Iz celotne države prihajajo na plano zgodbe o brezobzirnem podiranju dreves in ena takšnih prihaja iz Ptuja.
Zgodbe o brezobzirnem podiranju dreves v mestnih jedrih so se vrstile, kar ena za drugo. Padala so zdrava drevesa z razlogom, da so stara in nevarna ter da bodo zamenjana za nova, mlajša drevesa. Ena takšnih zgodb se pravkar odvija tudi na Ptuju, kjer je ”spornih” sedem cigarovcev. In tako kot na Ptuju so se tudi druge mestne iniciative srečevale s tem, kakor da morajo upravičiti obstoj dreves.
Simbol, ki ga nosi drevo
Ni naključje, da so naši predniki sedeli pod drevesom in odločali o pomembnih odločitvah, ter da vsako ljudstvo ima z njim povezano drevo izredne veličastne vrste, tako so Kelti imeli hrast, na našem področju se je častila lipa, oljka se je povezovala z orientom, sibirski šamani pa macesen ali brezo. V zgodbah sibirskega plemena Jakuti se pripoveduje, da iz popka zemlje raste cvetoče drevo z osmimi vejami in iz njegove drevesne krošnje teče rumena in peneča se božanska tekočina in če mimoidoči popije nekaj te tekočine, ga mineta utrujenost in lakota. V krščanstvu pa se zgodba o človeku prične z izbiro med drevesom spoznanja in drevesom življenja.
V Upanišadah, staroindijskih svetih tekstih, je svet obrnjeno drevo, kjer njegove korenine silijo v nebo, veje pa se raztezajo po zemlji; v budizmu je pod drevesom, Siddharta doživel razsvetljenje in postal Buda; v šamanizmu pa drevo predstavlja idejo živega kozmosa, ki se nenehno obnavlja in povezuje tri ravni kozmosa, in sicer podzemlje, kar ponazarjajo korenine, srednji svet, ki ga ponazarja deblo, ter zgornji svet, ki ga ponazarjajo veje in vrhovi, ki jih privlači svetloba neba.
Drevo tako povezuje tri kozmične ravnine in združuje voljo neba in zemlje in je točka, ki povezuje nevidno z vidnim, prav tako pa v sebi združuje štiri elemente, in sicer voda kroži s sokovi, zemlja se zaradi korenin povezuje z drevesnim telesom, zrak hrani listje, ogenj pa nastane iz trenja lesa. Drevo, ki simbol je življenja, ponazarja razmerje med nebom in zemljo, govori nam zgodbo o dvojnosti in enosti, o transformaciji ter združevanju. In kljub vsej simboliki, ki jo nosi, je živo bitje.
Ko človek povezan je z Naravo
O izjemni povezanosti narave in človeka govori Pavel Medvešček, ki zbiral je predmete in zapiske o življenju Starovercev ter tako ohranil predkrščansko kulturno dediščino, ki sicer geografsko ni omejena le na Posočje, vendar je bilo o posoških starovercih zbranega največ etnološkega gradiva. Izraz staroverci se je v teh krajih uporabljal za poimenovanje ljudi, ki so še gojili stara predkrščanska verovanja. Zapisano ljudsko ustno izročilo je Medvešček varoval štirideset let, vse do luninega mrka letu 2007, ko je o tem javno spregovoril.
Čeprav so staroverci živeli v običajnih sosedskih odnosih s krščansko okolico, so svoje versko izročilo ohranjali v tesno zaprti skupnosti. Izročilo se je prenašalo le po krvni liniji in tako so obredi in lokacije staroverskih svetišč ostala skrbno varovana skrivnost. Verovanje, ki ni temeljilo na monoteizmu, je učilo spoštovanja in povezanosti med človekom in Naravo, kjer je poznavanje naravnih zakonitosti prostora osnova, s katero usklajujejo sebe z okoljem. Pomembno simbolno vlogo so pripisovali drevesom. Še posebej mogočnim starim drevesom, kakršno je hrast ali bukev, pri čemer so se zavedali mogočne esence drevesa, ki so ga smatrali kot točko, prehajanja med svetovi in s katerim so bili povezani. Zato so do dreves imeli oseben, intimen odnos in močno povezavo, preko katerih so črpali moč. Za svete so smatrali tudi nekatere kamne, kjer je vsak kamen nosil sporočilo, ime in namen.
Težko si danes predstavljamo, kako življenje zgleda, ko so božanske sile prelite v naravo, ki je prostor svetega in s katerim je povezava tako močna, da občutiš ta prostor kod del sebe. Lahko le predvidevamo, kako oskrunjeno so se morali počutiti, ko so jim v času pokristjanjevanja, industrializacije in človeške zlobe, sekali sveta drevesa in uničevali svetišča. Tako je v času industrializacije bilo poškodovano svetišče pri Babji jami, ki je veljalo za eno najpomembnejših v osrednji Soški dolini, in sicer leta 1903 ko so začeli graditi železniško progo med Bohinjem in Trstom. Leta 1937 pa so z gradnjo soške hidroelektrarne Doblar uničili zaliv Na Lun, kjer so staroverci opravljali zdravilske obrede. To niso bili le prostori za obrede, to so bila stičišča, ki so povezovala človeka in naravo.
Kako moteča je bila za krščanstvo ta povezanost govori ohranjen uradni zgodovinski vir, ki med drugim priča tudi o tem, da se je v Posočju ohranjalo staro verovanje še dolga stoletja po uradnem pokristjanjenju. Še leta 1331 so lokalni prebivalci v Kobaridu v skladu s staro vero častili sveti studenec, ob katerem je raslo sveto drevo. Njihovo čaščenje je bilo tako moteče, da se je iz Čedada v Kobarid odpravila križarska vojska z namenom posekati drevo in zasuti studenec, ki so ju tamkajšnji staroverski Slovenci po božje častili. Inkvizitor je ”krivi veri” napovedal križarsko vojno in pozval vernike, naj mu pomagajo.
V zameno je eni od družin obljubil odvezo grehov, pravico do nošnje orožja na ozemlju inkvizicije in razglasitev za duhovne bojevnike. Drevo so izruvali, studenec pa zasuli s kamni. Par stoletij kasneje, natančneje, v soboto 12. avgusta 2017, so na tem istem mestu posadili lipo, uredili studenec in postavili kamnita znamenja. Društvo Slovenski staroverci so skupaj s Turističnim društvom Kobarid pripravili kulturni dogodek ob Mrzlem studencu ter uredili prostor, da tako lahko na tem mestu sedaj vsak svobodno časti drevo in studenec.
Res, da ne živimo v času križarjev, se pa dogajajo podobne zgodbe povezane z nespoštovanjem in brezobzirnostjo, ki zrcalijo jih drevesa. Med drugim pa nam tudi razkrivajo družbene vzorce, kot npr. naravnanost ”staro za novo” s čimer se s potrošniško kulturo meša tudi kolektiven odnos družbe do starosti in kako se družba obnaša do dreves, tako se obnaša tudi do starostnikov.
Druga plat, ki se je prav tako zrcalila skozi drevesa, pa so manipulativni prijemi mestnih oblasti. Tako prihajajo podobne zgodbe iz različnih mest (zgodbo o poseku lipovega drevoreda v Mariboru si lahko TUKAJ), med klasičnimi manipulativnimi triki pa izpostavljam slednje, in sicer »ni časa« kar je vedno vezano na prvotno prikrivanje informacij, ko pa ta vseeno v javnost pricurlja pa za iskanje rešitve ni časa; temu sledi »neodzivnost oz. ignoriranje«, vse dokler zadeva ne pride v medije, nakar se skliče sestanek, ki v resnici nima namena iskanja rešitve, ampak je zgolj zaradi formalnosti same ali po domače rečeno, dobro zgleda na papirju. Osnovnošolski prijem »deli in vladaj« še vedno deluje, kjer se na osnovi dezinformacij ali polresnic zavaja ljudi med seboj. In najbolj klasičen prijem od vseh pa je »če nisi z nami si proti nam«, s tem mislim na izjave, »če ste za ohranitev dreves, ste proti prenovi ulice, trga itd.« pri čemer vsi dodajajo, da bo zaradi zavlačevanja glede dreves projekt padel v vodo.
In zgodba na Ptuju
Ptujski mestni svetniki so na julijski seji potrdili investicijski program, čigar namen je rekonstrukcija tržnice. Projekt, vreden 4,8 milijona evrov, je delno financiran s strani Evropskega sklada za regionalni razvoj (3.073.876,70 €), del sredstev pa pridobljen iz Ministrstva za okolje in prostor (768.469,18 €). Vsekakor je potrebno čestitati županu Miranu Senčarju za pridobljena visoka sredstva za obnovo tržnice, kar je uspeh. Arhitektura Krušec pa je mestnike svetnike najbolj prepričala in navdušila s predstavitvijo preureditve tržnice, na kateri pa naj bi drevesa podrli.
Da so drevesa stara in nevarna ter da bi se korenine teh dreves pri prenovi trga tako poškodovale, da drevesa ne bi preživela, so glavni razlogi za posek. Na sečnjo dreves se je odzvala civilna iniciativa, ki s peticijo za ohranitev sedmih cigarovcev na ptujski tržnici je zbrala več kot 3.500 podpornikov. Medijsko izpostavljeni problematiki se je pridružila tudi predstava, ki zgodila se je v mrzlem jesenskem popoldnevu ob prelepi platani in nas skoz indijansko legendo nagovorila o povezanosti in spoštovanju narave. Kako se bo na Ptuju zadeva razpletla, bo postalo jasno v prihajajočih dneh, bi pa vsekakor bilo prijetno brati zgodbo o tem, kako so člani civilne iniciative na eni in mestna oblast na drugi strani preko sedmih dreves našli stičišče in harmonijo med dvema svetovoma.
Na Ptuju je eno od teh veličastnih cigarovcev pravi fenomen, saj iz njega raste tudi breza in tako dva združena sta v eno.
⟡
Almira Ćatović 