Da bo Življenje živelo


Foto:  Maudea

Inkovska kozmogonija govori o štirih stvarjenjih, štirih obdobjih življenja na Zemlji. Vsako obdobje se je končalo s katastrofo. V toku teh štirih obdobij sta se zgodili dve katastrofi nepredstavljivih razsežnosti, ki sta »zamajali temelje Zemlje in neba«. Eno teh stvarjenj je bilo uničeno  s »posegom izpod neba«, drugo se je zgodilo zaradi ljudi, »ki so pozabili svojo nalogo v tem svetu«, zato so bogovi s potopom oprali Zemljo. Arhetipski mit Inkov ne govori o enkratnem stvarjenju sveta, ampak o predhodnih dogodkih, ki jim je sledilo zadnje stvarjenje, ki še vedno traja:

Ko je Zemlja še bila zavita v prvobitno meglo, je Neustvarjeni Stvarnik Pačajačakači poslal božanska bitja Virakoča Vari rune, da bi pripravili Zemljo za bivališče vsem bitjem, ki bodo po načrtu Neustvarjenega stvarnika živela na njej. Ko je Zemlja bila pripravljena za uresničevanje božje zamisli, je Neustvarjeni stvarnik poklical Virakoča Vari rune nazaj v svojo Neskončnost, na Zemljo pa je poslal Virakočo Japaljan Kamajoka, ki naj oblikuje zemeljsko življenje. Kamajok je v neizmernih razponih časa ustvarjal, oblikoval, uničeval in znova ustvarjal neštete oblike življenja, nazadnje pa je ustvaril pol-božanska bitja Vari rune – ljudi velikega znanja, vedenja in moči, ki so razumeli govorico vseh živih bitij. Gradili so velika kamnita mesta in kamnita svetišča in se v njih pogovarjali z bogovi zvezd. Potem je blagoslovil svoje ljudstvo in se vrnil v Neskončnost. To je bilo najsrečnejše obdobje Zemlje s srečnimi ljudmi in vsemi bitji, ki so jo naseljevala.

Potem so se izpod neba spustili na Zemljo strašni Aukakune na ogenj bruhajočih kačah. Premagali so Vari rune, ki niso poznali vojn in sovraštva. Porušili so njihova veličastna dela, uničili njihova mesta in svetišča, iztrebili Vari rune in zavladali Zemlji, ki je zajokala zaradi njihove krutosti.

Virakoča Japaljan Kamajok je slišal jok Zemlje in videl, kaj se je zgodilo z njegovim ljudstvom. V strašnem srdu je iz neba umaknil Sonce in Luno, na Zemlji je nastala tema. Zemljo so osvetljevale le žareče strele s katerimi je Japaljan Kajomak uničeval Aukakune. Temelje sveta je pretresalo strašno bobnenje, drhtenje Zemlje je premetavalo planine eno na drugo. Vode rek in oceanov so se pomešale, bitumenski dež je zadušil življenje na Zemlji in tudi vse Aukakune. Zemlja je ostala pusta in prazna. Japaljan Kamajok je prisegel, da ne bo nikoli več ponovil stvarjenja Vari runov. Vrnil se je v Neskončnost in postal zvezda na nočnem nebu. Zemlja – Pačamama je dobila nov čas in prostor v Neskončnosti. Ranjena, preutrujena in žalostna je zaspala, nobenega življenja ni bilo več v njenem naročju. Neustvarjenemu Stvarniku se je zasmilila, sklenil je, da jo ponovno prebudi. Vrnil je na nebo Sonce in Luno, ki ju je Japaljan Kamajok v svojem srdu umaknil z neba in poslal enega svojih pomočnikov Virakočo Koniraja, da bi postal Stvarnik novega življenja na njej.

Koniraja se je spustil na Zemljo. Bil je igralec na flavto, s svojo igro je razveseljeval vso Neskončnost. Ker je tam pozabil svojo flavto, je iz gline naredil piščal in vsako jutro ob sončnem vzhodu izvabljal iz nje drugačne melodije. Zemlja – Pačamama se je začela prebujati ob zvokih Konirajeve piščalke. Vode so se zbistrile, razmaknile in poiskale svoje struge kot reke, potoki in studenci. Napolnile so zemeljske praznine in postale oceani. Koniraja je vsako jutro sedel ob reki in izvabljal melodije iz svoje piščali. Ob zvokih njegove piščali so se vse vode napolnile z vodnimi bitji, Koniraja pa je nadaljeval s svojimi melodijami. Z njimi je ustvaril pisano preprogo trave in cvetic, iz naročja Pačamame je izvabil drevesa vseh oblik in velikosti. Iz zvokov njegove piščali so nastale ptice vseh oblik in barv, ki so naselile drevesa in grme. Pod drevesa in na drevesa je priklical obilje štirinožnih živali. Potem si je oddahnil. Toda vedel je, da ne bo mogel ostati na Zemlji, ker je bitje Neskončnosti. Po opravljeni nalogi bo moral potovati v trinajsto nebo, kjer bo poročal Neustvarjenemu Stvarniku, kako je opravil svoje delo. Toda prej bo moral ustvariti nekoga, ki mu bo vse to izročil v varstvo. Ponovno je sedel k reki in zaigral najlepšo melodijo, ki jo je mogel izvabiti iz svoje piščali. Nastalo je novo bitje, takšno kot je bil sam, kadar je hodil po Zemlji. Imenoval ga je Auka runa – mož. Auka runa se je najprej zavedal bleščeče svetlobe, ki ga je obdajala. Ni mogel dvigniti pogleda, da bi pogledal svojemu Stvarniku v obraz. Ni slišal besed Stvarnika, a vedel je, kaj mu govori:

»Odhajam iz Zemlje, a preden grem ti razkrijem namen tvojega življenja in pomen v njem. Vedi, med vsemi bitji, ki sem jih ustvaril, sem samo tebi dal dar zavedanja in nesmrtnosti. Ne boš umiral in umrl kot vsa moja bitja, ker ti bom dal drugačno nalogo kot njim. Glej, stvarjenje je končano. Ti pa si tisti, ki daj imena vsem mojim bitjem, določi jim način življenja in kraj bivanja na Zemlji. Enako stori s stoječimi bitji – travami, bilkami, grmi, drevesi. Skrbi, da bo med mojimi bitji vladal mir in sožitje. Spoštuj tla po katerih hodiš, saj so telo Zemlje – Pačamame, njeno naročje je dom vseh bitij na njej. Spoštuj zvezdo, ki omogoča življenje in ti daje svetlobo, da bo Življenje živelo. Tvoja zvezd je Inti – Sonce, ki ti bo merila čas. Ravnaj se po njem, bodi kot on, ki sije vsem enako in vsemu enako daje toploto in svetlobo. Nekoč se vrnem, da bi videl, kako si doumel svoj namen in pomen, kako si spoštoval mojo voljo.« Koniraja je blagoslovil Auka runa in se kot svetel, bleščeč oblak utopil v Neskončnost.

Auka runa je ostal sam z božjim stvarstvom. Izpolnjeval in izpolnil je Stvarnikovo zapoved, poimenoval je ustvarjena bitja, jim določil kraje bivanja in prostore za rast, poučil jih je o njihovem namenu v božjem stvarstvu in jih razporedil tako, da so vsa imela dovolj prostora in ga niso jemala drug drugemu. Spoštoval je Zemljo – Pačamamo kot tisto, ki hrani vsa bitja, pozdravlja vzhajajoče Sonce – Intija in se mu zahvaljeval za svetlobo in mir dneva, ko je zahajalo.

Postorjeno je bilo vse, kar mu je Stvarnik zapovedal, takrat pa se je Auka runa zavedel svoje drugačnosti in edinstvenosti. Nobeno bitje mu ni bilo podobno, nobenemu bitju ni bil podoben. Vedno bolj je opažal razlike med njimi in vsemi bitji stvarstva. Nobeno bitje ni bilo brez sebi enakega bitja. Videl je, da iz te enakosti nastaja novo, njim enako življenje, da to življenje negujejo, se mu veselijo. Ptice so najlepše pele, ko so spletale gnezda, živali so plesale svoje igre in veseloigre, celo ribe v vodi so se pračakale drugače. Vsa bitja so se poigravala s svojimi mladiči, le on, Auka runa je bil sam.

Po dolgem zemeljskem času se je vrnil Virakoča Koniraja. Videl je svoje stvarstvo urejeno tako, kot je naročil in poklical je Auka runo, da bi se mu zahvalil. Na njegovem obrazu pa je zapazil sence in ga je vprašal: »Zakaj je tvoj obraz brez sijaja in tvoje oči brez leska? Vidim, da nisi srečen. Povej, kaj te teži, kaj je odvzelo tvoj nasmeh, saj me nisi pozdravil z njim?«

»Oprosti Gospod življenja in smrti« je ponižno rekel Auka runa. »Verjemi, da sem srečen zaradi sreče vseh od tebe ustvarjenih bitij, a svoje sreče resnično nimam. Vsa bitja so srečna, ker se družijo s sebi enakimi bitji. Dal si mi, da razumem vse njihove govorice in vsa, prav vsa bitja so srečna, ko se družijo s sebi enakimi bitji, porajajo novo življenje in umirajo srečna, saj bo njihovo potomstvo živelo srečno v tvojem stvarstvu. Le jaz, ponižni izvrševalec tvoje volje sem edini sam!«

 »Nisi umrljiv kot moja bitja, ki nadaljujejo življenje mojega stvarstva. Od najmanjšega do največjega je moj zakon enak za vse: rojstvo, življenje, smrt. Edini na vsej Zemlji si izvzet iz tega zakona. Nesmrten si, enak Nevidnim, tvoje telo je moja najpopolnejša stvaritev. Poleg nesmrtnosti sem ti dal dar zavedanja, da se zaveš lepote, ki sem jo položil v svoje stvarstvo. Kaj lahko še želiš, kaj je tisto, kar jemlje tvojo svetlobo?«

Auka runa je pogledal Stvarniku v obraz. Zaslepljen od njegove svetlobe je vseeno zbral pogum in mu potožil: »Hvaležen sem ti za vse tvoje darove, hvaležen, da sem smel videti tvojo svetlobo, hvaležen, da vidim vso lepoto tvojega stvarstva, hvaležen, da vidim nebo nad seboj, toda resnica je, da nisem srečen. Nisem srečen kot so srečna vsa tvoja bitja, ki si jih podaril enega drugemu. Tudi jaz bi bil rad takšen, tudi jaz bi imel rad ob sebi bitje s katerim in ob katerem bi se veselil življenja kot vsa tvoja bitja!«

Stvarnik je zamišljeno gledal edinstveno bitje pred seboj, ki ga je ustvaril, da bi bilo varuh njegovega stvarstva. »Toda kot takšen ne moreš biti nesmrten. Na Zemlji –  Pačamama ni neumrljivih bitij. Smrt je tista, ki omogoča zemeljsko življenje. Si kdaj pomislil, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo Smrti? Če bi se vse le rojevalo in nikoli umiralo? Zemlja bi kmalu bila premajhna za vse. Življenje bi se moralo ustaviti, okameneti. Tudi Zemlja bi okamenela. Če boš takšen, kot so moja bitja na Zemlji boš moral umreti. Čutil boš ne le radost življenja, ampak tudi bolečino smrti in ko bo tvoj čas minil, boš postal tisto, kar postane vse od mene ustvarjeno – prah Zemlje in dih Neskončnosti. Res želiš to?« je vprašal Stvarnik.

»Vem, da lahko to storiš« je rekel Auka runa in ponižno sklonil glavo. Z blagim nasmeškom je Stvarnik Koniraja iz bližnjega grma utrgal list koke, ga ogrel med dlanmi in dahnil vanj. Potem je razprl dlani in nežno, kot bi osvobajal metulja postavil pred Auka runo bitje, kakršnega še ni bilo v božjem stvarstvu. Auka runa je onemel, ostal je brez besed s katerimi bi se zahvalil Stvarniku. »To je tista, ki si jo priklical v življenje s svojim hrepenenjem« je rekel Stvarniku, »toda svojo radost ob njej boš plačal s svojo nesmrtnostjo, kot si sam hotel in želel. In vedi – ostala ti bo skrivnost, ki jo boš večno odkrival in nikoli odkril, ostala bo zaprta v mojih dlaneh. Najmočnejše bitje mojega stvarstva bo in najbolj krhka stvar v njem. Z zavrnitvijo mojega daru nesmrtnosti si izgubil svojo enakost z nami, Nevidnimi. Kot smrtni bitji bosta začenjala potomstvo, enaka v mojih očeh, različna v mojih namenih. S teboj, mož, se bo življenje začelo, s teboj žena, se bo nadaljevalo. Hodita v moji svetlobi in bodita srečna, vendar z omejitvijo: Srečna, dokler v človeškem rodu en bo izrečena beseda prekletstva, ki bi v vajinem potomstvu prinesla nemir in gorje, krivice in sovraštvo, kar lahko uniči od vaju začet človeški rod!«

 Auka runa, mož je molčal. Ni več videl Stvarnika, le njegov glas je še slišal v sebi. Žena ob njem pa se je opogumila in vprašala: »Katera je ta beseda, Božanski? Povej nama jo, da je ne bova nikoli izrekla. Ne midva, ne najino potomstvo!« Glas Stvarnika sta slišala v sebi: »To je beseda, ki pripada samo meni. Samo jaz lahko izrečem besedo MOJE. Ne vidva ne vajino potomstvo naj si ne lasti tega, kar je vsako moje bitje prejelo kot moj dar. Vama in vajinemu potomstvu dajem Zemljo na posodo, ne jemljita jo v last! Ne vidva, ne vajino potomstvo. Če se bo to zgodilo, bo vajino potomstvo izzvalo usodo Aukacunov in Zemlja bo ponovno zaspala! Zaspala, kajti pomnita ona je nesmrtna! Bodita blagoslovljena, toda ne pozabita, do kdaj!« Virakoča Koniraja, Stvarnik zemeljskega življenja se je kot svetel, bel oblak dvignil v Neskončnost, prva človeka sta ostala v ponovljenem in obnovljenem stvarstvu, da bi živela in nadaljevala človeški rod po njegovi zapovedi.

Tako se konča inkovski arhetipski miti o stvarjenju človeka in življenja na Zemlji. Na žalost je tudi sedanji človeški rod prekršil Stvarnikovo zapoved. Nekdo je izrekel besedo MOJE, ki je postala moto sedanje cilivizacije.

Fani Okič iz knjige Da bo Življenje živelo

Molitev iz knjige Nepretrganost življenja.

Za več o pisateljici klikni na FANI OKIČ.

~~~

Če želiš prejemati zanimive informacije, se lahko prijaviš na novičke s klikom na ikonico:

blogmailing-in-roka

kode

۞

P R E B E R I    Š E | Y O U   M I G T H   A L S O   L I K E

1-11-21-31-41-51-61-71-81-9

Kategorije:[Good to know | Dobro je vedeti]Oznake: , , , ,

2 comments

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: