhov narave in bogu bogastva, Kuberu (Kuvera v Sanskrtu), ki je opisan kot škrat s tremi nogami, osmimi zobmi in enim očesom. Ta se je pritožil Šivi, ki je Venero kaznoval tako, da jo je pojedel. Čez čas jo je spustil iz sebe skozi sečila, zato pa je poimenovana kot Šukra, kar pomeni bleščeči in se smatra kot sin Šive. Zanimiva vzporednica s sečili, genitalijami je tudi v grški verziji, kjer je hči Urana, kateremu je sin Kronos odrezal spolne organe in jih vrgel v morje in tako je Venera »nastala iz morske pene«.
Mojstri modrosti in Sanat Kumara
Z Venero je povezan tudi Mojster modrosti Sanat Kumara, o katerem govori teozofsko gibanje. Starodavna legenda z vzhoda pripoveduje o skritem kraju imenovanem Šangrila v osrčju Azije, kjer živi bratovščina mož s čudežnimi sposobnostmi. Delujejo, kot »skrivna vlada sveta« in načrtujejo evolucijo človeštva. Svetu so znani pod različnimi imeni, kot so Mojstri modrosti, Bela bratovščina, Duhovna hierarhija, Tibetansko bratstvo, Gospodje sočutja, Mahatme, Bratovščina Adepov, Popolni ljudje.
V srednjem veku so to legendo na zahod prinesli križarji. V 19. stoletju je javnost seznanila z obstojem Mojstrov Helena P. Blavatsky in od tedaj je neločljivi del teozofskega nauka. V 20. stoletju je vedenje o njih dopolnil in razširil škotski umetnik in ezoterik Benjamin Creme.
Z Venero je povezan tudi Mojster modrosti Sanat Kumara, o katerem govori teozofsko gibanje. Starodavna legenda z vzhoda pripoveduje o skritem kraju imenovanem Šangrila v osrčju Azije, kjer živi bratovščina mož s čudežnimi sposobnostmi. Delujejo, kot »skrivna vlada sveta« in načrtujejo evolucijo človeštva. Svetu so znani pod različnimi imeni, kot so Mojstri modrosti, Bela bratovščina, Duhovna hierarhija, Tibetansko bratstvo, Gospodje sočutja, Mahatme, Bratovščina Adepov, Popolni ljudje. V srednjem veku so to legendo na zahod prinesli križarji. V 19. stoletju je javnost seznanila z obstojem Mojstrov Helena P. Blavatsky in od tedaj je neločljivi del teozofskega nauka. V 20. stoletju je vedenje o njih dopolnil in razširil škotski umetnik in ezoterik Benjamin Creme.
Mojstri modrosti so Mahatme ali Velike duše, ki so se skozi inkarnacijski proces tako dolgo rojevali na zemlji, da so dosegli “popolnost.” Njihova naloga je pomagati človeštvu pri evoluciji zavesti in duhovni rasti. Doseči nivo Mojstrov modrosti je cilj, ki čaka, da ga bo osvojilo celotno zemeljsko človeštvo in vsak posameznik. V vsakem obdobju so se na različnih koncih sveta pojavljali izjemni posamezniki, ki so dvignili nivo človeške zavesti na višji nivo. Vsaka civilizacija pozna enega ali več mož, ki so prinesli nauk, da je svetil kot Luč znanja v temi, ki so na vzhodu poznani kot Avatarji ali nosilci božanskih kvalitet.
O domovanju Mojstrov modrosti se je ohranila legenda o kraju imenovanem Šangrila, kar v prevodu pomeni “gorski prelaz Šang.” To naj bi bila harmonična dolina, ki jo vodijo menihi lamaitskega samostana v zahodnem delu gorovja Kunlun na HImalaji med severno Indijo in Tibetom. Kraju Šangrila pravijo tudi Mesto sonca ali Mesto mostu, danes pa je najbolj znan pod nazivom Šambala. Mojstri modrosti torej prebivajo v Šambali, Zlatem mestu. Nahaja se na eteričnem nivoju nad puščavo Gobi med Mogolijo in Kitajsko, kjer je bilo nekoč morje Gobi. Sanskrtska beseda Šambala pomeni Izvor sreče. Na začetku se je nahajala na fizičnem nivoju, potem pa je bila iz varnostnih razlogov dvignjena na višjo raven. Na Zemlji je dolgotrajni razvoj človeka zašel v slepo ulico.
Mojstri modrosti so že hoteli odnehati s poskusom življenja na tretji dimenziji, ko so se vladarju Venere, Sanatu Kumari, Zemljani tako zasmilili, da jim je s svojim spremstvom kozmičnih Mojstrov priskočil na pomoč. Izraz Kumara pomeni princ ali vladar. Sanat Kumara je s svojim spremstvom na Zemlji postavil Šambalo, ki je bila dvojnik mesta Kumar na Veneri. V glavnem templju je vzpostavil duhovno žarišče, plamen Luči. Iz njega je razširil svetlobne žarke po celem svetu. V Zemljanih je prižgal iskro Kristusove zavesti – Ljubezen, brez katere bi človeštvo propadlo.
Sign up for The Newsletter delivered to your inbox, which includes exclusive feature stories, photography, reportages, columns, and more. Get it sent to your inbox.
RECOMENDED STORIES | PRIPOROČENE OBJAVE
Marina, poslednja sežgana čarovnica
Leta 1701 je cesarsko krvno sodišče začelo čarovniški proces proti Marini Češarek, mati šestih otrok. Po tednu dni ječe je še vedno trdila, da je nedolžna, zato se je prva sodba glasila, naj žensko posadijo na čarovniški stol in jo ponovno izprašajo. Po treh urah mučenja je priznala, da je čarovnica. — (Eng.) In 1701, the imperial blood court began a trial against Marina Češarek, a mother to six children. Despite maintaining her innocence the court sentenced her to sit on the witch’s chair and undergo further questioning. After three hours of torture, she ultimately confessed to being a witch.
Keep reading
Življenje v duhu prejšnjega stoletja: 21. etnografska prireditev »Likof na taberhi«
V Muzeju na prostem Rogatec, največjemu muzeju ljudskega stavbarstva na slovenskem in kulturnem spomeniku državnega pomena, je potekal dogodek »Likof na taberhi«, 21. etnografska prireditev, ki je obudila življenje prednikov in skoraj pozabljena kmečka in rokodelska opravila ter tradicionalne dobrote. Prireditev je privabil obiskovalce iz celotne Slovenije. — (Eng.) The »Likof na taberhi« event took place at the Open-Air Museum Rogatec, the largest museum of folk architecture in Slovenia and a cultural monument of national importance. It was the 21st ethnographic event that revived the lives of ancestors and nearly forgotten rural and artisanal activities, along with traditional delicacies.
Keep reading
Slovenia Press Photo: Zmagovalna reportaža v kategoriji Ljudje in častna omemba v kategoriji Narava
Reportaža o Silvi je na Slovenia press photo prejela nagrado za najboljšo zgodbo. Govori o Silvi, ki je pred 22 leti preživela raka, danes pa pomaga ženskam, ki gredo skozi podobno izkušnjo. — (Eng.) The reportage about Silvia won the photo award for the best story at Slovenia Press Photo. It tells the story of Silvia, who survived cancer 22 years ago and now helps women going through a similar experience.
Keep reading
Štanjel: Biser na Krasu
Štanjel, eno najstarejših naselij na Krasu, ki ga krasijo slikovite ozke ulice s kraškimi kamnitimi hišami, ki so terasasto razporejene, je bil poseljen že v prazgodovini, prvič pa se pisno omenja leta 1402. V času med svetovnima vojnama pa je Štanjelu vdahnil svojo vizijo arhitekt in tedanji župan Maks Fabiani. — (Eng.) Stanjel, town known for its picturesque, narrow streets and charming stone houses, which are arranged in terraces, has been inhabited since prehistoric times and was first documented in 1402. Štanjel was transformed by the architect and mayor Maks Fabiani, who left his mark on the town’s architecture.
Keep reading
Mogočen Jupiter
Planet Jupiter, se v sanskrtu imenuje Guru, duhovni učitelj ali vodnik. Kaže naše principe v življenju, našo luč resnice, ki nas vodi. Je planet, ki poleg modrosti prinaša upanje, srečo, rast, blaginjo, izobrazbo in duhovno rast. Je učitelj vseh učiteljev in modrec vseh modrecev. — (Eng.) The planet Jupiter is called Guru in Sanskrit, which means spiritual teacher or guide. It represents our principles in life, our light of truth that guides us. It is a planet that brings wisdom, hope, happiness, growth, prosperity, education, and spiritual development. Jupiter is the teacher of all teachers.
Keep reading
⟡
Almira Ćatović 