Izjemna kirurginja dr. Zora Janžekovič


15. oktober je razglašen za dan zdravih dojk s strani evropskega združenja Europa Donna in ker me ta datum asociira na tiste ženske, ki so morale odstraniti prsi, sem se odločila objaviti zgodbo o izjemni ženski, ki je pomagala tistim, ki so izkusile izgubo dojke in so se odločile za operacijo rekonstrukcije. Za uspešnost rekonstrukcije dojke z naravnim tkivom, je med drugim zaslužna izjemna Zora Janžekovič, ki je svetovno prepoznavnost kot vrhunska kirurginja dosegla na področju zdravljenja opeklin. Vendar je njen doprinos tako prinesel zasluge tudi na področju rekonstrukcijske in plastične kirurgije, zato sem se odločila, da objavim njeno zgodbo, še posebej zato, ker gre za svetovno priznano kirurginjo, ki je bila cenjena povsod drugod kakor v domačem Mariboru in bila v nenadnih in nenavadnih okoliščinah predčasno upokojena.

Prispevek o odprtju nejene zapuščine

Dr. Zora Janžekovič, profesorica kirurgije in ustanoviteljica oddelka plastične kirurgije v mariborski bolnišnici, se je rodila 30. septembra 1918 v Slovenski Bistrici, kjer je končala osnovno šolo, nato je leta 1938 maturirala na gimnaziji v Mariboru. Medicino je študirala na medicinski fakulteti v Zagrebu, leta 1947 pa se je zaposlila v mariborski bolnišnici. Junija 1955 je prevzela vodenje Odseka za plastično kirurgijo, leta 1957 pa je v Beogradu uspešno opravila izpit iz plastične in rekonstrukcijske kirurgije, kjer so se ob pomoči britanskih kirurgov postavljali temelji plastične in rekonstrukcijske kirurgije.

Skupaj z majhno skupino sodelavcev s skromnimi in preprostimi instrumenti, skoraj brez finančnih sredstev, je pričela ustvarjati zgodbo o uspešnejšem zdravljenju opeklin, katerih število je takrat strmo naraščalo. In če je danes takojšnje kirurško zdravljenje opeklin ustaljena rutina, je to bila takrat novost, ki so jo pričeli izvajati na oddelku leta 1961. Tangencialna ekscizija je strokovni izraz za njeno revolucionarno metodo, ki je opekline obravnaval enako, kot vsako drugo kirurško rano, kar pomeni, da je treba mrtvine čim prej odstraniti in bakterijam že na začetku zdravljenja odvzeti možnost za bliskovito razmnoževanje. Ta metoda je rešila mnogo žrtev opeklin, ki bi sicer morale umreti, hkrati pa je zdravnica iskala rešitve, kako zmanjšati trpljenj žrtev opeklin in jim omogočiti dostojno življenje. Ko je njena metoda zdravljenja opeklin leta 1968 bila dokončno sprejeta tudi v svetu, je tako povedla mariborsko bolnišnico v center edukacije, kamor so prihajali na učenje najeminentnejši svetovni strokovnjaki s področja plastične, rekonstrukcijske kirurgije in opeklin. Njeno delo je bilo cenjeno in spoštovano iz celotnega sveta, kjer so jo smatrali za izjemno zdravnico in specialistko plastične kirurgije, čemur pričajo številne nagrade, med katerimi je tudi Zlata britev iz leta 2007, ki je namenjena posameznikov, ki so naredili izjemen doprinos. Prvo priznanje pa je bilo Evansovo, ki ga podeljuje ameriško opeklinsko združenje in ga je kot prva kirurginja prejela leta 1974 na letnem srečanju združenja v Cincinnatiju.

Pravijo, da je bila stroga in nepopustljiva ter poštena sodelavka in predstojnica, zaradi česar ni bila ravno priljubljena v bolnišnici in da gre za klasično mariborsko zgodbo o izjemnih potencialih posameznikov, priča tudi zelo čudna okoliščina njene nenadne in nenavadne upokojitve leta 1984, o kateri nihče jasno ne pove, a vsi vedo, zakaj se gre. Do svojih zadnjih dni življenja je kljub vsem razočaranjem in grenkobi ob upokojitvi intenzivno spremljala dogajanja in novosti na področju medicine, predvsem plastične in rekonstrukcijske kirurgije. Za seboj je pustila sled osebe, zdravnice, ki je bila predana svojemu delu, poslanstvu ter pacientom, pri čemer je širila razvoj in napredek ter izpostavila pomembnost poštenega in kvalitetnega dela. Zaradi nje in njenih idej so bila rešena številna življenja in zmanjšano trpljenje ter omogočeno dostojnejše življenje številnih ljudi. Pri svojih devetdesetih letih je dejala: »Moje življenje je bilo vredno, da sem ga živela.« Svojo pot je končala leta 2015 v starosti 97 let.

Njene prefinjen okus, ki se izraža v nakitu, porcelanu in notranji opremi stanovanja kakor tudi njene številne nagrade, so na ogledu v gradu v Slovenski Bistrici.

almiracatovic_silva-20 almiracatovic_silva-21 almiracatovic_silva-22 almiracatovic_silva-23 almiracatovic_silva-24

***

~~~

Če želiš prejemati zanimive informacije, se lahko prijaviš na novičke s klikom na ikonico:

blogmailing-in-roka

kode

۞

P R E B E R I    Š E | Y O U   M I G T H   A L S O   L I K E

1-11-21-31-41-51-61-71-81-9

Kategorije:[Good to know | Dobro je vedeti]Oznake: , , , , , ,

2 comments

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: