Če želiš zaščititi vodo se udeleži referenduma 11. 7. 2021 in glasuj PROTI škodljivemu zakonu.
Slovenija je izredno bogata z vodnimi viri in je kot majhna država ena najbogatejših v Evropi, pri čemer se vsako leto v slovenskih rekah in potokih pretoči okoli 34 milijard kubičnih metrov vode in je glede na prebivalca, skoraj štirikrat večja od evropskega povprečja. Zaradi kvalitetnega naravnega bogastva pa je privlačna zasebnim podjetjem, ki v tem vidijo neusahljivo žejo po dobičku, seveda preko privatizacije vode. In ravno predlog Zakona o vodah med drugim omogoča tudi to.
Od leta 2014 naprej, ko je Slovenski državni holding pospešeno prodajal slovenska podjetja, se je na seznamu našla tudi Pivovarna Laško, ki jo je leta 2015 kupila nizozemska korporacija Heineken. In ko so v Heinekenu zagotavljali, da bodo krepili blagovni znamki Laško in Union in da ima s tem regija priložnost za rast in razvoj, se je redko kdo vprašal, zakaj je korporacija Heineken sploh kupila Pivovarno Laško.
»Pivovarna Laško je v Občini Laško koncesijo pridobila v letu 1998 in je leta 2009 pogodbo podaljšala še za nadaljnjih 15 let. To se je spremenilo v letu 2015, ko je podjetje (in s tem tudi Pivovarno Union) kupila nizozemska večnacionalna korporacija Heineken. Tako je tuje podjetje prevzelo tudi lokalni vodovod in oskrbo s pitno vodo v Laškem, občina pa o prodaji sploh ni bila obveščena. Dodaten skrb vzbujajoč dejavnik je tudi dejstvo, da je bila takrat poleg privatiziranega vodovoda v Občini Laško v zasebni lasti tudi čistilna naprava. Njen lastnik je nemška korporacija WTE Wassertechnik s koncesijo do leta 2036. Prebivalci Laškega so bili takrat prisiljeni korporaciji Heineken za oskrbo s pitno vodo plačati kar 30 % več kot prebivalci v sosednji Občini Celje, za čiščenje vode pa korporaciji WTE 2 osemkrat več kot prebivalci v Občini Ljubljana.
Konec marca 2016 je bila zato na seji občinskega sveta Občine Laško sprejeta odločitev, da se koncesija za upravljanje vodovoda, ki je bila v lasti Heinekena, prenese nazaj na občino (Oskrba z vodo z ramen Pivovarne Laško nazaj na občino, 2016).
Eno izmed pomembnejših vprašanj, ki se pri tem primeru pojavlja, je, zakaj je korporacija Heineken sploh kupila Pivovarno Laško. Glede na to, da ima Heineken v lasti 165 pivovarn v 70 državah, je mogoče predvidevati, da je bil cilj nakupa Pivovarne Laško predvsem pridobitev virov kakovostne pitne vode. Nizozemski velikan si je s tem nakupom zagotovil ogromno količino vode. Iz štirih vrtin na območju Pivovarne Union in osmih vrtin Pivovarne Laško lahko do leta 2035 črpa 118 litrov vode na sekundo, kar je količinsko kar 60 % slovenske vode, ki je namenjena za živilsko industrijo (Mekina, 2015a).
Skrb vzbujajoče je tudi dejstvo, da je bila to že tretja prodaja slovenskega podjetja, ki ima v lasti vodne vrtine, tujemu zasebnemu podjetju v zadnjih šestih letih. Leta 2011 je bilo namreč prodano podjetje Fructal, leta 2014 pa Radenska. Od 29 vrtin, ki so na območju Slovenije in iz katerih se voda uporablja za živilsko industrijo, je kar 17 največjih in najkakovostnejših prešlo v last tujih korporacij (Mekina, 2015a).«
Povzeto po: Vsiljena privatizacija vodnih virov
Vsi imamo pravico do vode
Leta 2016 se je v ustavo vnesel 70.a člen, ki določa, da ima vsakdo pravico do pitne vode, da so vodni viri javno dobro v upravljanju države ter da vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev in v tem delu niso tržno blago.
Pa vendar je trenutna oblast s predlogom Zakona o vodah na manipulativen način in kljub nasprotovanju vodarske, okolje-varstvene in gradbene stroke sprejela predlog spornega zakona, kar je razlog več, da gre za skrb zbujajoč predlog z dolgoročnimi posledicami.
O kakšnih posledicah je reč, so lepo navedli na spletni strani Vode ne damo, kjer so v petih ključnih točkah navedli posledice spremenjenega zakona:
1. Ogrožanje površinskih in podzemnih voda: Nove gradnje ogrožajo površinske vode, ki so neposredno povezane s podzemnimi vodami. Podzemne vode pa so glavni vir pitne vode v Sloveniji.
2. Nove gradnje na vodnih in priobalnih zemljiščih, ki vključujejo tudi izpuste odpadnih voda in/ali uporabo škodljivih in nevarnih snovi. Dovoljena bi bila namreč gradnja npr. hotelov, restavracij in gostiln, nakupovalnih in trgovskih središč, bencinskih servisov, parkirišč in javnih cest. Dovoljeni bi bili tudi drugi objekti, namenjeni uporabi večjega števila ljudi, kar že samo po sebi povečuje tveganje za onesnaženje okolja.
3. Gradnje objektov, ki niso v javno korist in niso javno dobro. »Objekti v javni rabi« je zavajajoč termin, saj so ti objekti lahko v zasebni lasti. Prav tako so sicer teoretično namenjeni vsem, a je za njihovo uporabo pogosto potrebno plačati.
4. Povečane možnosti za privatizacijo dostopa do vode (ker luknje v zakonodaji to omogočajo). Voda je naše javno dobro, ki mora biti dostopna vsem. Novi zakon pa bi dovolil več možnosti gradenj objektov v zasebni lasti na vodnih in priobalnih zemljiščih ter s tem ponudil tudi več možnosti za privatizacijo dostopa do vode.
5. Poslabšanje poplavne varnosti: Funkcija priobalnih območij je med drugim blaženje poplav. Na ta območja se namreč lahko razlijejo visoke vode in s tem jih imamo manj drugje, recimo v strnjenih naseljih (kjer poplav ne želimo). Če bi priobalna območja omejili z novimi gradnjami, bi si torej naredili medvedjo uslugo. Pozidana priobalna območja pa bodo tudi oteževala vzdrževanje vodotokov, kar bo dodatno povečalo poplavno nevarnost.
Voda, vir življenja
Voda je resnično vir življenja, zato jo je potrebno zaščititi na vseh nivojih. In 11. julija se bo med drugim pokazalo tudi to, koliko nam je resnično mar za ta univerzalen simbol plodnosti in rodovitnosti.
Problematika pitne vode na globalnem nivoju je lepo razložena v kratkem dokumentarnem filmu.
⟡
Almira Ćatović 