Tehnološki razvoj v senci potrošništva


mixer

Ko sem po letu in pol morala menjati telefon, ker je ta dobesedno izdahnil, sem se ponovno srečala z »načrtovano zastarelostjo« in resnično ne razumem, kako proizvajalcem ni mar, ali se ne zavedajo, da s takšnim načinom proizvodnje uničujejo planet in na dolgo rok zastrupljajo ne samo države, ki jih imenujejo ”tretje razvite” ampak tudi celoten planet. Vse vrača, sam vprašanje, če takrat ne bo prepozno. In ko se ob poplavi novih telefonov reklamirajo oh in sploh številne funkcije ter kaj vse zmore, bi za spremembo bilo dobro videti rok trajanja kot eno izmed karakteristik in prednost telefona.

A ni ravno razvoj tehnologije tisto, kar bi naj omogočilo čim daljšo življenjsko dobo izdelkom in s tem med drugim čim manjšo stopnjo onesnaženosti okolja? Žalostno je videti znanstvenike, ki so padli na nivo proizvajalcev smeti v rokah kapitalizma in potrošniške naravnanosti, namesto razvijanja napredka in razvoja za dobrobit civilizacije in planeta, kar je znanost v osnovi. Tako lahko na fotografiji vidiš mikser, ki je starejši od mene in deluje odlično! Uporabljam ga za mletje semen in vse pohvale podjetju Iskra. Drug primer (žal nimam slike) je bil hladilnik, ki sem ga imela v stanovanju v Atenah. Namreč hladilnik je bil iz 50-tih! in ga je izdelalo podjetje Opel, za katerega niti vedela nisem, da je izdelovalo hladilnike. V glavnem hladilnik je imel prelep retro dizajn in pa izjemno kakovost. Danes, ko se na vsakem koraku izpostavlja, kako smo napredovali v tehnologiji, pa elektronski izdelki živijo leto in pol, kjer je popravilo dražje, kot nakup novega izdelka in tako se je uvedel pojem »načrtovana zastarelost« in obremenitev okolja zaradi e-odpadkov.

Načrtovana zastarelost (ang. planned obsolescence) je vrsta zastarelosti, pri kateri proizvajalec umetno skrajša življenjsko dobo izdelka, kjer so namerno vgrajene napake, ki povzročijo, da se izdelek pokvari, s čimer bi se naj pospešila potrošnja, in kjer pa se novi izdelki oglašujejo kot velike novosti, za katere se pogosto izkaže, da so zgolj postranskega pomena. Zgodnji primer tovrstnega načina delovanja zasledimo že v letu 1924 v primeru, znanem pod imenom Phoebus cartel, kjer so med drugimi podjetja Philips, Osram, General electritc imeli kontrolo nad proizvodnjo in prodajo žarnice, kateri so umetno zniževali življenjsko dobo in s tem uporabnost. Pojem načrtovana zastarelost je postal znan leta 1932, ko je Bernard London v New Yorku objavil besedilo Ending the Depression Through Planned Obsolescence, v katerem je predstavil načrt, po katerem naj bi vlada odredila zakonsko predpisano zastarelost oz. dolžino življenjske dobe izdelkov, s čimer naj bi spodbudila potrošnjo in tako poživila gospodarstvo v času velike depresije. Idejo so takrat zavrgli, je pa ponovno prišla na dan v 50-tih v novi preobleki kot del »kulta potrošnika«. Medtem ko so v Evropi izdelovali izdelke, namenjene za »večnost«, so v ZDA to idejo zavrgli kot dolgočasno in tako odprli možnost številnim izdelkom z omejenim rokom uporabe, kjer je prednost le na izgledu, pri čemer se usmerja ljudi v potrošniško naravnanost, podkrepljeno z nenehno željo po novih izdelkih.

Čeprav se pojem »načrtovana zastarelost« v največji meri uporablja v navezavi s tehnologijo je prisotna tudi na drugih področjih, kot je področje tekstilne industrije. Primer najlonk je eden zanimivejših, namreč prve najlonke so izdelali v Ameriki v podjetju DuPont de Nemour, in sicer so vlakno razvili leta 1935, leta 1940 pa so na trg poslali prve štiri milijone nogavic in jih prodali v dveh dneh. Prvi modeli so bili izjemno kvalitetni in trpežni, kar se je kmalu spremenilo in če so pred vojno najlonke bile tako trpežne, da so se lahko uporabljale tudi za vleko avtomobilov, je nova formula nogavic bila vse prej kot trpežna. Vmes se je začela vojna in so najlon uporabljali predvsem v vojaške namene. Princip, videz pred kvaliteto, je prisoten v tekstilni industriji, ki takšno naravnanost opravičuje pod pretvezo menjajočih se trendov in kjer je kvaliteto zamenjala identifikacija z blagovno znamko. Klinc pa logo, če ti teniske razpadajo po treh tednih.

Dokumentarec: The Lightbulb conspiracy

***

E-odpadki in njihove posledice

Ena od posledic načrtovane zastarelosti so tudi povečane okoljske obremenitve zaradi odpadkov in tako se srečujemo z izrazom e-odpadki, za katere se smatrajo proizvodi, ki za svoje delovanje potrebujejo elektriko, tako na tem področju srečujemo od gospodinjskih aparatov do telefonov, računalnikov itd. Zaradi načrtovane zastarelosti, ki je posebej pereč problem na področju elektronike, se je število tovrstnih odpadkov povečalo iz 20 na 50 milijonov ton na leto, dnevno pa se na svetu proizvede 20 kg odpadnih elektronskih naprav na prebivalca. Elektronski odpadki predstavljajo 5 % vseh trdnih komunalnih odpadkov pri čemer imajo skoraj enak delež kot odpadki plastične embalaže.

E-odpadki se v naravi sami po sebi ne razgradijo in vsebujejo nevarne škodljive snovi, ki s sežiganjem ali nepravilnim ravnanjem škodljivo vplivajo na zdravje ljudi in onesnaženost okolja. Tako poleg količinskega problema je problematična predvsem strupena vsebnost e-odpadkov. Ti namreč vsebujejo visoko toksične snovi, kot so svinec, berilij, živo srebro, kadmij, PVC ipd. Okoli 70 % veh težkih kovin (vključno s kadmijem in živim srebrom) na odlagališčih izvira iz e-odpadkov. Teke kovine lahko (predvsem z vdorom v podtalnico) resno poškodujejo okolje in zdravje ljudi (svinec npr. škoduje centralnemu živčnemu sistemu, krvnemu obtoku, ledvicam itd.) Po drugi strani se ob sežigu e-odpadkov sproščajo visoko toksični dioksini in furani. Kljub temu se z e-odpadki pogosto ravna neustrezno.

Da so ljudje začeli jemati resno vpliv kemijskih odpadkov na okolje, se mora nekaj zgoditi, po navadi katastrofa, zaradi katere se zgodi sprememba. In ena takšnih je bila v letu 1978 imenovana Love Canal na območju Niagarskih slapov v zvezni državi New York, kjer je primer šokiral javnosti nad to katastrofo, ki je postala ključna za razmah gibanja za okoljsko pravičnost. Med leti 1942-1953 je podjetje Hooker Chemical v zapuščen prekop odvrglo okoli 22-25 tisoč ton različnih strupenih kemijskih odpadkov. Maja 1953 je navkljub varnostnim in zdravstvenim opozorilom samega podjetja za ceno enega dolarja ozemlje kupilo Ministrstvo za šolstvo zvezne države New York. Zgradilo je osnovno šolo, preostalo ozemlje pa prodalo kot stanovanjsko zemljišče, kjer je nastalo naselje. Oktobra 1976 so po močnem dežju in snežnih metežih v kleti hiš začele vdirati kemikalije, okužene so bile površinske vode, pojavljati so se začele bolezni ljudi, živali in rastlin. Prebivalstvo je bilo treba evakuirati, primer pa je tako zaradi dolgotrajnosti posledic na okolje in zdravje ljudi kot tudi zaradi težavnosti in finančnega bremena njihovega odpravljanja za vedno ostal zapisan v ameriško zgodovino kot ena največjih ekoloških katastrof v državi.

Ob takšnem dogodku bi se pričakovalo, da bi se ravnalno bolj odgovorno, kadar gre za kemijske odpadke, namesto tega ZDA, ki je poleg Kitajske vodilna v proizvodnji tehnoloških ”novosti”, izvaža tehnološki odpad in z njim povezan kemijski odpad v druge države, in sicer na Kitajsko, Gano, Somalijo, Vietnam. Toliko o sprejemanju odgovornosti za lastna dejanja. Naj samo omenim, da Microsoft, ki ima sedež v Seattlu vsako leto izdela 300 milijonov računalnikov in 1 milijardo mobilnih telefonov. Mesta, ki so znana kot tehnološka smetišča se srečujejo s problematiko okolja, kjer se zastruplja ljudi, naravo in živali. Zato se vedno več ljudi zavzema za priznanje dejstva, da so tisti, ki povzročijo škodo drugim, odgovorni za svoja dejanja, pod imenom »onesnaževalec plača«. Kar se pa mednarodnega prava tiče, pa med drugim obstaja Baselska konvencija o nadzoru prevoza nevarnih odpadkov in njihovega shranjevanja in govori le o zmanjševanju prevoza nevarnih odpadkov med državami, pri čemer želi preprečiti prevoz nevarnih odpadkov iz razvitih v manj razvite države. Konvencija je začela delovati 5. Maja 1992; do marca 2013 je 180 držav podpisalo in ratificiralo konvencijo, ZDA pa so konvencijo podpisale, a je niso ratificirale. Kar pomeni, da so podpisale nekaj, kar v osnovi ne mislijo izvajati.

Informacijska tehnologija je izjemno hiter rastoč sektor, v katerem se nenehno stremi k vse večjemu številu elektronskih in električnih naprav za katere potrošniki niti ne pričakujejo več, da bo kupljena naprava delovala desetletje ali več; vsaj tako so ”nas” prepričali, s čimer se povečuje obremenitev okolja s smetmi in strupom, v imenu dobička na eni strani in v imenu najnovejšega modela neke igračke, na drugi strani. Umetno ustvarjene želje po izdelkih, ki hitro preminejo samo zato, da bi lahko potešili drugo podobno željo, ima večjo posledico, kot se te morebiti zavedamo. In upam, da nam kliknilo pred uresničitvijo indijanskega pregovora, ki pravi: »Šele potem, ko bomo posekali zadnje drevo, ko bomo zastrupili zadnjo reko, ko bomo ujeli zadnjo ribo, bomo ugotovili, da denarja ni mogoče jesti«.

~~~

Če želiš prejemati zanimive informacije, se lahko prijaviš na novičke s klikom na ikonico:

blogmailing-in-roka

kode

۞

P R E B E R I    Š E | Y O U   M I G T H   A L S O   L I K E

12344-16789

Kategorije:[Good to know | Dobro je vedeti]Oznake: , , , , , ,

4 comments

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: