Izjemna raziskovalka, ki nam preko svojih knjig odkriva znanja in skrite modrosti.
Fani Okič, ambasadorka miru in raziskovalka starih cilivizacij, v 88 letu še naprej aktivno ustvarja, ozavešča in poudarja vlogo in položaj žensk. Raziskovala je kulturo Keltov, Inkov, Aztekov in napisala 6 knjig na tovrstno temo: Razpoke časa, Kraljestvo velike kače, Čas v času, Megaliti-govoreči kamni, Da bi življenje živelo, Nepretrganost življenja.
Njena povezava s kulturo Inkov prihaja iz njenih prednikov. Ko so v 16.stol. Španci vdrli v Peru, so vdrli tudi v svetišče tako imenovanih sončnih devic starih med 12 in 22 let. V tem obdobju jih noben moški zunaj svetišča ni smel videti. To so bile izbrane princese, osupljivo lepe in zelo inteligentne – pa ne le po zahodnem pojmovanju inteligence. Pred nasilneži jih je veliko skočilo v brezno, nekatere pa so ujeli in posilili. Posiljena dekleta so ugrabili in odpeljali v Španijo, med njimi je bila vnukinja 10. Inka Turac Yupanquita. Po spletu okoliščin so potomci ene od ugrabljenih deklet med tridesetletno vojno prišli v Trst, od koder izhaja mama Fani Okič. Tako je rodovno izročilo Inkov ostalo živo.
Današnji človek je vse bolj osamljeno bitje. Živi v okviru pojma IMETI in istočasno pozablja, oziroma sploh nima časa BITI.
Na povezavi je dokumentarni portret o izjemni osebi, ki nosi in deli zakladnico znanja in modrosti:
F A N I O K I Č
Kako je nastalo življenje na tem planetu opiše skozi inkovsko kozmogonijo, ki govori o štirih stvarjenjih, štirih obdobjih življenja na Zemlji. Vsako obdobje se je končalo s katastrofo. V toku teh štirih obdobij sta se zgodili dve katastrofi nepredstavljivih razsežnosti, ki sta »zamajali temelje Zemlje in neba«. Eno teh stvarjenj je bilo uničeno s »posegom izpod neba«, drugo se je zgodilo zaradi ljudi, »ki so pozabili svojo nalogo v tem svetu«, zato so bogovi s potopom oprali Zemljo. Arhetipski mit Inkov ne govori o enkratnem stvarjenju sveta, ampak o predhodnih dogodkih, ki jim je sledilo zadnje stvarjenje, ki še vedno traja. Delček te zgodbe je podan na povezavi: DA BO ŽIVLJENJE ŽIVELO.
Prav tako pa posredujem čudovito molitev, ki je podana na povezavi: NEPRETRGANOST ŽIVLJENJA.
***
Izsek iz intervjuja:
Po inkovski prerokbi bo prišIo obdobje, ko bo čas tako gost, da ga bo vsem primanjkovalo.
Inki niso bili avtohtoni južnoameriški prebivalci. Tja so prišli kot civilizatorji ko je propadla prvobitna civilizacija Hiperboreja. Bili so arijske rase, svetlolasi, svetle polti, modrih oči. Leta 1532 so evropski osvajalci zavzeli Južno Ameriko.
Med dolgoletnim iskanjem svojih korenin sem prišla do odnosa civilizacij do žensk. Nikoli v zgodovini človeštva ni bila ženska tako ponižana kot zadnji dve tisočletji. Predvsem pa morate vedeti, da so zgodovino pisali zlasti moški, ki nikoli niso prikazali ženske kot mirovnice, zdravilke, nabiralke plodov, prve šivilje ipd.
Vlogi ženske skozi zgodovino namenjate precejšnjo pozornost tudi v svojih knjigah. Ima z izgubljeno žensko integriteto kaj opraviti razvoj krščanstva? Se strinjate s teorijo Da Vincijeve šifre?
Krščanstvo je pretežno krivo za zatiranje ženske vloge. Toda začelo se je pravzaprav z grškim filozofom Aristotelom, ki je svojo ženo zaprl med štiri stene, k otrokom in statvam. Medtem, ko se je on zabaval po svoje, je morala ona čakati doma. Ne gre samo za žensko integriteto, gre za rušenje naravnega ravnovesja. Naš svet je dualističen. Vse ima svoj par, svoje nasprotje, ki ohranja ravnotežje. Tega ravnotežja ni več, sodobna družba je dosegla svoje etično dno. Da Vincijeva šifra pa je dobro napisana kriminalka, povzeta po zgodovinskih dejstvih. V Judeji res noben neporočen moški ni smel prestopiti praga templja, kaj šele, da bi v njem učil vero, zato je precej verjetno da je Jezus imel ženo, vendar so jo moški pisci zgodovine zamolčali. Se vam ne zdi zanimivo, da smo edinstvena civilizaciia, kjer je žena lahko le mati boga, ne more pa biti njegova svečenica, čeprav je bil naš bog spočet brez vsake vloge moškega počela in naš svet ni imel druge poti kot skozi telo žene.
Zakaj smo po vašem dosegli etično dno?
Živimo v svetu kjer je več kot sto milijonov brezdomcev, kjer šesto milijonov ljudi prebiva v za življenje in razvoj nemogočih razmerah, kjer so brez dela in kruha sto tisoči, kjer 1,3 milijarde ljudi vegetira na robu preživetja, od tega 70% otrok in žensk, kjer je podhranjenost vsako leto pobije šest milijonov otrok, prav toliko pa jih ostane invalidnih in prizadetih. V svetu, kjer je posiljena vsaka sedma ženska, kjer si je pedofilija, skrunitev otrok, tako rekoč` pridobila domovinsko pravico in celo postaja donosen posel, kjer mamila odnašajo tisoče življenj, kjer vsak dan izumre nekaj rastlinskih in živalskih vrst, kjer se vsako leto 21 milijonov hektarov zemlje zaradi človekove dejavnosti spremeni v povsem ali skoraj nerodovitna tla…
Prva napaka je bila razvrednotenje ženskega počela, ženske vloge, ki ji je dana naravno. Neravnovesje med moškim in ženskim počelom v naši civilizaciji je na najnižji točki, odkar človek stopa skozi prostor in čas planeta Zemlje. Ženska je danes potrošno blago, medtem ko je bila včasih boginja, zdravilka, vzgojiteljica, intuitivni in iracionalni del družine.
Na koga naj potemtakem pokažemo s prstom, kdo je kriv za porušenje naravnega ravnovesja med moškim in žensko?
Tudi ženske same, ker hočejo biti enake moškim. Nekaj je enakovrednost, drugo pa enakost. Seveda ženskam pripadajo volilna pravica in enakovredna porazdelitev vlog, ne morejo pa prevzeti moške. To je naravno nemogoče, vodi pa v popolno diskriminacijo ženske vloge. Ženska je namreč iniuitivno, mehko bitje, ki se dopolnjuie s svojim močnim partneriem. Danes pa z lepoto svojega telesa postaja reklamni objekt za dosežke raznih korporacij, pri tem pa je kot osebnost nepomembna, potrošno blago, ki prispeva k dobičku in prestižu. Naravni zakon, enakost med enim in drugim počelom, je v neizpodbitni resnici, da se z moškim življenje začne in z ženo nadaljuje. V tej zakonitosti ni kupčkanja, kdo je višje in kdo nižje. Materinstvo, rojevanje je, lahko bi rekli, le privilegij žene, ki ji ga je dala narava. Ko se civilizacija dokončno oddalji od svojih etičnih vrednot, sledi kaotično obdobje in zatem nezadržen razpad vrednot. To se je zgodilo na prehodu iz matriarhalnih v patriarhalne družbe, to se dogaja danes.
Kaj pa civilizacije, kjer so vladale ženske, na primer Amazonke?
No, če vzamemo matriarhat, za katerega še vedno velja prepričanje, da so ženske vladale moškim. Takšnega obdobja nikoli ni bilo. Moške in in ženske vloge so se le dopolnjevale za dobro družbe in posameznika. Bile so natančno določene in vse enako spoštovane. Vendar se je pozneje začelo dogajati, da so moški hoteli izsiliti privilegiran položaj. Zato je prišlo do prvih uporov, eden je bil tudi amazonski, ko so ženske pobile vse moške na otoku Lemno.
Po zapiskih okoli vas sklepam, da vas žuli nova tema, do niste vsega povedali?
Res je. Čeprav ne vem, ali mi bo knjigo uspelo končati, stara sem vendar 82 let. Poglejte ta absurd. V naši civilizaciji ne poznamo razlike med erotiko kot gonilno silo življenja in pornografijo kot poniževanjem človekovega dostojanstva. Ne poznamo razlike med etiko in moralo, pri nas je to enolončnica.
Kaj menite, kako bo končala naša kultura oziroma sodobna civilizacija?
Nas svet resnično izgublja kompas, in če odštejemo vse prerokbe in preroke z Nostradamusom vred, nam grozi preprost, povsem fizikalni zakon, da prenapeta struna poči. Poglejmo samo naš odnos do narave, do živali. Zaradi prehranjevanja človeštvo Zemljo posiljuje s čedalje večjimi odmerki umetnih stimulansov, ki uničujejo življenje biotopov, potrebne za normalno rast rastlin.
Tako posiljevana Zemlja lahko rojeva, enako kot lahko rodi posiljevana ženska, toda nikoli brez posledic za rojeno bitje in zase. Posiljevana Zemlja rojeva vse manj okusne in sočne plodove s čedalje manjšo vitalnostjo, kar se nadomesti z velikansko količino mesa pobitih živali. Znanost je ugotovila, da se izkušnje prenašajo. Žival pride v klavnico izmučena od brezobzirnega transporta, žalostna, napadalna, prestršena, s smrtno slutnjo v sebi, torej s celo lestvico negativnih občutkov, in vse to z njenim mesom prehaja v naše telo. Vsekakor nam grozi propad civilizacije, kdaj in kako bo potekal, pa lahko le ugibamo.
O tem, kdaj postane Človeštvo prekleto, govori tudi starodavna inkovska zgodba, ki vam jo je mati položila v zibelko?
… Bog je rekel: “To je tista, ki si jo priklical v življenje s svojim hrepenenjem, toda svojo radost ob njej boš plačal z nesmrtnostjo. Dokler ne izrečeta “besede” prekletstva, je to kraljestvo vajino. Če jo izrečeta, bo človeški rod za vedno preklet. Žensko je premagala radovednost in je vprašala, katera beseda je to? Bog je odgovoril: To je beseda moje.”
Sign up for The Newsletter delivered to your inbox, which includes exclusive feature stories, photography, reportages, columns, and more. Get it sent to your inbox.
RECOMENDED STORIES | PRIPOROČENE OBJAVE
Marina, poslednja sežgana čarovnica
Leta 1701 je cesarsko krvno sodišče začelo čarovniški proces proti Marini Češarek, mati šestih otrok. Po tednu dni ječe je še vedno trdila, da je nedolžna, zato se je prva sodba glasila, naj žensko posadijo na čarovniški stol in jo ponovno izprašajo. Po treh urah mučenja je priznala, da je čarovnica. — (Eng.) In 1701, the imperial blood court began a trial against Marina Češarek, a mother to six children. Despite maintaining her innocence the court sentenced her to sit on the witch’s chair and undergo further questioning. After three hours of torture, she ultimately confessed to being a witch.
Keep reading
Življenje v duhu prejšnjega stoletja: 21. etnografska prireditev »Likof na taberhi«
V Muzeju na prostem Rogatec, največjemu muzeju ljudskega stavbarstva na slovenskem in kulturnem spomeniku državnega pomena, je potekal dogodek »Likof na taberhi«, 21. etnografska prireditev, ki je obudila življenje prednikov in skoraj pozabljena kmečka in rokodelska opravila ter tradicionalne dobrote. Prireditev je privabil obiskovalce iz celotne Slovenije. — (Eng.) The »Likof na taberhi« event took place at the Open-Air Museum Rogatec, the largest museum of folk architecture in Slovenia and a cultural monument of national importance. It was the 21st ethnographic event that revived the lives of ancestors and nearly forgotten rural and artisanal activities, along with traditional delicacies.
Keep reading
Slovenia Press Photo: Zmagovalna reportaža v kategoriji Ljudje in častna omemba v kategoriji Narava
Reportaža o Silvi je na Slovenia press photo prejela nagrado za najboljšo zgodbo. Govori o Silvi, ki je pred 22 leti preživela raka, danes pa pomaga ženskam, ki gredo skozi podobno izkušnjo. — (Eng.) The reportage about Silvia won the photo award for the best story at Slovenia Press Photo. It tells the story of Silvia, who survived cancer 22 years ago and now helps women going through a similar experience.
Keep reading
Štanjel: Biser na Krasu
Štanjel, eno najstarejših naselij na Krasu, ki ga krasijo slikovite ozke ulice s kraškimi kamnitimi hišami, ki so terasasto razporejene, je bil poseljen že v prazgodovini, prvič pa se pisno omenja leta 1402. V času med svetovnima vojnama pa je Štanjelu vdahnil svojo vizijo arhitekt in tedanji župan Maks Fabiani. — (Eng.) Stanjel, town known for its picturesque, narrow streets and charming stone houses, which are arranged in terraces, has been inhabited since prehistoric times and was first documented in 1402. Štanjel was transformed by the architect and mayor Maks Fabiani, who left his mark on the town’s architecture.
Keep reading
Družinska radost
Družinska fotografija ni le spomin v času, ampak je tudi odraz ljubezni in povezanosti med družinskimi člani. Igrivi, radovedni ali nagajivi otroški obrazi so izjemno darilo za vso družino in eden od izvirnih načinov, kako okrasiti svoj dom s fotografijami, na katerih se nahajajo prav vsi družinski člani. — (Eng.) Family photography is not just a memory in time; it’s also a reflection of love and connection among family members. Playful, curious, or mischievous children’s faces are an incredible gift for the entire family and one of the original ways to decorate your home with photos featuring every family member.
Keep reading
⟡
Almira Ćatović 