Fotografija kot terapija in zgodba Malega princa


Zgodba o dečku po imenu Luka, ki zaradi genetskega obolenja nikdar ni hodil, a je preko fotografij želel doživeti vse to kar sicer ni mogel, je pred leti obšla svet. A njegova zgodba odkriva enako močno in posebno zgodbo o kliničnem psihologu in fotografu Mateju Peljhanu, ki brez desne roke in levega očesa pomagal je Malemu princu odleteti v svet.

Po Malem princu, ki nas uči gledanja s srcem, je dobila ime fotografska serija, ki je nastala leta 2013 in zaokrožila svet. Zgodba govori o 12 letnem dečku po imenu Luka, ki zaradi genetskega obolenja nikdar ni hodil. Imel je namreč spinalno mišično atrofijo, kjer postopoma propadajo motorične živčne celice in mišična vlakna, kar se odraža kot vedno večja težava pri gibanju, težave pri stabilizaciji trupa, požiranju in dihanju. Za to boleznijo v povprečju zboli en otrok na vsakih 6000 rojstev in ker bolezen ni povezana z delovanjem možganov in neposredno ne vpliva na intelektualni razvoj, je veliko teh otrok nadpovprečno inteligentih, razgledanih in družabnih. In takšen je bil tudi Luka. Edina stvar, ki jo je fizično še zmogel, so bili drobni gibi s prsti. In to je bilo dovolj, da je lahko ustvarjal in risal svoj svet. V osnovni šoli V centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje v Kamniku je srečal Matej Peljhana, fotografa in kliničnega psihologa, kateremu je v enemu izmed njunih pogovorov dejal, da bi rad videl sebe, kako hodi, plava, pleše in počne razne druge stvari, ki jih v življenju ne more.

Matej Peljhan nas je popeljal v tovrstno izkušnjo tekom predavanja, ki ga je imel v ponedeljek, 25. 9. v okviru Festivala fotografije Maribor v Fotografskem muzeju, ko je predaval na temo Drugačna perspektiva in perspektiva drugačnosti, začenši z mislijo, da je vse v naravi unikatno, torej posebno in drugačno, zgodba z Lukom pa ga je naučila tudi, kako pomembna je domišljija. Prvotno se je spraševal, ali ta želja morebiti ne pomeni zanikanje realnosti, za katero se kot psihoterapevt zaveda, da ni konstruktiven obrambni mehanizem. Prav tako si je poskušal predstavljati, ali bi ga tak pogled osrečil ali pa bi ga čustveno potrlo. Želja je postala psihoterapevtski izziv, skozi pogovore pa so se odkrivali pomeni in smisli teh podob. Ko je nekoč popolnoma mirno rekel, da bi zadnja fotografija v seriji morala biti narejena tako, da bi ga prikazovala ob njegovem vnovičnem vračanju na invalidski voziček, so še zadnji pomisleki, ki jih je imel Matej dokončno odpadli. Sledila je realizacija ideje, za katero je želel, da je enostavna, izvirna ter igriva. Ko je tuhtal, kako rešiti problem izvedbe, je splezal s fotoaparatom na višino treh metrov in pogledal dol. In kakor pravi, z druge percepcije je problem dobil rešitev, ker je bila tudi rdeča nit njegovega predavanja.

Serija osmih fotografij je postala viralni hit, ki se je razširil na televizijo, tiskane in internetne medije po vsem svetu. Spletni portal BuzzFeed jih je uvrstil na seznam 35 najbolj ganljivih fotografij vseh časov, Luka pa je postal pravcata medijska zvezda; vabili so ga na vse strani sveta, ga prosili za intervjuje ter bil deležen ogromne podpore. Leta 2016 je Luka, majhen deček z velikim srcem zapustil ta svet, a njegova zgodba in sporočilo, kako pomembna je imaginacija in vizualizacija, se je dotaknila številnih. In kakor rožica, ki požene življenje v majhni razpoki sredi asfaltne ceste, tako se je kreativnost izrazila skozi dečka, ki edino kar je lahko premikal so drobni gibi s prsti, pa vendar je to bilo dovolj, da je lahko risal na papir, na računalniku pa oblikoval logotipe, pisal besedila, snemal hiphop glasbo ter montiral video posnetke.

In tukaj se zgodba ne konča. Kakor je Matej Peljhan ustvaril fotografije o Malem princu, tako je tudi on sam na neki način Mali princ. Dogodek, ki mu je spremenil življenje, se je zgodil, ko mu je bilo deset let. S prijateljem je našel bombo iz 2. svetovne vojne in nevede, kaj to je, jo pričel razstavljati. Bombo je razneslo ter mu odtrgalo desno roko pod komolcem, bil je odprt po trebuhu, počen je imel bobnič, poškodovana je bila tudi leva roka in oslepel je na levo oko. Prijatelju ni bilo nič. Matej je za seboj imel številne operacije in leto dni trajajočo rehabilitacijo ter ostal brez desne roke in levega očesa. Danes dela kot klinični psiholog v CIRIUS Kamnik (Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik), hkrati pa je ustanovil Zavod za fotografsko terapijo, kjer s sodelavcema Anito Zelić in Jure Kravanjo, s pomočjo fotografije nudi podporo in pomoč v psihoterapevtskem procesu. Za izkušnjo, ki jo je doživel v otroštvu pa meni, da ga je naučila vztrajnosti in kako spremeniti pogled na problem, s čimer se je ponovno soočil, ko je postal oče dvojčkov, ki imata redko genetsko napako, ki prizadene rast kosti in povzroča pritlikavost. In ker sta enojajčna dvojčka, imata bolezen oba. Kako se soočiti z lastno telesno oviro je dovolj velik zalogaj, ko pa se tovrstna izkušnja prenese na otroka in to oba, pa je govora o izjemni volji. In o Matejevi močni volji govorijo številni športni dosežki, kjer je preko tenisa, košarke in surfanja prišel do maratona in preklopil na triatlon ter se udeležil znamenitega ironmana in preplaval 3,8 kilometrov, prekolesaril 180 in pretekel 42 kilometrov, dvakrat. Leta 2007 je nastopil na ironmanu v Zürichu in leto pozneje v Celovcu.

Pravi, da je vedno želel biti fotograf in je nad to željo skoraj obupal, saj nikakor ni našel pravi  fotoaparat. Namreč vsi modeli imajo gumb za proženje nameščen na desni strani, kar je Mateju, ki je brez desne roke, predstavlja glavno oviro. In v iskanju rešitve je našel čisto preprost trik, in sicer, če obrne fotoaparat na glavo, bo desni gumb na zgornji strani, postal levi gumb na spodnji strani, ki pa se ga lahko dotakne. In edino, kar je potrebno na računalniku spremeniti je, da fotografije zavrti za 180 stopinj. Fotografiji se je posvetil leta 2009, danes pa ima za seboj številne nagrade in samostojne razstave. Svojo iznajdljivost uporablja tudi v fotografskih terapijah, kjer so izdelali različna stojala in pripomočke ter jih priredili do take mere, da omogočajo fotografiranje uporabnikom s posebnimi potrebami. Eden takšnih, ki se je navdušil nad fotografijo v centru CIRIUS Kamnik, je 27-letni Jasmin Korbar, ki ga je spinalna mišična atrofija prikovala na posteljo. Jasmina, ki ga odlikuje železna volja in želja po samostojnosti in neodvisnosti, prav slednjo doživlja delno tudi skozi fotografijo, nad katero sta ga navdušila mentorja, Matej Peljhan in Jure Kravanj. In ker se ne more premikati, mu je profesor Silvo Vidergar priredili fotoaparat tako, da lahko samostojno fotografira, in si sicer s cevko, ki je povezana z njegovimi usti in tako upravlja funkcije fotoaparata.

Na predavanju je Matej omenil, kako se preko fotografije ostrijo čutila in koliko je tovrstna umetnost povečala iniciativnost, spoznavanje okolja in izražanje sebe ter mu omogočila vpogled v drugačno perspektivo in posledično spremembo dojemanja problema, zato dojema fototerapijo kot ustvarjalno dejavnost za krepitev duševnega zdravja in spodbujanje osebnostne rasti. Za seboj ima več kot dvajsetletno kariero strokovnega dela z ljudmi s posebnimi potrebami in pravi, da je fotografija postala eden najpomembnejših delov njegovega življenja. »Drugačnost spodbuja razvoj,« je na predavanju dejal, kar s svojim vzgledom vsekakor potrjuje, saj spodbuja kreativnost na eni strani in odpira sočutje na drugi strani, o čemer govori tudi zgodba Malega princa z imenom Luka, čigar fotografije so obkrožile svet in v številnih ljudeh predramile sočutje. Skozi njegovo dojemanje sveta in želje po hoji, plavanju ter plesu se je Luka dotaknil vseh, ki smo njegovo zgodbo videli preko Matejevih fotografij, s katerimi nam je omogočil, da smo pogledali tudi na svoje življenje in spremenili pogled na vse tisto, kar tako hitro smatramo kot samoumevno, hkrati pa je postavil pod vprašaj dojemanje problemov in nas s svojo zgodbo spomnil, da je včasih potrebno le spremeniti pogled.

Almira Ćatović

POSNETEK CELOTNEGA PREDAVANJA:

***

VIDEO:

***

FOTOGRAFIJE DOGODKA:

 

***

Če želiš prejemati zanimive informacije, se lahko prijaviš na novičke s klikom na ikonico:

1a-blogmailing-in-roka

۞

P R E B E R I    Š E | Y O U   M I G H T   A L S O    B E   I N T E R E S T E D   I N

 

 

 

Kategorije:[EVENTS | Zgodilo se je], [Good to know | Dobro je vedeti]Oznake: , , , ,

2 comments

  1. Draga Almira, hvala Vam na priči o Luki i Mateju, uživala sam.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: