Simpatična kratka pripoved, ki nas pripelje do zanimivega spoznanja.
Nihče ne ve, kaj se je zgodilo s Kakuom potem, ko je odšel od cesarja. Preprosto izginil je. Takole je bilo.
Kakua je bil prvi Japonec, ki seje učil zena na Kitajskem. Potoval sploh ni, samo vztrajno je meditiral. Kadarkoli so ga ljudje našli kje zunaj in ga prosili, naj pridiga, je spregovoril nekaj besed in takoj nato odšel v drug predel gozda, kjer je bilo manj verjetnosti, da bi ga našli.
Ko se je Kakua vrnil na Japonsko, je zanj izvedel cesar in ga prosil, naj poučuje zen njega in ves dvor. Kakua je molče stal pred cesarjem. Nato je iz gub svojega oblačila potegnil flavto in zaigral nanjo en sam kratek ton. Potem se je kralju globoko priklonil in izginil.
Konfucij pravi: »Ne poučevati človeka, ki je zrel: škoda človeka. Poučevati človeka, ki ni zrel: škoda besed.«
(Slovenian above | English below)
One note of wisdom
No one knows what become of Kakua after he left the emperor’s presence. Here is the story.
Kakua was the first Japanese to study Zen in China. He did not travel at all. He just meditated assiduously. Whenever people found him out and asked him to preach, he would say a few words and escape to another part of the forest where he would not be disturbed.
On his return to Japan, the emperor heard of him and commanded him to preach at court. Kakua stood silent and helpless. Then he pulled out a flute from the folds of his robe, played one short note on it, bowed profoundly to the emperor, and disappeared.
Confucius says, »Not teach ripe person: waste of person. Teach not ripe person: waste of words.«

⟡
