Mogočen grad, ki presune s svojo držo, stoji v tišini; pred njim se razprostira pogled na hribčke in gozdove ter vijugaste poti. Družbo mu dela velika lipa, ki kakor povita starka, spremlja grad že več kot petsto let. Stojita in govorita zgodbo o času.
Grad, ki kakor da je zrasel iz skale, danes sameva, na njegovih visokih in več metrov debelih zidovih se vzpenja bršljan, ki poslopju riše podobe obraza in oči. Spremljata ga mir in tišina ter šelestenje gozda, ki ga obkroža. Z njim povezano je ime družine Auersperg, ki je bila najvplivnejša plemiška rodbina na Slovenskem in ena izmed najbogatejših in vplivnejših plemiških družin v habsburški monarhiji. O njihovem premoženju pričajo gradovi v njihovi lasti, kot so Blejski grad, grad Žužemberk, grad Ribnica, grad Mirna, grad Sevnica, dvorec Strmol, Idrijski grad, dvorec Višnja gora, dvorec Dornava, grad Snežnik, Turjaška palača in še nekaj gradov na Dunaju ter na Češkem.
Zgodba se prične v naselju Turjak, kjer jugovzhodno od Ljubljane stoji grad Turjak, ki je prvič omenjen leta 1220, a naj bi nastal že v 10. ali 11. stoletju, morda še prej. Leta 1318 sta omenjena dva gradova, spodnji in zgornji. Ruševine drugega so še vidne. Grad je dobil sedanjo podobo po potresu leta 1511. V tistih časih pa je bila to ena najmogočnejših utrdb v tem delu Evrope.
Sicer pa sprehod po grajskem kompleksu razkrije lepoto, ki jo je ta grad v svojem zlatem obdobju imel; prelepo viteško dvorano, kjer sončni žarki osvetlijo velik prostor, na katerem sem si z lahkoto predstavljala plese in sprejeme, okroglo Rozamundino sobo, pa sedaj poročno dvorano, kjer stene krasi 12 slik, kjer vsaka predstavlja mesec v letu, čudovit jugozahodni stolp in ogromni svečniki, zanimiva župnijska cerkev in freske v Dalmatinovi kapeli ter dvojna ječa, kjer ima ena prav hudo zgodbo, saj so vanjo zaprli turške ujetnike, ki so jim po vrvici spuščali hrano in če je hrana na vrvici ostala, je pomenilo, da je ujetnik umrl. Te so tam tudi pustili, brez da bi jih pokopali.
Zunanjost gradu kaže na mogočno utrdbo, na enem okroglem stolpu imenovan Volovski stolp pa je vklesana kamnita plošča z napisom, grbom in podobo tura, divjega goveda. Dvorišče gradu je razgibano, pred vhodom v grad stoji stara lipa, nižje od nje pa ruševine. Področje Turjaka se omenja že v antiki, namreč antični grški geograf, zgodovinar in filozof Strabon pravi, da je na tem mestu stalo japodsko mesto Arupium.
Področje Turjaka se omenja že v antiki. Antični grški geograf, zgodovinar in filozof Strabon pravi, da je na tem mestu stalo japodsko mesto Arupium.
***
Kdo so Japodi, ki bi naj živeli na področju Turjaka
Japodi so ilirsko pleme, ki je v 9. stoletju pr. n. št. naseljevalo ozemlje na Balkanskem polotoku. Ukvarjali so se s pastirstvom, poljedelstvom in metalurgijo. Precej veliko pleme je sestavljalo več različnih rodov (Monetini, Avendeati, Arupini in drugi). Njihov izvor ni znan, prav tako ni znano od kod so se priselili, so pa eno izmed prvih znanih ilirskih plemen na tem področju. Njihovo najpomembnejše središče je bil Metullum, današnji Šmihel pod Nanosom, gručasto naselje ob vznožju Nanosa v Občini Postojna. Njihov glavni življenjski prostor je bila Lika in zahodna Bosna, kjer so verjetno imeli v Bihaču sekralni center, saj so tam našli številna arheološka najdišča posvečena bogu voda.
Japodi so verjeli v več bogov. Njihova vrhovna božanstva so bili Bindu – bog voda, življenja in plodnosti, Vidasus – bog zdraviteljstva, gozdov in narave ter boginja Thana – boginja izvora, gozdov in lova, ki so jo Iliri imenovali Gozdna mati. Njej je posvečenih veliko ritualov, prisotna pa je ostala skozi bosanske mite, ki govorijo o verovanju v Gorsko vilo, katero ženske imenujejo »sestra, mati« in jo opisujejo kot prelepo dolgolaso mlado žensko v beli obleki. Konj je pogost totem čaščenja, prav tako so spoštovali svete kače kot duhove svojih prednikov.
Zanimivo, da so vrhovnega boga imenovali Bindu, kar v sanskrtu pomeni kapljo in je simbol absolutnega. Ima tudi pomen semena, ki ga je človek spremenil navznoter. Prav tako določa točko, na kateri se začne notranji in zunanji prostor, ki v njej postaneta ENO. Je tudi »Gospod onstran države« s telesom iz strel, ki prebiva v najvišji čakri. Ta svetlobna pika, ki je živa kot zvezda, je nastala z združitvijo življenjskega diha prane, bistva našega duha, in zavestnega načela. Njen videz se imenuje sreča, njena narava jasnost, njeno bistvo praznota.
Strabon grški geograf, zgodovinar in filozof, (64 – 24 pr. n. št.) znan pod vzdevkom »škilav«, čigar delo Geografija je skoraj v celoti ohranjena in je, poleg Ptolemeja, glavni vir za antično geografijo, je Japode opisal kot Ilirsko-Keltsko pleme. Namreč Kelti, so se priselili v sosedstvo v 4. stoletju pr.n.št. ko je japodska kultura že razvita, verjetno pa sta ti kulturi imeli velik vpliv druga na drugo. Japodi naj bi imeli dobro organizirano samoupravo in političen ustroj pa je tvorila plemenska zveza brez glavnega voditelja. Večja mesta so štela okrog 3000 prebivalcev. Izdelovali so zanimiv nakit, ogrlice iz jantarja ter zanimive sponke, ki si jih lahko ogledaš na stalni razstavi Muzeja Gacke.
Japodi so bili že od samega začetka v sporu z Rimom. Rimljani so želeli njihove rudnike ter da bi se skozi japodske doline prebili naprej ceste za osvajalne pohode. Znani spopadi so bili leta 171 in 129 pr. n. št., v času cesarja Oktavijana v vojni med leti 35 do 33 pr. n. št. pa so bili dokončno podjarmljeni. Ali je na področju današnjega gradu Turjak resnično stalo mesto Arupium, ni znano. Zgodovinarji pa so to trditev ovrgli in določili njegovo lego blizu Otočca v Liki.
***
Zgodba Auerspergov
Turjaški oz. Auerspergi so dobili ime po izumrlem govedu tur in imajo to žival v svojem grbu. Ta je izklesan tudi na plošči iz 16. stoletja, ki je vzidana v grajski stolp. Bili so najvplivnejša plemiška rodbina na Slovenskem in ena izmed najbogatejših in vplivnejših plemiških družin v habsburški monarhiji. Družina je v gradu živela do leta 1943, zdaj pa so razseljeni po svetu, njihovi potomci pa se še vračajo na grad Trujak.
Njihovo ime, kot tudi ime kraja Turjak, izhaja iz imena izumrlega goveda tur. Zgodba pravi, da je v turjaških gozdovih živelo divje govedo, imenovano tur. Pri gradnji gradu so turi nagajali zidarjem, zato jih je dal grof pobiti. Vse je postrelil, le enega niso mogli ujeti. Zato se je turjaški graščak odločil, da bo zagotovo našel tudi tega zadnjega tura in ga ubil. Odšel je v prostrani gozd v bližini svojega gradu in ujel iskano žival. Uplenil je živega mladiča tura, a na lovu za njim se je izgubil v gozdu. Sedmi dan (nekje omenjajo peti dan, nekje šesti), se je vrnil na svoj grad in pripeljal s seboj živega tura. Star zidar je ob tem prerokoval, da bo turjaški rod močan kot tur, ki se je toliko časa upiral. Ponosni grof je dal tura upodobiti na stolpu in v družinskem grbu, ter prevzel ime za grad in okoliško vas Tur-jak, kar naj bi pomenilo tur-močan. Ime ima tudi v nemščini enak pomen.
Auerspergi-Turjačani naj bi med 9. in 11. stoletjem prišli iz Švabske na Kranjsko, vendar je ta trditev brez zgodovinske osnove. Prvič so Turjačani omenjeni v zgodovinskih virih leta 1162, in sicer je 3. maja bila izdana listina v Šentvidu na Koroškem, takratnem mestu vojvodine Koroške, kjer je vojvoda Herman Spanheim za 80 mark cerkvi v Krki odstopil grad Hohenwart z vsemi pritiklinami. Pri tem pravnem dejanju je prisostvovalo več plemičev, ki so s svojo prisotnostjo jamčili za njegovo verodostojnost, med navedenimi pa se prvič zasledi ime Auersperg. V 13. stoletju rod Auersperg oz. Turjačan izumre. Nasledijo jih nesvobodni ministeriali, ki prevzamejo ime in posest ter se vzpenjajo po hierarhični lestvici. Herbart Turjaški se leta 1260 omenja kot oglejski vazal*, 1262 pa kot navaden vitez.
*Vazal je zgodovinski naziv, ki se uporablja za spremljevalca, ki se je zavezal, da bo svojemu močnemu zaščitniku zvest do konca življenja. Beseda sama najverjetneje izvira iz keltske besede gwas, ki je prvotno pomenila fant in se je prenesla v srednjeveško latinščino kot vasallus. Prvi vazali so se pojavili pod Merovingi, sprva so bili nesvobodni državljani, šele v 7. stoletju pa so postali svobodni pripadniki nižjih slojev. V 8. stoletju se je začel ugled vazalov dvigati in v 9. stoletju so dosegli status fevdalcev. Razlika med vazali in fevdalci izgine takrat, ko je posojena zemlja prešla v dedno last, kar se je zgodilo pod Karlom Velikim, ki je za svoje številne vojne potreboval veliko zanesljivih podložnikov, ki jih je na tak način pridobil na svojo stran.
Tako kot se je spreminjala oblast tekom zgodovine, se je spreminjalo dogajanje na gradu, ki je bilo glede lastništva razdeljeno na več delov, ki so si jih Turjačani delili, jih podedovali in prodajali. Da so družinske zgodbe več ali manj enake kot danes, priča dogodek iz leta 1343, ko sta brata Volker in Herbart hotela izpodriniti Alber Melcza, za katerega se predvideva, da je nezakonski otrok. Listina omenja poravnavo, kjer je za Melcza rečeno, da ga Turjačana se smeta omejevati v njegovi posesti dela gradu, ki ga ima po svojih privilegijih. Vendar pa je omenjeni Melcz leta 1358 prodal omenjenima bratoma svoj delež na gradu (Spodnji Turjak) in vse pravice ter zahtevke nanj, razen turjaškega grba in posesti v okolici. Iz leta 1420 pa prihaja zgodba o Juriju Turjaškem, ki je s svojimi pomočniki napadal posesti na Kranjskem z ropi, požigi in umori in se je leta 1423 moral vdati ter izročiti deželnemu knezu tudi oba gradova Turjak. Ampak so ga pomilostili, nadvojvoda Ernest pa mu je gradova vrnil nazaj.
Eden najbolj znamenitih Turjakov je bil Herbert VIII., deželni glavar Kranjske. Znan je bil kot goreč privrženec Luthrovih naukov in je močno podpiral delovanje kranjskih protestantskih izobražencev. V zgodovini je ostal spomin na njegovo bojevanje proti Turkom v Vojni krajini. Avgusta 1575 se je udeležil zborovanja notranjeavstrijskih dežel v Mostu na Muri, ko je tja prispela vest o zbiranju turških čet v okolici Bihača. Vstal je pred ostalimi poslanci in dejal: »Ne bom se izogibal bitki, čeprav vem, da me bo to tokrat stalo glave.« In ga je. V bitki pri Budačkem, 22. septembra 1575.
Njegovo glavo in glavo njegovega sorodnika Friderika Višnjegorskega so Turki odpeljali v Istanbul in ju za veliko vsoto denarja prodali Turjakom. Nagačeni glavi sta bili dolga stoletja glavna atrakcija turjaškega gradu in potomci so ju vse do druge svetovne vojne ponosno razkazovali obiskovalcem. Eden od slavnejših je Andrej Turjaški, ki je leta 1593 premagal Turke pri Sisku. Andrejeva zmaga je dokončno razblinila mit o nepremagljivosti turške vojske. V spomin na to bitko se na Turjaku prirejajo vsakoletne viteške igre.
V gozdu blizu vasi Turjak je pokopališče z obzidjem in kapelo. V grobnici, ki ima obliko templja, so pokopani turjaški grofje. Tu je shranjeno le srce grofa Hanna Auersperga-Turjaškega, z njim pa je povezana zgodba o prepovedani ljubezni. In sicer so v vdolbini za oltarjem našli v stekleni posodi shranjeno človeško srce. To srce je speto z rdečo pentljo in naj bi pripadalo turjaškemu grofu Hannu von Auerspergu (1838-1861). Mladi graščak se je zaljubil v lepo Turjačanko kmečkega rodu, vendar je bila v tistih časih ta ljubezen prepovedana.
Ker je njegov oče močno nasprotoval njuni zvezi, je sina poslal od doma. Hanno je kasneje postal vitez Svetega Jurija v Neaplju, vendar nikakor ni mogel pozabiti svoje ljubljene na domačem gradu, zato si je vzel življenje, star komaj 23 let. Nekje pa se omenja, da bi naj padel. V glavnem njegova želja naj bi bila, da naj vsaj njegovo srce počiva blizu ljubljene drage, čeprav je sicer pokopan v cerkvi sv. Giuseppea v Gaetti. Na vprašanje, zakaj je shranjeno le srce, sem dobila odgovor, da so bili prevozni stroški dragi in ker je bilo daleč, se jim je zdelo bolj praktično pokopati tukaj le srce.
Ta družina je pokazala veliko sposobnost prilagajanja in pragmatizma in si je v sporih za oblast vedno znala izbrati pravo stran. Tako je počasi pridobivala vedno več ozemlja, s tem pa tudi moči in ugleda. Leta 1630 so postali državni grofje, njihova posest je tako postala grofija, grad Turjak pa glavni rodbinski grad. Vedno bolj so se grofje Turjaški zadrževali v Ljubljani, grad Turjak pa je ostal v glavnem le upravno središče zemljiške posesti, ki so jo upravljali razni turjaški oskrbniki. Sredi 17. stoletja so Turjaki postavili eno najlepših baročnih palač v Ljubljani, ki je postala središče kulturnega dogajanja in je bila kasneje znana pod imenom Knežji dvorec. Zlasti pa je dvorec slovel po svoji bogati knjižnici.
Stavbo je leta 1895 močno prizadel ljubljanski potres, zato so jo podrli, na njenem mestu pa danes stoji Narodna in univerzitetna knjižnica. Ob podiranju Knežjega dvorca leta 1937 so našli srebrno, z 22 karatnim zlatom pozlačeno ploščico z napisom: »Jaz, Wolf Engelbrecht, Svete Rimske države grof Turjaški in najvišji dedni deželni maršal in najvišji deželni komornik, kakor tudi rimski cesarskega veličanstva tajni svetovalec, uradni predsednik odbornikov in deželni glavar na Kranjskem, sem to poslopje v božjem imenu začel dne 20. aprila 1660. Imej v časti usodo.« Ploščico hranijo v Narodnem muzeju v Ljubljani.
Za Auersperge je bila pomembna t.i. Kočevska linija, ki se je osnovala leta 1653, ko je bil grof Janez Vajkard Auersperg kot eden vplivnejših politikov na dvoru cesarja Ferdinanda III. povzdignjen med kneze Svetega rimskega cesarstva. Njegovi potomci so svoji družini s pametnimi porokami močno povečali posest zlasti na Tirolskem, v Spodnji in Zgornji Avstriji ter na Češkem. Na Kranjskem pa so do druge svetovne vojne gospodarili v Kočevju, Žužemberku in na bližnji Soteski. Posegali so tudi po višjih mestih v posvetni in cerkveni sferi, tako je konec 18. stoletja je iz njenih vrst izšel kardinal Jožef Franc Auersperg, v 19. stoletju pa sta za časa cesarja Franca Jožefa dva kneza Auersperga, brata Viljem in Adolf, zasedala mesto ministrskega predsednika. Knezi, ki so nosili tudi naziv kočevskega vojvode, so bili veliki podporniki kočevskih Nemcev.
Auerspergi so bili med največjimi zemljiškimi posestniki, gradovi njihove lasti so bili: Turjaški grad, Blejski grad, grad Kalec, grad Mokrice, grad Hmeljnik, grad Žužemberk, grad Ribnica, grad Mirna, grad Sevnica, dvorec Strmol, Idrijski grad, dvorec Višnja gora, dvorec Dornava, grad Snežnik, Turjaška palača (Ljubljana), Palača Auersperg (Dunaj), Palača Trautson (Dunaj), Palača Lichtenstein (Dunaj), Palača Harrach (Dunaj), Dvorec Freudenhain (Nemčija), Pöckstein (Koroška,Austrija), Grad Žleby (Češka), Dvorec Neuhaus na Innu, Dvorec Slatinany (Češka), Grad Vlašim (Češka). Starejši del bogatega rodbinskega arhiva je bil med 2. svetovno vojno odnesen v Italijo, na rodbinsko posest pri Vidmu. Ostali del arhiva, zlasti vrta urbarjev in računskih knjig ter aktov, pa je bil uničen ob zavzetju in porušitvi gradu septembra 1943. Družina Auersperg je pri nas izgubila svoje mesto v 2. svetovni vojni.
***
Zgodba dveh gradov Turjak
Kot rečeno, prvič so Turjačani omenjeni v zgodovinskih virih leta 1162, izrecno pa se grad omenja leta 1220, ko je Engelbert Turjaški izdal listino (castrum Owersperch), oba gradova pa leta 1318. Stare oblike nemškega imena tega gradu se v ohranjenih virih navajajo takole: Vrsberch, Ursberg, Vrisperc, owersperch, Awersperg, Ausperc, Aurisperch, Awrsperg, Auersperch in Auersberg.
Iz listine z datumom 21. februar 1318 se omenjata dva gradova, spodnji in zgornji Turjak. Prvotni grad, je bil spodnji Turjak, ki je stal malo nižje od današnjega, na skalnem pomolu, od koder je bil dober razgled na rimsko cesto. V 40. letih 15. stoletja kaže, da je bil spodnji Turjak opuščen in začenja se njegov propad. Danes nanj spominjajo le ruševine. Zgornji Turjak, grad, ki stoji še danes, je bil sezidan sredi 13. Stoletja. Auerspergi so grad predelovali v skladu s svojimi potrebami in času primerno. Hud potres, ki je 1511 porušil in poškodoval veliko gradov na Kranjskem, je močno prizadejal tudi Turjak. Trojan Turjaški je dal zato poškodovane dele podreti do tal in na novo zgraditi, kar se je zgodilo leta 1520. Na vzhodni strani gradu je v mogočni stolp vzidana kamnita plošča, katere napis govori o najzgodnejši zgodovini gradu. Poleg besedila so v ploščo vklesani grb in podoba tura, ki je bil včasih pozlačen. Napis se v originalu glasi:
ANNO DOMINI 1067 IAR IST
AVRSPERG DVRCH HERN CONRAT
VON AVRSPERG ANGEFANGEN
PAVN NACHMALS DVRCH DEN ERT
PVDEM IM 1511 IAR ZERSCHVT
ABER DVRCH MICH TROIAN VON
AVRSPERG OBRISTN ERB CAMRER
IN CRAIN VNMD DER WIDISCHEN
MARK IN GRVND
ABGESPROCEHN VND VON NEVEN ANGEFANGEN ZV
PAVEN IM 1520 IAR
Leta Gospodovega 1067 je
Turjak začel graditi gospod Konrad
Turjaški. Po potresu 1511 je bil razsut,
toda jaz, Trojan Turjaški, dedni višji
komornik Krajnske in Slovenske
marke, sem ga do temeljev
podrl in začel
graditi na novo v letu 1520
Zgradili so trikotno zgradbo renesančnega videza, vzhodno stran varujeta dva okrogla stolpa, nasprotni stranici trikotnika pa se končujeta z mogočno okroglo bastijo, t.i. volovskim stolpom. Gre za najobsežnejšo okroglo bastijo na Slovenskem. Druga posebnost gradu je renesančni obrambni hodnik v obliki trikotnika. Renesančni obrambni sistem gradu je eden prvih te vrste v Sloveniji in eden najzgodnejših na ozemlju srednje Evrope. Zato je turjaški grad pomemben člen v razvoju grajske arhitekture v srednji Evropi.
Z gradom je povezana zgodba o avtorju prve slovenske knjige, Primožu Trubarju, ki so mu leta 1520 turjaška grajska gospoda omogočila, da se je šel šolat za duhovnika. Jurij Dalmatin pa se je skrival v turjaškem gradu in tam prevajal Sveto pismo; leta 1747, ko so že preganjali protestante, se je Jurij zadrževal v kapeli in skozi skrivni izhod nad vhodom v kapelo tudi pobegnil. Po njem so poimenovali kapelo.
Posebnost Dalmatinove kapele so gotske stenske slikarije, posebej grbi po sredini stropa, kar kaže, da so v njej opravljali tudi posvetne zadeve in sprejemali goste. Barvne akvarelne prerise celotne freske iz leta 1888 hranijo v Narodnem muzeju v Ljubljani. Turjačani so bili veliki podporniki protestantizma, dokler niso opustili protestantske vere, zato je v gradu tudi katoliška kapela. Leta 1990 so cerkev ponovno posvetili in v njej opravljajo nedeljske maše.
Grad Turjak je imel eno največjih in najstarejših knjižnic pri nas. Hranili so pet rokopisov iz 14. stoletja in devet rokopisov iz 15. stoletja ter 50 inkunabul. Inkunabula je knjiga, posamezna stran ali slika, ki je bila natisnjena (ni rokopis) v Evropi pred letom 1501. Ohranjeni primeri so zelo redki in dragoceni. Njihova je bila tudi znamenita Turjaška biblija iz 13. stoletja, majhna latinska Biblija, ki so jo v začetku 17. stoletja podarili škofu Hrenu, zdaj pa je največja dragocenost ljubljanske Semeniške knjižnice. Turjaški so knjižnico nato preselili v Knežji dvorec v Ljubljani, pozneje menda v Avstrijo, po drugi svetovni vojni pa je bil večji del bogate zbirke razprodan.
Na gradu Turjaku se dogaja tudi pesnitev Franceta Prešerna, ki govori o dekletu Rozamundi, ki živi v Turjaškem dvoru in je znana po svoji lepoti, katere svet še ni videl. Njen oče vabi snubce, ki bi se z Rozamundo poročili in tako dobi pravega bojevnika zanjo (Ostrovrharja). Vse je že nared za svatbo, ko se izve, da živi v Bosni dekle, ki bi utegnila biti lepša od neveste. Rozamundi te besede niso bile po godu in tako svojemu zaročencu naroči, naj pripelje to »sonce« na grad, da se bo lahko na lastne oči prepričala, če je Bosanka res lepša od nje. Ta jo uboga, a kaj ko se v Bosni zaljubi v omenjeno Lejlo in se z njo oženi, Rozamunda pa gre v samostan za nuno.
Več slik in prvi pravi znani obširnejši popis Turjaka prinaša Valvasor v svoji »Slavi vojvodine Kranjske« (1689). Stari Turjak opisuje kot razvaline velike trdnosti, ki so v njegovi dobi služile kot kamnolom. Pri Novem Turjaku hvali močno zidovje, obdano s tremi okroglimi stolpi, delano iz kamnitih kvadrov. Za vodnjak pravi, da je največji na Kranjskem. Navaja Marijino kapelo, v kateri so bile dnevne maše in staro Lutrovo ali evangeličansko kapelo s poslikanimi oboki in nagrobniki protestantskih Turjačanov. Hvali lepo orožarno, polno raznega orožja, turškega plena (ščiti, sablje, zastave, šotore) in vojaških instrumentov. Omenja seveda skrinjico z glavama Herbarta VIII. Turjaškega in Friderika Višnjegorskega, ki sta padla v bitki pri Budačkem 22. Septembra 1575.
Dalje opisuje grajske ječe, od katerih je bila v enem stolpu strašna »turška ječa« za ujete Turke. V gradu je bilo veliko soban, kamr in kleti, zlasti hvali galerijo portretov starih Turjačanov. V okolici gradu omenja 1686 zgrajen novi konjski hlev, dalje živalski vrt z razno divjadjo, ptičnico na grajskem dvorišču, jahalnico zunaj gradu nad starim gradom ter veliko lipo pred gradom, ki daje poleti hladno senco. Za trg Turjak pravi, da ima le malo in še to slabih hiš. Lastnik gradu ob njegovem času je bil deželni maršal grof Wolf Engelbreht Turjaški.
Opis gradu iz srede 19. stoletja, ki ga objavlja H. Costa v svojih Popotnih spominih iz Kranjske (tiskani leta 1848), omenja drugačno sliko gradu in razočaranje nad videnim. Pravi, da razen stolpa in grba nima zunanjost gradu nič posebnega ali ogleda vrednega, pa tudi notranjost gradu ga je razočarala. Grajsko dvorišče je bilo neravno in hribovito, tako da si je kar težko zamisliti romantično sliko o veselem podenju viteških konj po grajskem dvorišču pred očmi grajskih gospodičen in gospa. Tudi notranjost gradu je bila, razen soban z rodbinskimi portreti, popolnoma neugledna. Od starega gradu Turjaka ni bilo ničesar razen komaj zaznavnih razvalin. Ležal je globlje kot današnji grad, baje tam, kjer je nekoč stal Arupium.
Nekaj okrog gradu ločeno ležečih hiš je sestavljajo trg Turjak. Farna cerkev je bila kar v gradu, župnik je stanoval v enem izmed stolpov, drugi stolp je služil kot t.i. orožarna, ki pa razen nekaj polomljenih oprav ni vsebovala ničesar ogleda vrednega. Nekdanja, s freskami poslikana luteranska kapela, se je uporabljala za klet. V severnem delu gradu so bili stanovanjski prostori za gospodo, okrašeni z rodbinskimi portreti od pradeda do najnovejše dobe. Seveda so tudi Costi pokazali shranjeni glavi kranjskega junaka Herbarta Turjaškega in Višnjegorskega, videl pa niničesar razen dveh z žaganjem napolnjenih in z nekaj lasmi opremljenih kož dveh neprepoznanih človeških glav.
***
Dogajanje na gradu po 2. svetovni vojni do danes
Leta 1943 je bil grad poškodovan, ko so partizani napadli belogardistično formacijo Krim, ki se je zatekla v grad. Turjak so pričeli obnavljati leta 1962. V letu 1988 pa je bil razglašen za kulturno in zgodovinsko dediščino ter naravno znamenitost. Obnovljeno je približno 70 odstotkov utrdbe. V njem so organizirali tudi poroke, poleti pa različne delavnice in viteške igre. Septembra 2006 je bilo v gradu s strani mednarodnega reda Ordo Supremus Militaris Templi Hierosomilitani Universalis razglašeno veliko priorstvo Neodvisnega reda vitezov templjarjev Slovenije. Leta 2007 pa je na gradu za zaprtimi vrati kapelice zapriseglo devet novih templarjev, čigar voditelj se je par let kasneje našel na zatožni klopi zaradi psihičnega in fizičnega izživljanja ter končal s smrtjo zaradi usodne kombinacija prevelike količine tablet in alkohola.
Eden prvih gradov v srednji Evropi, ki imel je obliko trikotnika, je danes zaprt, saj občina Velike Lašče in kulturno ministrstvo nista našla skupnega jezika glede lastništva in tako so ukinili javni zavod, ki je grad upravljal. In tako že dobro leto in pol sameva grad Turjak, ki predstavlja eno močnejših utrdb v Evropi in ki nosi močno zgodbo skozi čas, s katero je povedel ime ene družine, ki se v tem prostoru prepleta kakor bršljan na zidovih gradu. In morebiti je na njegovih temeljih nekoč res stalo japodsko mesto Arupium, kakor pravi antični geograf in zgodovinar Strabon; mesto, ki je trdno stalo in se ni predalo ter s tem Rimu povzročilo velike preglavice, tako kot je mogočno stal grad Turjak v času turških vpadov. Konec koncev zgodovina se vendarle ponavlja.
FOTOGRAFIJE GRADU
⟡
Almira Ćatović 