»Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan!« 30 let kasneje

Na današnji dan, 27. junija se je začela 10 – dnevna vojna za samostojnost Slovenije.


25. junija 1991 je na slavnostni seji slovenske skupščine, France Bučar razglasil samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo. Za samostojno Slovenijo se je odločilo 88,2% od skupaj 93% državljanov, ki so se udeležili referenduma. »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan,« so znamenite besede Milana Kučana, ko je 26. junija 1991 na Trgu republike v Ljubljani, na slavnostni večer Slovenija proslavila samostojnost. Policisti in cariniki so zvezne table na mejnih prehodih nadomestili s slovenskimi. Prevzeli so nadzor nad mejnimi prehodi z Italijo, Avstrijo in Madžarsko, hkrati pa so postavili nadzorne točke na meji s Hrvaško.

Po razglasitvi neodvisnosti so enote Jugoslovanske ljudske armade napadle slovensko ozemlje in s tem skušale preprečiti neizogiben razpad Jugoslavije. Začela se je desetdnevna vojna za Slovenijo, vojna, s katero je Republika Slovenija med 27. junijem in 6. julijem 1991 odbila napad Jugoslavije, s tem pa dosegla svojo neodvisnost od SFRJ.


Kako je bilo leta 1991

Obdobje razglasitve samostojne države, za katero se je vedelo, da ne bo potekalo mirno in gladko, je presenetil armado z organizirano spontanostjo. Udeleženci okrogle mize v viteški dvorani Pokrajinskega muzeja Maribor, ki jo je 22. junija, pripravila Mariborska knjižnica, so izpostavili neverjeten občutek zedinjenosti slovenskega naroda. Izkušnje o vojnih dogodkih na območju nekdanje občine Maribor leta 1991 so delili Tone Sračnik, Srečko Cehnar, Venčeslav Ogrinc, Tone Korošec, Rudolf Moge, Bojan Lunežnik in Alojz Kovačič.

Okrogla miza v viteški dvorani Pokrajinskega muzeja Maribor.

Politični vidik je izpostavil Rudolf Moge, ki je takrat bil podpredsednik mariborskega izvršnega sveta in delegat zbora združenega dela slovenske skupščine, pri čemer je takratno dogajanje opisal: »Vse stranke so hitele, da bi čim prej prišle do zaželenega rezultata, to je do uresničitve volje slovenskega ljudstva na plebiscitu. V državnem zboru so pred volitvami, nekatere stranke doživele popolno metamorfozo. Vzniknile pa so tudi nove stranke, ki so imele to lastnost, da niso imele dovolj izšolanih kadrov, ki bi bili politično vešči. Zaradi tega je prihajalo do hudih razhajanj med starimi in novimi strankami. Pa vendar je pot do samostojnosti in neodvisnosti Slovenije bila z veliko mero in dobro voljo vseh strank urejena. 

V parlamentu se je tudi zataknilo, kakšni naj bo grb in kakšna naj bo zastava. Pri tem se je šlo, ali bo prevladalo mnenje nekdanjih komunistov, ali novega demosa. Ali naj bo v grbu Triglav ali ne, ali naj bo peterokraka zvezda. Prišlo je do kompromisa, na grbu je Triglav, namesto peterokrake zvezde pa šesterokraka zvezda.«

Pri tem je tudi izpostavil, da jim je takratni poslanec združenega dela Milan Aksentijević, ki je bil delegat vojske, dal jasno vedeti, če bodo šli na pot samostojnosti in neodvisnosti, bodo doživeli državno intervencijo. Vodstvo v takratni Jugoslaviji je imel pripravljen scenarij, in sicer da bodo najprej z vojsko in policijo Slovenijo osamili, dobili vse mejne prehode, temu pa bi sledil drugi val, kjer bi odstavili slovensko vodstvo in postavili nekoga drugega in postavili to državo tja, kjer je nekoč bila.

»Osebno mislim, kjer je složnost tam, je moč. Nisem si nikoli mislil, da je slovenski narod tako močan in da tako sodeluje in da ima tako sposobne ljudi,« je dejal Rudolf Moge in pri tem dodal, »vsa čast in hvala vsem ljudem, ki so k temu prispevali. Posebej Teritorialni obrambi in policiji, na katero smo se lahko vedno obrnili, ki nas je čuvala in varovala, ter nam pomagala pri izvajanju nekaterih akcij.«

Venčeslav Ogrinc namestnik poveljnika 71 območnega štaba Teritorialne obrambe je izpostavil občutek združenosti in povezanosti: »To je bil čas neverjetnega sodelovanja s takratno milico. Prvič sem začutil, da smo kot eno, to pomeni, oni so se lahko zanesli na nas, mi pa še bolje na njih. Kajti milica je imela sistem zvez, ki je nenehno funkcioniral, saj so imeli radijske postaje,« je dejal Venčeslav Ogrinc. In pri tem dodal, da so tako postavili jekleno strukturo, kjer so ti kontakti dejansko držali vse do odhoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije, oktobra 1991.

25. junija je milica snela zveze in dala na kape nove oznake, Bojan Lunežnik, poveljnik posebne enote milice Uprave za notranje zadeve Maribor, je pojasnil pomen koordinacije in pri tem izpostavil podjetja Certus, Špetrans, s katerimi je bilo dogovorjeno za postavitev barikad. Prve barikade so bile postavljene s tovornimi vozili, avtobusi in potem tudi z gradbeno mehanizacijo.

V občini Ruše je bil načelnik manevrske strukture in poveljnik enot Teritorialne obrambe, Tone Sračnik, ki je dejal: »Moram povedati, da je nas kolona izjemno presenetila. Namreč nihče nas ni obvestil, da se te enote pripravljajo in da gredo iz kasarne, med drugim tudi proti Rušam. Tik preden je bila kolona tankov pred Rušami, me je poklical izvidnik, a v tistem času je bila kolona že v Rušah.« Na ruškem mostu so čez cesto postavili kamion s hlodovino, a je šofer pozabil ključ v vozilu, kar so kaj kmalu pripadniki armade odkrili in tako sprostili koloni pot naprej.

Srečko Cehnar, poveljnik enot Teritorialne obrambe, je izpostavil pomembnost mejnega prehoda Šentilj, ki je bil najpomembnejši v skupni državi in izpostavil, da tudi oni niso vedeli, da je šla tako močna enota proti Šentilju ter da je videl ključne informacije na televiziji. »Zvedel sem pred kratkim, da so na slovesnosti v Ljubljani 26. junija, bile govorice o tem, da se je že začelo; na našem koncu pa nismo vedeli nič. To jemljem kot veliko črno piko takratnemu vodstvu, da ni obvestilo svojih oboroženih sil, kaj se pripravlja in kaj lahko pričakamo drugi dan. Mi bi se lahko bistveno bolj pripravljeni in se zoperstavili,« je dejal Srečko Cehnar.

Namensko so tankovsko četo postopoma zaustavljali in izčrpavali. Iz dveh tankov so izstrelili 65 granat na položaj čete JLA na hribu Bolt in 25 granat na stražnico v Šentilju, je dejal Srečko Cehnar in pri tem izpostavil, da so streljali zato, da jih prestrašijo, prisilijo k izmiku in posledično k predaji. Pri tem je še dodal, če bi padel Šentilj, bi naša pot v samostojnost bila bistveno bolj drugačna, bistveno daljša in bistveno bolj krvava.


Deset dnevna vojna je prinesla ljudem veliko žalosti

V noči na 28. junij 1991 sta miličnik Zdenko Lilek in rezervni miličnik Robert Hvalec opravljala observacijo barikad okrog vojaških objektov na območju Oddelka milice Tabor. Vojaki iz vojašnice Vojvode Mišiča so streljali na službeno vozilo milice, s katerim sta vozila po Ljubljanski ulici. Robert Hvalec je med prevozom v bolnišnico umrl. Zdenko Lilek pa je bil hudo poškodovan in je ostal paraplegik.

»Z Borisom Sovičem sva bila na pogrebu Roberta Hvalca, rezervnega policista, ki je v osamosvojitveni vojni za Slovenijo izgubil življenje. Tako sesutega očeta, kot sem tam videl, nisem nikdar videl,« je dejal Rudolf Moge, ko je na okrogli mizi posredoval izkušnje iz časa osamosvojitve.

V sklopu 30. obletnice je Muzej NO Maribor prenovil spominsko sobo v Izobraževalnem centru Pekre in nas popeljal skozi dogodke, ki so se odvili tri desetletja nazaj.

Ko so iz vojašnice generala Maistra v Mariboru streljali na regionalni RTV center, je pri tem granata padla na vrt pod Pekrsko Gorco in poškodovala dve ženski. Ena je ob tem izgubila dojko, druga pa je posledično imela grozno brazgotino na glavi.

Rudolf Moge pripoveduje, da sta z Borisom Sovičem med drugim obiskala tudi žensko, ki je utrpela poškodbo na glavi, ta ju je ob tem povabila na praznovanje: »Veste, jaz sem se celo življenje sekirala, da sem tak mala, zdaj pa vidva samo pomislita, da bi jaz bila en decimeter višja.«

Brionska deklaracija je dokument, podpisan 7. julija 1991 med Slovenijo in SFRJ pod političnim pokroviteljstvom Evropske unije. Evropska »trojka« je skušala odvrniti predstavnike Slovenije od osamosvojitve, predsednik Evropskega sveta van den Broek pa je napadal, češ da je Slovenija naredila kup enostranskih korakov in da je treba režim na meji vrniti v prejšnje stanje. Kljub temu je na koncu pogajanj nastala Brionska deklaracija z naslovom: »Nadaljnje oblike in načini uresničevanja pogajalskih priprav«. Besedilo deklaracije navaja kakšen naj bo režim na meji, vprašanje carin, nadzor zračnega prometa, varnosti na mejah, izpostavlja prav tako druge načine za prekinitev ognja in ravnanje z ujetniki.

S to deklaracijo so bile ustavljene sovražnosti na ozemlju Slovenije, ki je za dobo treh mesecev zamrznila osamosvojitvene aktivnosti in umik armade s tega področja. Končala se je desetdnevna vojna za Slovenijo, ne pa tudi negotovost, saj je obstajala nevarnost, da bi enote JLA reorganizirale in okrepile ter drugič udarile še močneje. Tudi predstavniki Evropske skupnosti (zdajšnja EU) so bili dokaj nenaklonjeni slovenski osamosvojitvi in so brionsko deklaracijo razumeli ne kot moratorij, ampak kot odpravo slovenskih osamosvojitvenih ukrepov iz 25. junija.

Načelnik oddelka za obrambo pri tedanji Skupščini občine Maribor, Alojz Kovačič, je izpostavil Brionski sporazum, kjer so sprejeli dogovor, da do oktobra ne bo več vojaka jugoslovanske armade na območju Slovenije. Ta prehodni čas opisuje kot izjemno težak: »Sprejemanje stanovanjskega fonda, oficirskega kadra, ki je živel v Mariboru, to je delal oddelek za obrambo. A si znate predstavljati, kake travme so doživele družine; mož bo odšel, ostanejo otroci, mama in stara mama. To so bile resnično zelo zahtevni in težki časi. In razum je prevladal na koncu na obeh straneh.«


Ali bi se še enkrat borili za samostojno državo

»Ta vojna je bila ogromni dogodek v zgodovini, ki ga do sedaj ni bilo, saj smo dobili svojo državo,« je izjavil Tone Korošec, ki je 16 let vodil Veteransko združenje v Mariboru in pri tem izrazil razočaranje oblasti in družbe do vojnih veteranov. Kot primer je izpostavil, da so čakali sedem let, da bi poimenovali kakšno ulico po dogodkih iz leta 1991 in kar 22 let, da so postavili spomenik.

Prav tako je izpostavil Zakon o vojnih veteranih, ki omogoča šele po 50. letu 60% minimalnega osebnega dohodka veteranu, ki ostane brez zaposlitve. Pri čemer je izpostavil veliko krizo in revščino v Mariboru leta 1991 in veliko umrljivost veteranov, še preden so dopolnili 50 let. Vse to da grenak priokus, a kljub temu verjame, da bi veterani storili enako in se enako borili, kot so se leta 1991. Tone Sračnik pa je izpostavil, da je v zavesti ljudi premalo prisotno, kaj se je pred 30-leti dogajalo.

Soborci me sprašujejo, ali smo se borili za pravo stvar. Za domovino že, in če bi bilo treba, še stokrat. Ne pa za elite, ki so se okoristile brez moralnih in etičnih zadržkov. Kako jih ni sram?

Srečko Cehnar je leta 2017 izrekel bob let: »Soborci me sprašujejo, ali smo se borili za pravo stvar. Za domovino že, in če bi bilo treba, še stokrat. Ne pa za elite, ki so se okoristile brez moralnih in etičnih zadržkov. Kako jih ni sram?«

»Še vedno tonemo, še vedno se razprodaja državno premoženje, še vedno se uničuje in politika še vedno ne opravlja svoje naloge. Mi smo mislili, da bodo nadaljevali naše poslanstvo, pa ga ne. Sem kritičen do vseh strank in vseh vlad in res sem razočaran nad njimi, tako kot večina veteranov,« je dejal nekdanji poveljnik enot Teritorialne obrambe.

Dokumentaren film Vojna za Slovenijo.

Privatizacije je zašla v smer tajkunizacije

Privatizacija je bila eden ključnih procesov tranzicije iz socializma v kapitalizem. Preoblikovanje družbene lastnine v privatno ali državno je potekal v več fazah in je pomenilo prerazporeditev bogastva in politične moči. A proces je zašel v smer tajkunizacije in likvidacije velikih slovenskih podjetij, ki so bila mednarodno uveljavljena.

Leta 1989 se je zgodil stečaj prvega večjega podjetja – Lilet, v letih 1990 in 1991 je bilo skupaj uvedenih šest stečajev, leta 1992 devet, leta 1993 petnajst stečajev in leta 1994 v 19 podjetjih. Maribor so najbolj zaznamovali stečaji leta 1995, ko je med 23 stečajev bilo tudi v podjetjih Metalna Mio, Metalna TPI, TVT Termex, Merinka Melinda in GZP Mariborski tisk ter stečaji v letu 1996, ko je bilo 33 stečajev, med drugim tudi v podjetjih SGP Stavbar Megrad, EM Hidromontaža, Tovarna avtomobilov Maribor – TAM, Tekstilna tovarna Maribor, Jeklotehna in PIK Exclusive. Delež dolgotrajno brezposelnih je bil v Mariboru približno 10 odstotkov nad slovenskim povprečjem.

Ukinitev Službe družbenega knjigovodstva (SDK), ki je ni nadomestil drug nadzorni mehanizem za nadzor toka denarja, je bil ključen dejavnik pri razvoju tajkunizacije in izčrpavanju podjetij. SDK je nadzirala gibanje in pretok kapitala, med njenimi nalogami so bile evidenčna funkcija, informacijsko-analitska in kontrolna funkcija ter opravljanje finančne revizije in plačilnega prometa. Za vse subjekte javnega in zasebnega poslovanja, za podjetja in za javne ustanove je morala ugotavljati in evidentirati, kdo in zakaj vplačuje, kdo in kje izplačuje, kdo in kako zbira denar, kdo in kako deli denar.


Javni dolg in razprodaja slovenskih podjetij

Prva leta po osamosvojitvi so bila zaradi izgube jugoslovanskega trga in razpada starega institucionalnega sistema ter začetka graditve novega za slovensko gospodarstvo zelo težka. Pri primerjavi cen in plač od leta 1991 do danes je treba vedeti, da smo v Sloveniji v tem obdobju prešli iz dinarjev na uporabo bonov, nato tolarjev in nazadnje evrov.

Na SURS so izračunali, da je v letu 1991 povprečna mesečna neto plača znašala 43 EUR (neto 10.322 SIT), leta 2020 pa 1.209 EUR (2.706 odstotkov več). Razliko v višini povprečne plače najbolje ponazorimo s tem, koliko neke dobrine smo lahko s tem denarjem kupili v letu 1991 in koliko danes. Na primer: kruha smo lahko v letu 1991 s povprečno mesečno neto plačo kupili 397 kg, največ (571 kg) kruha smo lahko kupili leta 1997, najmanj (389 kg) pa leta 2002. Cena kruha leta 1991 je bila 0,11 eur, leta 2020 pa je bila povprečna cena kilograma kruha 2,42 eur, kar je 2.100 odstotkov več.

Takoj po osamosvojitvi je začel naraščati tudi javni dolg. Konec leta 1995 je bil dolg pri 18 odstotkih BDP in je ostal precej stabilen vse do izbruha gospodarske krize, ko se je močno povečal. Leta 2009 se je dolg povzpel na 34,5 odstotka BDP, nato pa je le še naraščal do leta 2015, ko je znašal 82,6 odstotka BDP. Po tem letu se je javni dolg začel zmanjševati in je v letu 2019 znašal 65,6 odstotka BDP. Bruto dolg sektorja država je konec leta 2020 znašal 37.429 milijonov EUR ali 80,8 odstotka BDP. V primerjavi s koncem leta 2019 se je zvišal za 5.684 milijonov EUR ali za 15,2 odstotne točke BDP.

Od leta 2014 naprej je Slovenski državni holding pospešeno prodajal slovenska podjetja. Na seznam so uvrstili Adria Airways, Aero, Elan, Fotono, Helios, Aerodrom Ljubljana, Adrio Airways Tehniko, Abanka, Gorenjska banka, Casino Portorož, Casino Bled in Hit, Cetis, Geoplin, Unior, Inkos, Elan, Fotono, Intereuropa, Savaprojekt, Varnost sistemi, KDD in M1, NKBM, NLB, Cimos, Cinkarna Celje, Gospodarsko razstavišče, Paloma, Terme Olimia, Unior in Žito.


Razprodaja naravnega bogastva

Novelo zakona o vodah je letos v državni zbor poslala vlada, a ta je po mnenju stroke in nevladnih organizacij neposredna grožnja zoper doseženim standardom v oskrbi z vodo. Postopki sprejemanja Zakona o vodah so bili sporni na številnih nivojih, saj so bili členi z največjim vplivom na stanje voda in pitne vode v predlog vneseni šele po skrajšani javni razpravi.

Ministrstvo za okolje in prostor je kasneje po pritiskih strokovnih združenj in civilne družbe vendarle umaknilo sporno točko 69. člena, po kateri bi se v novem Zakonu o vodah omogočilo gradnjo proizvodnih naprav z nevarnimi snovmi in odlagališč odpadkov na vodovarstvenih območjih. Toda v noveli še vedno ostaja sporen 37. člen, ki dovoljuje posege na vodnih in priobalnih zemljiščih, kar pa bi povečalo tveganje za onesnaženje površinskih in podzemnih voda ter posredno tudi pitne vode.

Ker oblast ni želela slišati glasu stroke, okoljevarstvenih in civilnodružbenih organizacij ter 52.230 na upravnih enotah overjenih podpisov, se 11. julija izvaja referendum proti škodljivemu Zakonu o vodah.


Centralizacija države

Centralizacija predstavlja vse večji problem, saj je v Ljubljani vsako četrto delovno mesto in kar dobrih 26 odstotkov vseh delovnih mest. V Mariboru se nahaja samo 7 odstotkov vseh delovnih mest v državi, drugje po Sloveniji pa še bistveno manj. Vsako jutro se v Ljubljano gnete več kot 200 tisoč vozil in kmalu bo več delovnih mest, kot je v njej prebivalcev. Iz Maribora vsak dan v Ljubljano odhaja 10.000 ljudi in dvakrat več v sosednjo Avstrijo. Da bi se centralizem razbil je nujno, da se razvoj usmeri na pokrajine.

Prestrukturiranje bi lahko vodilo v smeri, da je na prvem nivoju občina, na drugem pokrajina, na tretjem državne institucije, kar bi pomenilo občinske, pokrajinske in parlamentarne volitve, s čimer bi se moč odločanja razporedila. Sedaj pa se tako vse določa na enem mestu. A referendum o pokrajinah smo že imeli, in sicer junija 2008, ko je glasovalo 185.830 volivcev. Pri tem pa nikakor ne pride do političnega dogovora, kakšne naj bodo pokrajine.


Razkol ob 30. obletnici in predsedovanje Svetu EU

Vedno sem se spraševala, kako bi bilo, če bi takratne republike bile zmožne preoblikovati Jugoslavijo v zvezo samostojnih in neodvisnih držav, kot konfederacijo ali ekonomsko interesno skupnost; takšno kakršna je Evropska unija danes.

S 1. julijem 2021 bo Slovenija po 13 letih za šest mesecev prevzela predsedovanje Svetu Evropske unije skupaj z Nemčijo in Portugalsko. V ospredju bodo okrevanje Evrope po pandemiji, prihodnost Evrope in evropski način življenja, vladavina prava, varnost in Zahodni Balkan.

Predsedstvo Sveta se med državami članicami EU menja po načelu rotacije vsakih 6 mesecev. Predsedstvo v tem 6-mesečnem obdobju vodi sestanke na vseh ravneh Sveta in tako pomaga zagotoviti neprekinjenost dela EU v Svetu. Države članice, ki predsedujejo Svetu, tesno sodelujejo v skupinah po tri, imenovanih »trojke predsedstev«. Trojka predsedstev določi dolgoročne cilje in pripravi skupen program, v katerem opredeli teme in najpomembnejša vprašanja, ki bodo v danem 18-mesečnem obdobju obravnavana v Svetu. Na podlagi tega programa vsaka od treh držav pripravi lasten, podrobnejši 6-mesečni program.

S predsedovanjem Svetu EU pa je tudi sovpadala proslava ob samostojnosti države, ki je marsikomu pustila grenak priokus. Ko je na Trgu republike pred 30 – leti bila slovesno razglašena samostojnost in neodvisnost, je bilo videti združenost, enotnost in izjemno povezanost. Pred Državnim zborom je jugoslovansko zastavo zamenjala slovenska, prvi predsednik samostojne Slovenije Milan Kučan pa je na slovesni prireditvi ob tem izrekel znameniti stavek: »Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan.«

In danes? Država razprodana, borimo se za ohranitev vode, izraba pandemije za korupcijo, pri čemer pa med drugim vlada napada medije in neodvisne institucije ter poglablja razdvojenost. Zato so tudi ta petek na Prešernovem trgu potekali petkovi protestirali proti Janševi vladi. In ker je praznovanje 30 obletnice dneva državnosti dan vseh državljanov, so ti pripravili svojo, ljudsko proslavo.

In če je ljudska proslava vključevala, je državna proslava izključevala. Tako na državno proslavo niso dovolili prisotnosti partizanskih praporov, simbolov mednarodno priznane vojske zmagovitega antifašističnega zavezništva Združenih narodov v drugi svetovni vojni. Številni se proslave niso udeležili ali pa sploh niso bili povabljeni, so pa na povabilo predsednika vlade Janeza Janše, izrekli dobrodošlico madžarskemu premierju Viktorju Orbanu.

In tako imamo 30 let kasneje nesposobnost spoštljivega komuniciranja, izločevanje in izključevanje ter uničevanje vsega, kar ni v skladu s strankarsko politiko, ki je po vsebini delovanja zelo podobna točno tisti zgodbi, ki jo je Slovenija pred 30 leti želela zapustiti.


Praznovanje 30 letnice dneva državnosti na Prešernovem trgu, kjer je potekala ljudska proslava.

ALMIRACATOVIC.COM


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: