Magna: Tragična zgodba o uspehu


Ena največjih zgodb o ”uspehu” je hkrati ena največjih manipulacij, ki zaznamovala je to leto. Govor je seveda o Magni, slovenski vladi in majhnih ribah, ki plavale so v globokih vodah. In ko bo čas volitev, ter bodo vrli politi ponovno potrebovali tvoj glas, se takrat spomni te zgodbe.
Ko je Tanja Strniša, sekretarka na ministrstvu za kmetijstvo v Rogozi vaščanom razlagala, da na tako kakovostni zemlji ni mogoče graditi nič, sem se vprašala, čemu potem sploh imamo debato glede ohranitve gozda in kako je možno, da je korporacija kljub temu dobila dovoljenje za gradnjo lakirnice. Pa vendar, zgodba, ki se je končala z vidnim zadovoljstvom politikov, je pri marsikomu pustila grenak priokus, pri čemer ne gre le za korporacijo pod imenom Magna Steyr, ampak predvsem glede ljudi, izvoljenih s strani ljudstva, ki so se nekje na poti obrnili proti lastnemu narodu in v imenu sprejetosti tistih, katere smatrajo za bolj pomembne, bili pripravljeni storiti skoraj vse. Celotna zgodba bi morebiti ostala celo spregledana, če ne bi pri tem hoteli posekati gozda, kar je zdramilo ljudi in pri tem pritegnilo pozornost tudi na ostale sporne plati tovarne, čigar temelji stojijo na najbolj rodovitni zemlji v Sloveniji.

Zgodilo se je

Korporacija Magna Steyr, eden vodilnih avtomobilskih dobaviteljev po svetu, je iskala prostor za nov obrat in ker ji kljub najčistejši lakirnici avstrijske oblasti ne dovolijo zgraditi nove, so nov teren iskale v Sloveniji. Pri tem je bilo izbranih devet lokacij, za katero se je Magna odločila, da ji najbolj odgovarja ta v občini Hoče-Slivnica. Kljub obremenitvi okolja so se dotaknili širše problematike. Namreč zemlja, na kateri so imeli načrt za tovarno, spada v sam vrh po kakovosti, prav tako je lokacija na vodovarstvenem območju; vse to, kakor tudi na novo sprejet zakon o razlastitvi kmetov je prišel na dan, ko je Civilna iniciativa Rešimo Rogoški gozd hotela le zaščititi 66 hektarjev gozda, ki so ga nameravali brezobzirno posekati in iz njega narediti polja. Kljub temu da člani civilne iniciative nikdar niso dejali, da so proti tovarni, so postali grešni kozel in izhodiščna točka manipulativne igre, ki je prebivalstvo razdelila na za ali proti korporaciji.

Ključen dogodek, ki je pokazal politično sprevrženost v najlepši luči, se je zgodil 2. 6. 2017, ko so se v krajevni skupnosti Rogoza zbrali razjarjeni občani na eni in vladne ustanove (ministrstva, očina) na drugi strani. Zraven župana občine Hoče-Slivnica Marko Soršakom ter predstavnikom civilne iniciative Rešimo Rogoški gozd Simonom Žlahtičem, so se razpravi pridružile še tri sekretarke; Eva Štravs Podlogar, sekretarka na ministrstvu za gospodarstvo, Tanja Strniša, sekretarka na ministrstvu za kmetijstvo in Lidija Stebrnak, sekretarka na ministrstvu za okolje. Takrat so informacije, ki so bile zavite v meglo, postale vedno bolj jasne. Prišlo je med drugim tudi na dan, da krajani niso vedeli o tem posegu dokler se ni oblikovala civilna iniciativa, ki je pričela z ozaveščanjem dogajanja in da je ta ista iniciativa iskala rešitve za nadomestna zemljišča z namenom ohranitve gozda, ter pri tem bila tudi zelo uspešna, saj je iz predvidenih 66 hektarjev prišla do osmih in nato štirih hektarjev, zaradi česar se je zgodilo srečanje, na katero so prišle sekretarke, pri čemer je Eva Štravs Podlogar, sekretarka na ministrstvu za gospodarstvo, tako zelo pogosto ponavljaja o pomembnosti kompromisa in spoštovanja, mimogrede pa si lastila zasluge za napredek pri zmanjševanju količine gozda, namenjenega za sečnjo. Župan občine Hoče-Slivnica Marko Soršak je že takrat nakazal smer, v kateri je nato vse do podpisa pogodbe potekala ”kampanja” pri čemer ga citiram: »Enkrat se bo treba odločit in sprejet odgovornost. In sicer ali smo za Magno v nasprotnem primeru …« In kljub jasnemu stališču civilne iniciative, da je njihova edina skrb gozd, so postali glavni krivci proti katerim se je kreirala gonja, češ da zavirajo gospodarski razvoj. Pa si poglejmo, kaj za nekatere pomeni gospodarski razvoj.

Gozd kot naravno bogastvo

Ni ga kmeta na Štajerskem, ki še danes z nostalgijo ne vzdihne po pravičnosti Marije Terezije. In Rogoški gozd, ki je danes star približno 150 let je nastal ravno v njenem času in s katerim je v ravnini naredila naravno oviro pred močnimi vetrovi. In tam, kjer je Marija Terezija postavila gozd, zemlja zagotovo ni rodovitna za v poljedelske namene, kar je tudi potrdil Kmetijsko gozdarski zavod Maribor, ki je v postopku sprejemanja Občinski prostorski načrt (OPN) podal pripombo, da »predlagana gozdna zemljišča niso ustrezna zamenjava za odvzeta kmetijska zemljišča zaradi tega, ker so to zemljišča z bistveno slabšo boniteto (31 do 37) in jih s krčitvijo in agrotehničnimi ukrepi, ki ne bi ogrozili podtalnice, ni možno ponovno vzpostaviti v kmetijska zemljišča.« Pri tem je skoraj da samoumevno pisati, kako veliko bogastvo je gozd, ki je ne samo bariera pred hrupom, ampak tudi zvišuje kvaliteto bivanja in nas umirja, hkrati pa je dom za številna druga bitja.

Zemlja kot naravno bogastvo

Če je Slovenija znana po gozdnem obilju, to vsekakor ni primer glede zemlje oz. obdelovalnih površin, saj primanjkuje za poljedelstvo primernih tal v ravnini. V Sobotni prilogi (Delo), 21. januar 2017 so izrazili mnenja profesorji Biotehniške fakultete v rubriki Pisma bralcev, kjer so med drugim izpostavili, da za trajnostno preskrbo s hrano potrebujemo 2000 m2/ prebivalca kmetijskih zemljišč, slovensko povprečje je 850 m2/prebivalca ter pri tem izpostavili da zemljišča, ki se jih bo s projektom Magna pozidalo, se po kvaliteti uvrščajo med zgornjih 6% kmetijskih zemljišč v Sloveniji. Gre za zelo rodovitna tla, ki jih imamo v Sloveniji zelo malo, kar je zelo lepo razložila Tanja Strniša, državna sekretarka na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ko je obiskala razpravo v Rogozi, pri čemer je pojasnila, da prav na mestu, na katerem se sedaj gradi lakirnica, spada več kot polovica zemlje med najbolj rodovitno zemljo v Sloveniji in dejala, da nastane en centimeter tako rodovitne zemlje, je potrebnih 500 let. Glede nato, da je na tem področju rodovitna ne samo zgornja plast, ampak tudi spodnja je govora o več kot 50 cm rodovitne zemlje, ki je nastajala 25.000 let; ter pri tem dodala, da deponiranje zemlje ni ukrep, ki bi bil primeren za tako kakovostno zemljo, saj vsak ve, kaj se dogaja z zemljo, če stoji nekje na kupu. Tako kvalitetne zemlje se ne da umetno ustvariti ter pri tem dodala, da na taki lokaciji, na taki zemlji ni mogoče graditi nič. In kljub temu ter 71. členu ustave, ki varuje najboljša kmetijska zemljišča, je v praksi zgodba drugačna, o čemer govorijo številna nakupovalna središča, zgrajena v času po osamosvojitvi, ki stojijo na zelo kvalitetni zemlji. In namesto da bi vzpostavljali samooskrbo in s tem visoko kvalitetno hrano, kupujemo sicer ceneno, a prazno hrano iz španskih rastlinjakov, ki se prodajajo v nakupovalnih središčih, ki stoje na najbolj kvalitetni in rodovitni zemlji.

Najbolj nizkoten del v celotni tej zgodbi je na hitro sprejet zakon, ki je omogočal razlastitev kmeta. Razlastitev je poseg v lastninsko pravico in pomeni odvzem lastninske pravice v javno korist proti odškodnini ali nadomestilu v naravi. Za razlastitev mora biti izkazana javna korist, ki je tudi namen razlastitve. Kmetom so dali na izbiro ali da jim najbolj kakovostna zemljišča kupijo, in sicer za 10 evrov na kvadratni meter ali pa jih bodo razlastili. Od kdaj je korporacija predstavlja javno korist, je očitno retorično vprašanje.

Voda in vpliv na okolje

»Nameravani poseg izgradnje industrijskega obrata Magna Nukleus ocenjujemo kot sprejemljiv, ob upoštevanju vseh predpisanih ukrepov za preprečitev, zmanjšanje ali odpravo negativnih vplivov posega,« so zapisali v družbi E-net Okolje, ko so podali poročilo o vplivu tovarne na okolje, kar je skrb vzbujajoče, saj gre za poslopje, ki bi stalo na vodovarstvenem območju. Prav tako se postavlja ob vprašaj poročilo omenjene družbe, še posebej, ker je ta ista družba sestavljala poročilo na osnovi katerega je Kemis dobil dovoljenje pri tem pa ni presojala možnih katastrofičnih scenarijev, kot se je to v primeru Kemisa zgodilo. Dejstvo je, da takšna industrija vsekakor posledice v zraku in vodi ima, kar bodo najbolj čutili prebivalci okoliških krajev. In ravno zaradi tega bi morali biti ti obveščeni o spremembi OPN in načrtih v zvezi z njihovim okoljem, namesto tega se je krajane prepričevalo, da nimajo pravice do mnenja, ki jim po Aarhuški konvenciji ne samo pripada, ampak imajo pravico pri sprejemanju odločitev, pomembnih za ohranjanje zdravega življenjskega okolja in sodelovanja pri sprejemanju okolijskih predpisov.

Aarhuška konvencija, konvencija o dostopu do informacij, sodelovanju javnosti pri odločanju in dostopu do varstva pravic v okoljskih zadevah, je Slovenija podpisala skupaj s petintridesetimi državami in Evropsko skupnostjo 15. junija 1998 na četrti ministrski konferenci Okolje za Evropo v Aarhusu na Danskem. Osredotoča se na sodelovanje nevladnih organizacij in drugih pripadnikov civilne družbe pri sprejemanju odločitev, pomembnih za ohranjanje zdravega življenjskega okolja ter javnosti jamči pravico do dostopa do okoljskih informacij in sodelovanja pri sprejemanju okoljskih predpisov. S tem države podpisnice med drugim priznavajo, da je varstvo okolja bistveno za blaginjo ljudi in za uresničevanje temeljnih človekovih pravic, skupaj s samo pravico do življenja, ter da ima vsaka oseba pravico in dolžnost, da varuje in izboljšuje okolje za sedanje in prihodnje generacije ter imajo s tem namen povečati odgovornost in preglednost odločanja in okrepiti podporo javnosti pri okoljskem odločanju.

Kot omenjeno, zgodba je od srečanja v krajevni skupnosti Rogoza šla le v dve skrajni smeri, ali si za Magno ali si proti, dejstva o kvalitetni zemlji, gozdu in pitni vodi so bile le postranske zadeve, ki so zavirale gospodarski razvoj, ki bi naj prinesel zagon v štajersko regijo in tako so se sprva pojavljale številke kot 4.000 zaposlenih, nato 3.000 delovnih mest in sedaj 404 delovna mesta in morebiti kasneje tisoč. Čez noč se je oblikovalo gibanje »če nisi z nami si proti nam«, kar postavi celotno zadevo pod vprašaj; namreč znano je, kako so bili privrženi delavci, ki so delali v tovarnah kot je npr TAM, kjer so se čutili povezane, kakor da gre za eno družino, do česar seveda ni prišlo čez noč, ampak tekom številnih let dela in druženja. Kdaj so postali občani tako privrženi tovarni, za katero pred letom dni niti slišali niso, in zaradi katere grozijo in pozivajo na linč, kakor je to v primeru Okoljevarstvene organizacije Umanotera in Gorazda Marinčeka iz Slovenskega E-foruma, je očitno zelo prozorna uganka. Klasičen primer deli in vladaj, se je zgodil tudi v primeru »Štajerci proti Žabarjem«, kjer se je organiziral izlet v Ljubljano z namenom protestiranja pred okoljevarstveno organizacijo, pri čemer smo lahko bil priče čustvenim izlivom ”podpornikov Magne” v stilu Magne ne damo in zakaj nam Ljubljana želi vzeti delovna mesta.

Kamen je padel

Vlada je višino naložbe kanadsko-avstrijske korporacije javno ovrednotila na 146,4 milijona evrov, zaradi česar je bila pripravljena razlastiti kmeta, uničiti najbolj rodovitno zemljo, posekati gozd, graditi na vodovarstvenem območju, zgraditi industrijski tir posebej za Magno in ji pri tem dodeliti finančno spodbudo v višini 18,6 milijona evrov.  Ob vsem tem bo prav zanimivo videti pogodbo, ko bo ta postala javna ter prebrati, kaj so v resnici podpisali 17. oktobra, ko so na mariborskem letališču slovesno podpisali pogodbi o izvedbi strateške investicije in dodelitvi 18,6 milijonov evrov visoke finančne spodbude za projekt Magna. Na strani vlade republike Slovenije so zapisali: »Podpisana je bila Pogodba o izvedbi strateške investicije na razvojnem območju z Občino Hoče-Slivnica. Pogodba je bila podpisana med Republiko Slovenijo, in sicer jo je na podlagi pooblastila Vlade RS v njenem imenu podpisal minister Zdravko Počivalšek, Magno Steyr, avtomobilski dobavitelj d.o.o., Občino Hoče-Slivnice in MAGNA Metalforming AG.  S pogodbo se je podjetje zavezalo, da bo v roku desetih let od sklenitve pogodbe, investicija na razvojnem območju presegla vrednost 100.000.000 evrov in na območju Občine Hoče-Slivnica ustvarila najmanj 1.000 delovnih mest.  Če v petih letih podjetje ne začne z vzpostavitvijo investicije, je RS upravičena do pogodbene kazni, ki znaša maksimalno 5.000.000 evrov. Podpisana je bila tudi Pogodba o dodelitvi finančne spodbude za investicijski projekt. Pogodba je bila podpisana med Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo, MAGNA Metalforming AG in Magna Steyr, avtomobilski dobavitelj d.o.o. S pogodbo se podjetje zavezuje, da bo prejeta sredstva namenilo za izgradnjo novega objekta za lakirnico avtomobilske karoserije, vključno s podporno infrastrukturo. Projekt bo predvidoma končan do konca oktobra 2019 ter hkrati dosegel vrednost investicije najmanj v višini 146.400.000 evrov, s projektom pa bo podjetje ustvarilo novih 404  delovnih mest. Za investicijski projekt bo investitor od RS prejel 18.609.080 evrov. Če podjetje ne konča dogovorjenih del ali pa vrednost izkazanih stroškov doseže 75 % ali manj od dogovorjene višine investicije lahko ministrstvo zahteva vračilo finančne spodbude v celoti. Če višina stroškov presega 75 % dogovorjenega zneska investicije pa ministrstvo zahteva vračilo sorazmernega deleža finančne spodbude.« Po poročanju časnika Dnevnik je v pogodbi o dodelitvi finančne spodbude zapisano, da mora Magna zagnati lakirnico najkasneje do 15. novembra 2019, lakirnico lahko zapre že po petih letih obratovanja, saj delovati mora do 30. oktobra 2024, pri čemer bo lahko obdržala vso izplačano državno subvencijo, obljubljenih 404 delovnih mest pa bo potrebno realizirati najkasneje do 30. oktobra 2022. Pogodba o strateški naložbi je še vedno skrita, pravijo na ministrstvu in ne dovolijo vpogleda saj se Magna ne strinja z razkritjem. Ob vsem tem se postavlja vprašanje ne samo glede števila zaposlenih, kot enega glavnih razlogov za spodbujanje gospodarstva štajerske regije, ampak prav tako skoraj da paničen pristop, da mora Magna zaradi prejetih naročil čim prej zagnati lakirnico, pri čemer so omenjali konec leta 2018 kot skrajni rok, s katerim se je pritiskalo k čim hitrejšemu sklepanju pogodbe.

In če se vrnem k nazaj k dogodku, kjer so 17. oktobra slavnostno na gradbišču poprijeli za lopate in postavili temeljni kamen stavbe, ki se je medtem že gradila, so pred tem bili seveda govori. Tako je župan Marko Soršak v svojem govoru podal osebno izkušnjo, kako je v četrtem razredu osnovne šole ostal brez očeta, saj je ta odšel v Nemčijo zaradi dela, ker v Sloveniji ni bilo dela; nobenega dela, in pri tem izpostavil, da je odgovornost politike, da se prepreči trganje družin. S tem projektom, za katerega pravi, da znižuje brezposelnost se zelo potrudili in pri tem citira besede ministra Zdravka Počivalšeka: »Ne bo spomenika in nihče nikoli ne bo prav izvedel, kaj vse smo naredili.« Pa vendar resnica ima navado, da se razkrije in naj bo tako tudi v tem primeru. Premier Cerar pa je v svojem govoru poudaril, da gre za največjo greenfield investicijo” v zgodovini samostojne Slovenije, kar je odraz stabilne vlade. Med drugim je tudi izpostavil, da je Slovenija med vodilnimi državami v skrbi za okolje. Te iste vlade, ki skrbi za dobrobit ljudi, gospodarskih subjektov in družbe kot celote.

Malo težje si je zamisliti kaj se točno podrazumeva kot skrb za celoto, ko so domača podjetja bila razprodana za drobiž, korporacijam pa se dajejo finančne spodbude in spreminjajo zakoni po hitrem postopku. Zanimivo bi bilo videti, kaj bi se zgodilo s štajersko regijo, če bi ji vlada dodelila teh 18,6 milijonov evrov visoke finančne spodbude za zagon lokalnega podjetništva, če jo že tako skrbi visoka brezposelnost v tej regiji. In medtem ko s finančnimi spodbudami dela na svoji prepoznavnosti Slovenije, se ob tem treba vprašati, kakšno prepoznavnost daje s tem, ko deluje proti sebi, uničuje naravno bogastvo in se mačehovsko obnaša do lastnih državljanov. Le kakšne investitorje s tem misli, da bo pritegnila in si manula roke zaradi davka na dobiček, a pri tem pozablja, da korporacija pospravi svoj dobiček vedno na varno v objemu davčnih oaz, kakor se to za korporacijo tudi spodobi. Seveda, da štajerska regija potrebuje gospodarski zagon, a razvoj na račun naravnih bogastev in ljudi, ki bodo najbolj čutili posledice odločitve vlade, ni ravno razvoj, konec koncev take odločitve vplivajo ne le obdobje mandata ene vlade, ampak imajo posledice tudi za prihajajoče generacije.

***

VIDEO

***

FOTO

***

Če želiš prejemati zanimive informacije, se lahko prijaviš na novičke s klikom na ikonico:

1a-blogmailing-in-roka

۞

P R E B E R I    Š E | Y O U   M I G H T   A L S O    B E   I N T E R E S T E D   I N

Kategorije:[EVENTS | Zgodilo se je], [Good to know | Dobro je vedeti]Oznake: , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

4 comments

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: