Srečanje prve generacije maturantov Železniško prometne šole

Prva generacija maturantov Železniško prometne šole Maribor (1960-1961) je po letu premora ponovno obnovila vezi s šolskih klopi.


Pisalo se je leto 1958, ko je Oddelek ljubljanske direkcije s sedežem v Mariboru spadal pod Železniško prometno šolo Zemun, v sklopu katere je bil tudi Železniški dijaški dom v Kopitarjevi ulici. Zemun je bil prostor za prometnike, prav tako so bili na voljo tečaji v Puli, a ker je potreba po prometnikih naraščala, se je v Mariboru odprla šola, in sicer Železniška prometna šola Maribor, ki je imela svoje prostore na glavni železniški postaji.

Za vsako generacijo je bil na voljo en razred. In v prvi generaciji leta 1960-1961 je bilo 27 fantov, ki veljajo za prvo generacijo, ki je prejela slovensko spričevalo Železniško prometne šole. Od teh 27, se jih je 9 udeležilo letošnje obletnice, Ivan Herlič, Martin Mlakar, Vladimir Mohar, Ignacij Nadrah, Jakob Pungeršek, Karl Škubic, Josip Staraj, Lucijan Tomšič in Fabio Krbavčič so obujali skupne spomine, pri čemer so med drugim obiskali tudi Prometno šolo Maribor.


Dve leti smo bili kot družina

V internatu so bili samo fantje iz različnih krajev celotne takratne države; bili so magnet za zabave, za druženja in ples in seveda medicinke. Internat je bil zaprtega tipa. In če se je kdo predolgo zadržal zunaj in zamudil uro, so bila vhodna vrata zaklenjena. Dežurni učitelj, ki je bil kot vzgojitelj, je zamudnika zabeležil in kazensko se je to odštelo 500 dinarjev od plače.

»Zdaj lahko poveš, kako ti je profesor matematike rekel, da imaš ti grde zvezke, da Novak je pa dober matematik, ker je imel vse z barvicami narisano, pa je un bil za čisti cvek. Nace pa je imel bolj grdo napisano,« so vzpodbujali drug drugega s prigodami iz šolskih klopi.
»Nace je profesorja povozil. Profesor je napisal neko formulo na tablo in je Nace rekel, to pa ni res, to ne drži. Zato ga profesor ni maral.«
Ob tem je Ignacij le pripomnil: »Ne vem po kakšni logiki je bil tisti profesor, matematik.«

Dve leti so živeli skupaj kot družina. In to je ta vez, zaradi česar se redno srečujejo.

V tretjem letniku so sklenili delovno razmerje s Slovensko železnico; dobili so delovne knjižice in pričela se je njihova delovna doba. Bili so stari 17 let. Plača je bila v višini 14.500 dinarjev, od tega so 7.000 dinarjev dali za uniformo in internat, ki je bil obveznega tipa (tudi Mariborčani so morali živeti v internatu), ostalo pa je bila njihova žepnina.

»Ni nobene srednje šole, ki bi imela 7.000 dinarjev žepnine. Od tega smo lepo živeli, frajerji smo bili, po domače povedano,« je dejal Martin Mlakar, ki se je po končani šoli posvetil perutnini. Dve leti so živeli skupaj, preden je vsak odšel svojo pot. »Mi smo živeli skupaj. Dve leti smo bili kot družina, ne samo, da smo bili sošolci,« je dejal Ivan Herlič, ki se je udeležil vseh srečanj in v posebni mapi hrani vabila, podpise in seveda fotografije srečanj.


Po končani srednji šoli

Po končani šoli so dobili naziv Prometno-transportni tehnik, začetna plača prometnika, po narejenih vseh strokovnih izpitih, je bila do 28.000 dinarjev. Po srednji šoli so se razkropili po celotni Sloveniji. 

Spomin, ki je nastal ob 30-letnici obletnice.

Naceta je pot vodila v nadaljnjo izobraževanje matematike, zaposlil se je v raziskovalnem zavodu Institut Jožef Stefan: »Ko sem se odločil za prometno železniško šolo so bili drugi razlogi in sem prvo premišljal o službi. Ko sem pa v službo prišel, pa sem pričel razmišljati, kaj bi počel. Zato sem šem naprej študirat.«

Martin se je po končani šoli posvetil perutnini, Lucijan v Luki Koper, Ivan pa je med drugim kot strokovni učitelj učil tudi na Prometni šoli Maribor.


Vsakoletna redna srečevanja

»Mi smo bivali skupaj in to je ta vez, zaradi česar smo se sprva srečevali na pet let, nato pa vsako leto,« je dejal Ivan, ko je listal po skrbno urejeni mapi v kateri so bili zbrani vsi ”dokazi” srečanj. 

Mapa v kateri so zbrani vsi ”dokazi” srečanj.

Prvo srečanje so imeli leta 1971, ko so praznovali 10-letnico, nato so se dobivali na vsakih pet let vse od leta 1950, ko so obeležili 50-letnico. Od takrat naprej pa se dobivajo vsako leto, seveda z izjemo lanskega, zaradi epidemije.

Srečanja so potekala na različnih koncih Slovenije, v katerega so bili vključeni ogledi muzejev, naravnih znamenitosti in seveda povezave z železnico. Letos pa so bili na ogledu centralne železniške postaje, za katero pravijo, da je danes Amerika v primerjavi s takrat, ko so oni pred 60-timi leti začeli opravljanje prometa.



Fotografije obiska Prometne šole


ALMIRACATOVIC.COM


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: