Kaj je čas


Da bi razumeli koncept časa, je potrebno prestopiti okvire časa. In kljub temu da je tekom različnih civilizacij bil izjemno natančno merjen razlaga, kaj čas je in kje se nahaja, odpira polje med mističnim in abstraktnim. Ena bistvenih razlik med današnjo civilizacijo v primerjavi s starimi civilizacijami je koncept dojemanja časa, kjer imamo danes linearni koncept časa, ki ga ponazarja daljica, ki ima začetek in konec, stare civilizacije pa so govorile o cikličnem konceptu časa, ki ga simbolizira krog, kot nenehoma vrteče se kolo, ki je neskončen, torej nima ne začetka, ne konca. Čas pogosto simbolizirajo dvanajst znamenj živalskega kroga, ki opsujejo krog življenja; pri starih Grkih pa je bog časa, Kronos, prikazan v družbi s krokarjem, ki je v indijski astrologiji Saturnov glasnik, Saturna, ki predstavlja čas, pa se je oprijel naziv Gospodar karme.

»Čas je odličen učitelj, toda na žalost ubije vse svoje učence.« Louis Hector Berlioz

Dogovor glede časovne usklajenosti zaradi lažjega delovanja ni enako kakor doživljanje časa, pri čemer se pojavlja izraz psihološki čas, kjer gre za različno percepcijo doživljanja časa. Najpreprosteje se s tem izrazom srečamo, kadar pet minut občutimo kot večnost in ob drugi priložnosti ena ura mine kot bi rekel keks. Koledar in s tem povezana astrologija nam dajeta vpogled v razumevanje ciklov, v katerih se nahajamo in tako uskladimo osebno s kozmičnim. Izjemni astrologi so tako tudi izjemni poznavalci časa, pri čemer imam v mislih Maje in Azteke, ki so imeli tako civilni kot duhovni koledar, ki so ga povezovali s potovanjem Venere. Tudi njihovo znanje glede kolesa časa je bilo ciklično, kakor je to dojemanje skupno vsem starim civilizacijam. V Vedah je celotno kolo časa pritrjeno na kolesu polboga Sonca, po čigar gibanju se meri čas, pa vendar je tudi Sonce podvrženo zakonitostim časa.

Prav tako je starim civilizacijam skupna ideja o velikih kozmičnih ciklih »velikem letu« ter »malem letu«, ena teh je zapisana v indijskih Vedah, ki razlaga časovne cikle in povezanost časa z etiko, modrostjo, znanjem in vrednot, ki iz dobe v dobo padajo. O kozmičnih ciklih tako piše Platon, pa grški zgodovinar Hesiod iz 8. stol. p. n.  št., ki je opisal zlato, srebrno, bronasto, herojsko in železno dobo; to idejo pa najdemo tudi v delu O naravi, grškega filozofa Empedokler. Pri njem enostavno moram povedati zgodbo, kako je Empedokler hotel prepričati ljudi, da je nesmrten. Živel je 492—432 pr. n. št. na Siciliji in da bi dokazal svojo nesmrtnost, je skočil v vulkan Etno, misleč, da s tem, ko bo njegovo telo tako izginilo, bi naj to bilo dokaz njegove neumrljivosti. Očitno se Etna s tem ni strinjala, saj je iz vulkana izletela nazaj njegova sandala, ki tako je postala dokaz o njegovi smrti. Preden preidem na filozofe in mistike, si poglejmo, kako je do uskladitve časa kot dogovora prišlo.

 ***

Časovni pregled razvoja tehnologije merjenja časa

V obdobju industrializacije je železnica bistveno vplivala ne samo na razvoj mest, ampak tudi na čas kot dogovor, saj je zaradi železnice bilo potrebno uskladiti čas in tako so leta 1884 na Mednarodni poldnevniški konferenci sprejeli ničelni poldnevnik Kraljevega observatorija Greenwich kot osnovo za merjenja časa na Zemlji. To pomeni, da GMT temelji na veljavnem času v Greenwichu (London), skozi katerega poteka začetni (ničelni, greenviški) poldnevnik, ostali krajevni časi se določijo na geografsko dolžino, npr. GMT + 1 (srednjeevropski čas), GMT + 3 (moskovski čas), GMT – 8 (Los Angeles, ZDA), medtem ko mednarodna vesoljska postaja uporablja GMT (UTC) + 0, ne glede  na to, kje v orbiti se nahaja. Kitajska zaradi lažje komunikacije uporablja en čas v vsej državi (GMT + 8); pred letom 1949 je bila razdeljena na 5 časovnih pasov. Do pasov je prišlo na osnovi stopinj, saj se Zemlja zavrti za 360 stopinj v 24. urah, vsako uro torej za 15 stopinj. Vsi kraji v tem pasu imajo isti čas – časovni pas. En dan je dolg 24 ur, torej imamo na Zemlji 24 različnih “časov”; ko je pri nas ura 12.00, je 15 stopinj vzhodno od nas ura že 13.00, 15 stopinj zahodno od nas šele 11.00. Danes se v svetu uporablja UTC (univerzalni koordinirani čas – Coordinated Universal Time), ki je mednarodno sprejet standardni čas in se uporablja v vesoljskih poletih, pri vremenskih napovedih, načrtih letalskih poletov, ladijskem prometu, vojska ZDA pa mu je dala ime “zulu-time”.

Prve pojavitve sončnih ur segajo daleč nazaj v obdobja pred našim štetjem. Za najstarejšo znano sončno uro velja ura v neolitski prehodni grobnici na arheološkem najdišču Knowth v dolini reke Boyne na Irskem (5000 pr. n. št.). Druge stare sončne ure so predstavljali obeliski (3500 pr. n. št.) in senčne ure (1500 pr. n. št.) iz starega Egipta in Babilona, za katere predvidevajo, da so ljudje merili čas z dolžinami senc. Prvo pristno omembo sončne ure najdemo v letu 741 pr. n. št., sončna ura pa je omenjena tudi v Stari zavezi. Sončne ure naj bi se pojavljale tudi na Kitajskem v starem obdobju, največji razvoj pa so dosegli Grki, katerim je Anaksimander okoli leta 560 pr. n. št. predstavil ure. Po Herodotu so bile starogrške sončne ure na začetku izvedene iz babilonskih. Stari Grki so izpopolnili geometrijo in še posebej so odkrili konične preseke, ki jim sledijo nodusi sončnih ur. Teodozij je verjetno iznašel prenosno sončno uro, ki je delovala kjerkoli na Zemlji. Kasneje naj bi tudi Rimljani privzeli starogrške sončne ure, ki se v osnovi razlikujejo med seboj po ploskvah na katere padajo sence in po nodusih (kazalec, katerega senca kaže koliko je ura). Tako poznamo v grobem vertikalne sončne ure, horizontalne sončne ure in ekvatorialne sončne ure.

742 pr. n. št. – prva pristna omemba sončne ure.
300 pr. n. št. – Arhimed uporablja zobnike za prenos moči.
270 pr. n. št. – Ktezibij iz Aleksandrije izdela izboljšano in priljubljeno vodno uro, klepsidro.
50 pr. n. št. – Andronik Kirški na grškem otoku Tinos zgradi sončno uro.
46 pr. n. št. – Julij Cezar in Sosigen Aleksandrijski razvijeta Sončev koledar s prestopnimi leti (julijanski koledar).
87 pr. n. št. – mehanizem z Antikitere verjetno predstavlja najzgodnejši časovni mehanizem, osnovo za mehansko uro.
885 – Alfred Veliki uporablja za merjenje časa sveče.
1335 – prva znana mehanska ura v Milanu.
1370 – francoski kralj Karl V. ukaže, da pariški zvonovi zvonijo ob istem času kot v kraljevi palači.
1490 – Peter Henlein v Nürnbergu izumi glavno pero v uri.
1502 – Peter Henlein izdela prvo žepno uro.
1541 – Galileo Galilei odkrije lastnosti nihala.
1567 – španski kralj Filip II. ponudi nagrado za postopek določanja zemljepisne dolžine na morju.
1582 – papež Gregor XIII., Luigi Ghiraldi Lilio (Alojzij Lilij) in Christopher Clavius vpeljejo gregorijanski koledar z izboljšanim sistemom prestopnih let.
1655 – Giovanni Domenico Cassini izdela heliometer iz San Petronia v Bologni za standardizacijo Sončevega poldneva.
1656 – Christiaan Huygens izdela prvo točno uro na nihalo.
1666 – Robert Hooke izumi povratno kotvo.
1671 – William Clement uvede nihala z utežno vzmetjo. Izdela prvo uro s povratno kotvo.
1675 – Edward Booth za Kraljevi observatorij Greenwich izdela urni mehanizem z nazobčano letvijo.
1676 – Daniel Quare izdela sodobni gibalni mehanizem ure in uvede istosredni minutni urni kazalec.
1680 – vpeljejo drugi urni kazalec.
1737 – John Harrison predstavi prvi čvrst pomorski kronometer, kar omogoči točno določitev zemljepisne dolžine na morju.
1753 – Tobias Mayer izda Lunine tabele za določevanje zemljepisne dolžine na morju.
1839 – iznajdba telegrafa omogoči stalen prenos časovnih signalov.
1850 – Aaron Lufkin Dennison v Roxburyju, Massachusetts ustanovi podjetje Waltham Watch Company in razvije Ameriški sistem proizvodnje ur.
1884 – 25. držav na Mednarodni poldnevniški konferenci sprejme ničelni poldnevnik Kraljevega observatorija Greenwich kot osnovo za merjenja časa na Zemlji. Zaradi združljivosti z Maskelyneovimi opazovanji iz 18. stoletja Lunine razdalje privzamejo greenwiški srednji čas.
1893 – Webb C. Ball iz Urada za splošne železniške časomerne standarde Severne Amerike uvede železniške kronometre.
1905 – iz Washingtona začno oddajati radijski časovni signal za pomoč ladjam pri navigaciji.
1924 – BBC začne na Dysonovo pobudo oddajati šestkratni časovni zvočni signal greenwiškega srednjega časa (GMT).
1928 – Joseph Horton in Warren A. Morrison zgradita prvo kvarčno uro.
1945 – Isaac Isador Rabi predlaga izdelavo ure na osnovi postopka magnetne resonance atomskega žarka.
1946 – Felix Bloch in Edward Mills Purcell razvijeta jedrsko magnetno resonanco.
1949 – Harold Lyons razvije atomsko uro na podlagi Rabijevega postopka, ki temelji na kvantnomehanskih nihanjih molekule amonijaka.
1967 – z nihanjem valovanja cezijevega atoma 133 definirajo sekundo.
1983 – uporaba radijsko vodenih ur v Evropi.
1993, 22. april – na Narodnem inštitutu za standardizacijo in tehnologijo (NIST) izdelajo atomsko uro NIST-7 s točnostjo 5 · 10-15
1994 – uporaba radijsko vodenih ur v ZDA.
2008 – predvideni datum izstrelitve PARCS – odprave »Osnovne atomske referenčne ure v vesolju« na MVP, ki jo kasneje odpovedo.

***

Čas v stari Grčiji

Antični Grki so čas delili na dva dela: Kairos in Hronos/Kronos. Kronos je najmlajši med Titani, Uranov sin; očetu je odrezal testise in tako končal prvo generacijo bogov. Starši so mu prerokovali, da ga bo potomstvo vrglo s prestola, zato je požrl svoje otroke, brž ko so se rodili. Rea, ki je bila njegova sestra in žena, je zbežala na Kreto in tam rodila Zevsa. Namesto Zevsa je dala Kronosu kamen, da ga je požrl. Ko je Zevs odrastel, je dal očetu napitek, zaradi katerega je izbruhal požrte otroke, Zevs pa je z njihovo pomočjo okoval Kronosa in ga pohabil, s tem pa se je začela druga generacija bogov. Kronos se pogosto zamenjuje s časom Hronos, katerega personifikacija je postal pri razlagalcih mitologije. Čeprav se Kronos ni identificiral s Hronosom, ima isto vlogo kot čas: požre, kolikor rodi, uničuje lastne stvaritve, s pohabitvijo Urana zatre izvir življenja in sam postane izvir, ko oplodi Reo. Simbolizira uničujočo lahkoto po življenju, nenasitno željo. Z njim se začne občutek trajanja.

Kairos je najmlajši Zevsov sin in s tem tudi Kronosov vnuk. Je bog srečnega trenutka in prave priložnosti. Upodabljali so ga kot mladeniča s krilatimi stopali, plešast z izjemo čopka spredaj in ima v eni roki tehtnico, v drugi pa ostro rezilo. Eden najlepših primerkov grške umetnosti, sicer poškodovan relief grškega boga Kairosa iz 4. st. pr. n. št., je bil najden na Hrvaškem in je danes del umetniške zbirke “Kairos” v samostanu sv. Nikole v Trogirju. Najpopolnejši ohranjeni vir, ki nam je v pomoč pri razkritju Kairosove skrivnostne pojave, je epigram grškega pesnika Posidippusa (začetk 3. st.), ki je napisan v obliki dialoga med opazovalcem kipa (O) in kipom samim (K) in se glasi približno takole:

O: Od kod je kipar?
K: Iz Sikiona.
O: Njegovo ime?
K: Lizip.
O: In kdo si ti?
K: Kairos; čas, ki presega vse.
O: Zakaj hodiš po prstih?
K: Vedno se mi mudi.
O: Krila na stopalih, torej?
K: Hitrejši sem od vetra.
O: Zakaj tako stiskaš britev v desni roki?
K: Zato da bi ljudi opozoril, da sem ostrejši od rezila britve.
O: Zakaj ti pramen las pada na obraz?
K: Naj ga zgrabi vsak, ki se mi znajde na poti.
O: In zakaj si zadaj plešast?
K: Ne glede na to, koliko si me tisti, ki sem ga enkrat že preletel, želi uloviti, ne bo mu uspelo.
O: Zaradi česa te je umetnik ustvaril?
K: Da opozarjam ljudi, tujec! S tega mesta sem opomin vsem!

***

Kolo časa v Vedah

Celotno kolo časa ali kala-čakra (v sanskrtu »kala« pomeni čas) je pritrjeno na kolesu Surje, polboga Sonca, po čigar gibanju se meri čas. To kolo je znano tudi kot Samvatsara, sedem konjev, ki vlečejo Sončevo kočijo so Gajatri, Brihati, Ušnik, Džagati, Trištup, Anuštup in Pankti. Polbog Arunadeva, ki jih vpreže v jarem, ki je širok 4.500.000 kilometrov, s kočijo se pelje Surja ali Aditijadeva, vladar Sonca. Opisano je, da Surja potuje po orbiti, dolgi 95.100.000 jodžanov (1.217.280.000 kilometrov) s hitrostjo 25.606 kilometrov na trenutek. Sonce, kralj vseh planetarnih sistemov in ima neomejeno moč širjenja toplote in svetlobe, pa vendar je celo Sonce, Božje oko, podvrženo času in kroži po določeni poti večnega časa ali kala-čakre.

Sicer pa indijski nauk o kozmičnih ciklih govori o štirih ciklih časa, ki so podana v Vedah, kjer je čas nadzorna sila, ki regulira življenja duš v skladu s kozmičnim načrtom. Osnovna enota vedskega časa je doba ali yuga (sanskrt); vsaka juga je daljša od prejšnje med njimi pa je razmerje 1:2:3:4. Zaradi postopnega zoževanja zavesti, pa kakovost življenja iz dobe v dobo pada. Najdaljša je tako »zlata doba« ali satja yuga, ki traja 1 728 000 let (4800×360), nato sledi »srebrna doba« ali tretja yuga, ki traja 1 296 000 let (3600×360), tej sledi »bronasta doba« ali dvapara yuga, ki traja 864 000 let (2400×360) in doba v kateri smo sedaj »železna doba« ali kali yuga, ki traja 432 000 let (1200×360). Obdobje štirih jug se imenuje velika oz mahajuga in obsega 12.000 božjih let oz 4.320.000 človeških let. Zanimivo, da pa življenje Brahme, najvišjega boga, stvarnika sveta in usmerjevalca vesolja, traja 2.560.000 velikih jug, kar znaša več kot enajst bilijonov človeških let.

Tako kali yugo označuje doba prepirov in trpljenja, vojne in agresija, laži in manipulacij, skratka razvrednotenje in degradacija vrlin, etike in dostojanstva in glede nato, da se je ta doba začela okrog leta 3000 pr. n. št., ter traja 432.000 let, je še kar nekaj časa preden se preide v zlato dobo. Pa vendar je v tem temačnem obdobju tudi iskrica upanja, saj naj bi znotraj kali yuge bilo 800 letno zlato obdobje, ki omogoča, da posameznik v zelo kratkem času doseže razsvetljenje in to preprosto s petjem manter, medtem ko bi za doseganje razsvetljenstva v drugih obdobjih bilo potrebno veliko več časa.

***

Azteki in Kamen Sonca

Aztekov in njihovega izračuna koledarja sem se dotaknila pri pisanju o Veneri, na katero je slonel duhovni azteški koledar, pri čemer sem omenila Kamen Sonca, arheološka najdba v obliki okroglega monolita s premerom 3,6 m in težo okoli 25 ton, ki so ga našli med gradnjo katedrale v mestu Ciudad de Mexico. Predpostavljajo, da se je bazaltni monolit v dobi Aztekov nahajal na vrhu glavne piramide, posvečene Tlalocu, bogu dežja, in Huitzilopochtliju, bogu bojevništva. Španski osvajalci so piramido razdejali, Kamen Sonca pa zakopali, ki je tako bil skrit vse do leta 1790, ko so kamen izkopali. Mnogo o tem kamnu in sporočilu, ki ga nosi ni znanega, kot npr njegov izvor, za katerega se domneva, da je morebiti iz obdobja Toltekov. To, kar se ve o tem kamnu, koledarju je njegov namen, astronomski in astrološki, zato je tudi sestavljen iz dveh delov, in sicer Xiupohualli – koledar za računanje dnevov in Tonalpohualli – koledar za računanje usod.

Vsako preroško obdobje je imelo 260 dni (13 x 20), ki je začelo s krokodilom in končalo s cvetom. Poleg znamenj so Azteki upoštevali tudi štiri strani neba, ki so jim pripisovali poseben pomen. Dvajset znamenj je bilo razdeljenih v štiri skupine po pet znamenj, vsaka skupina pa je pripadala določeni strani neba. Azteki so uporabljali tudi sončni koledar, ki je vseboval 365 dni, razdeljenih na 18 mesecev po 20 dni, katerim se je dodalo še 5 dni, ki so veljala za zelo zlovešči dnevi. Dan in noč sta imela po 8 ur, ura je imela 90 minut in vsaka je bila nečemu posvečena. Vsakih 52 sončnih let sta posvetni in religiozni koledar sovpadla in verjeli so, da se svetovne katastrofe dogajajo na koncu posameznega ciklusa po 52 let, zato je to obdobje predstavljalo pomemben ciklus; prav tako pa so opazili, da ozvezdje Plejad vsakih 52 let prehaja skozi zenit. Zadnjih pet dni v letu, ko je ciklus dosegel vrhunec, so Azteki pričakovali s strahom, saj bi se bogovi lahko odločili, da še zadnjič uničijo svet (uničili so ga že štiri krat). Ta dan je bil najpomembnejši verski dogodek in vsak cikel so zaključili s Slovesnostjo Novega ognja, ki je trajala 12 dni. Azteki so še posebno slavili boginjo Venero, veliko boginjo Pernato kačo, imenovano Quetzalcoatl. Zvezda jutranjica in večernica sta bili simbol življenja in smrti, pri čemer 5 Venerinih let ustreza 8 Sončevim in da je treba čakati 65 sočnih ali 104 venerina leta, da se oba cikla srečata, kar je pomenilo izjemno pomembnost 65 letnega cikla. Za vpogled v azteški horoskop klikni SEM.

***

Maji

Maji so ostali zapisani v zgodovino kot izjemno natančni poznavalci časa. Šteli so veliki cikel, ki traja 104.000 let in vsebuje 4 cikle po 26.000 let, znotraj katerega 5 manjših ciklov, ki štejejo 5.200 let. Prav tako se omenjata dva koledarja, katerih eden je bil sončen za civilno leto in je štel 365 dni, drugi pa je veljal za versko leto, imel je 260 dni pod imenom Chol Qiji ali Tzolkin, ki se sestoji iz trinajst mesecev po dvajset dni. Teh dvajset dni je pripadalo specifičnemu nagualu osebe, na osnovi katerega sta določena karakter osebe in usoda. Maji so vsakih 20 dni in 260 dni izvajali rituale na dan svojega naguala. Bog Trinajst je predstavljal sveto število, je bil bog časa: rojstva in smrti. Po tem koledarju, ki je temeljil na ljudskem verovanju, so praznovali rojstne dneve in velike dogodke v življenju. Maji so oba koledarja združili v sistem, kjer je civilni spremljal verskega, ki mu raziskovalci pravijo koledarski krog in je vseboval datume z obeh koledarjev. Potrebnih je bilo 52 let, da se je ta obsežni ciklus dni ponovil. Kombinacije teh dveh mesecev so sestavljale cikluse, bile pa so tako zapletene in tako natančne, da se je isti datum ali ista jukstapozicija lahko ponovila samo na vsakih 374.440 let. To je bil simbol neobrnljivega in večnega vračanja hkrati.

Za vpogled v majevski horoskop klikni SEM.

.

»Ni mogoče dvakrat stopiti v isto reko niti se dvakrat dotakniti minljive bitnosti v istem stanju, temveč se ta v ostrini in hitrosti spremembe razprši in zopet zbira, prihaja in odhaja.« Heraklit

***

Čas danes

V današnji civilizaciji ni velikih ali malih ciklov. Je le leto, čas, ki ga potrebuje Zemlja, da obkroži Sonce. Štetje letnic, kot to poteka sedaj se nanaša na ”naše štetje”, ki ga je predlagal skitski menih Dionizij Mali v 6. stoletju, kjer so se mejniki iz staro-rimske zgodovine zamenjali z Jezusovim rojstvom kot izhodiščem štetja, pri čemer tovrstno štetje ne vsebuje leta nič, prav tako pa kronološke raziskave kažejo na verjetnost, da se je Jezus Kristus rodil več let pred začetkom našega štetja ali kakor je imenovano A.D. Anno Domini, dobesedno Leto Gospodovo.

Sicer pa imamo različne načne merjenja leta, en način se imenuje zvezdno (ali siderično) leto, ki se meri glede na oddaljene zvezde; stare civilizacije so nebo razdelila na 12 ozvezdij, skozi katera potuje naš planet, vsako ozvezdje meri 30° in tako skozi 12 različnih ozvezdij Zemlja prepotuje pot 360°. Ko pride Zemlja na začetno točko, se smatra, da je minilo eno leto in če ga merimo na tak način, se izkaže, da je leto dolgo 365 dni 6 ur 9 minut in 10 sekund. In če merimo dan na tak način potem je obrat, ki naredi Zemlja dolg 23 ur, 56 minut in 4,0916 sekunde, saj Sončev dan ni enak času, ki ga potrebuje Zemlja za en obrat okoli svoje osi. Drugi način merjenja leta je glede na minevanje letnih časov, ki je odvisno od naklona Zemlje, ta pa se glede na položaj Sonca na nebu spreminja iz dneva v dan, kjer se Sonce giblje po poti imenovano analema. Ko je Sonce v skrajnih točkah analeme, prihaja na Zemlji do poletnega in zimskega solsticija., kadar pa sonce to pot križa imamo enakonočje. Tako mine eno tropsko leto (sinodsko leto) v času, ko sonce prepotuje celotno pot od enega pomladanskega enakonočja do drugega in je dolgo 365 dni 5 ur, 48 minut in 46 sekund.

Na 26.000 let oz 25.920 po babilonskih astronomih, se zgodi precesija Zemljine osi, kar pomeni, da Zemljina os zariše en krog na nebu. Zemljina os na severu kaže proti določeni zvezdi. Pred 12.000 leti je kazala zvezdo Vega v ozvezdju Lire, pred 5.000 leti na zvezdo v ozvezdju Zmaja, danes pa kaže na nam dobro poznano zvezdo Severnico, ki leži v ozvezdju Malega medveda. In tako bo zaradi 26.000-letnega ciklusa čez 12.000 let zvezda Vega spet Severnica. Nutacija je sprememba naklona vrtilne osi Zemlje, ki je približno 23,42° in niha med 22,1° in 24,5° ter naredi en celoten ciklus v 41.000 letih. Zadnji največji odklon se je pojavil namreč okoli leta 8700 pr. n .št. ko je bila na Zemlji ledena doba. Naklon osi skupaj z vrtenjem okoli sonca povzroča letne čase. Manjši prispevek k spremembi temperature na Zemlji skozi celo leto daje tudi razdalja od Sonca, ki se spreminja skozi leto zaradi eliptične oblike Zemljine orbite.

 ***

Dojemanje časa

Tako v jeziku kot v zaznavi je čas simbolika meje v trajanju in najbolj občutena distinkcija od onostranstva, ki je svet večnosti. Človeški čas je po definiciji končen, božji pa neskončen oz neomejen. Eden je stoletje, drugi je večnost. Torej med njima ni mogoča nobena skupna mera. Ta razlika v naravi, ki je človeški um ne more normalno doumeti, je na Irskem označena z diskontinuiteto ali simbolično prekinitvijo človeškega časa vsakokrat, ko ljudje prodrejo v sid (drugi svet) ali ko so v razmerju z ljudmi iz sida. Mislijo, da so bili odsotni nekaj dni ali nekaj mesecev, v resnici pa je minilo nekaj stoletij: posledica tega je, da nemudoma umrejo, če se vrnejo na Irsko in stopijo na tla, kajti v hipu so stari toliko, kolikor bi bili če bi živeli na tem svetu. In obratno, junaške osebnosti lahko prebijejo v sidu nekaj dni, a je videti, kot da se bile odsotne le nekaj ur. Irska se je znebila takšnih težav tako, da je tike med ljudmi in sidom omejila le na kratko odboje prvo novembrskega praznika (samain), začetek keltskega leta: ta praznik spaja dve leti, zapira eno in odpira drugo, pravzaprav pa ni del ne enega ne drugega. Simbolično je zunaj časa. Stopiti iz časa pomeni popolnoma stopiti iz kozmičnega reda in stopiti v drug red, drug svet.

Čas je neločljivo povezan s prostorom in od Einsteinove splošne teorije relativnosti (1915) dalje je čas v fiziki pojmovan kot četrta dimenzija prostora-časa. In če kvadrat simbolizira prostor oz. materijo, krog simbolizira čas in duhovno, pri čemer se sprašujem ali je možen čas brez prostora in prostor brez časa in ali je čas v prostoru ali pa obratno, prostor v času? Na neločljivo povezavo med časom in dušo je opozoril poznoantični in obenem že krščanskimi filozofi Avrelij Avguštin (4. do 5. st.), ki je pisal o »treh časih«, ki bivajo v duši: »sedanjost glede preteklosti je spomin, sedanjost glede sedanjosti je vpogled, sedanjost glede prihodnosti je pričakovanje« ter čas definiral kot gibljivo podobo negibne večnosti. Kaj se zgodi s to gibljivo podobo negibne večnosti v primeru déjà vu ali “že videno” kot je termin poimenoval francoski filozof, parapsiholog Emile Boirac, ki je s tem poimenoval pojavo, ko se ob novi situaciji pojavi občutek, da smo to že doživeli oz da je to že zgodilo, kljub temu da vemo, da ga v resnici nismo, ni ravno znano. Znanstveniki si ta pojav razlagajo kot posledico zamenjave neke podobne izkušnje iz preteklosti, s čemer se ne strinjam, saj če bi šlo za podobno situacijo iz preteklosti, bi se verjetno prej ko slej spomnili te situacije iz preteklosti. Prav v tem konceptu časa pa je tudi zanimiva sposobnost jasnovidnosti oz jasnega-videnja.

Ko smo podvrženi ekstremnim situacijam je vsekakor zanimiva tudi izkušnja časa. Tako sem se pred leti znašla v prometni nesreči, katero sem videla tik preden se je zgodila in pred katero sem bila posvarjena, sam tako je to, če sebe ne poslušaš. Skratka, ko se je nesreča zgodila, sem imela občutek, kakor da se je čas razdelil na plasti. Ena plast je bila v počasnem posnetku, kjer sem si do vsake podrobnosti ogledala celotno dogajanje in vse potnike na avtobusu (potovala sem z avtobusom in je nek voznik vzel avtobusu prednost), druga plast časa je tekla drugače in je bila v obliki diskusije, zakaj sem ”tu”, medtem ko je tretja plast, katero sem imenovala osebni čas, bila povezana z mislimi; četrta plast je delovala kakor breztežni prostor, kjer kakor da vse skupaj lebdi in kjer mi je celotna situacija, še posebej drama, delovala skrajno komično; peta plast pa je bil čas dejanskega dogajanja in ni traj več kot par minut. Skratka zelo zanimiva izkušnja. Sicer pa vidim dimenzijo časa kot reko, tok ki je večen in kroži in zato mi je fotografija tako zanimiva, saj ujame »trenutek večnosti«, kar je samo po sebi paradoks. Najlažje bi čas opisala s frazo »ko sem čisto not«, saj čas od znotraj izgine, ga ni, od zunaj pa deluje, kakor da je še vedno podvržen cikličnemu gibanju. Zelo zanimivo razlago, kaj čas je, poda Alan Watts, kjer vsekakor priporočam ogled njegovega predavanja.

~~~

Če želiš prejemati zanimive informacije, se lahko prijaviš na novičke s klikom na ikonico:

1a-blogmailing-in-roka

kode

۞

P R E B E R I    Š E | YO U   M I G T H   A L S O   L I K E

34

Kategorije:[Good to know | Dobro je vedeti]Oznake: , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

1 komentar

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: