Strah in deček, ki strahu ni poznal


Pogovori z Bogom zbirka knjig, ki jih vsekakor priporočam v branje in čudovit Neale Donald Walsch, ki s prekrasnim skoraj pravljičnim glasom razjasni, kaj je strah. To me je pripeljalo do zgodbice, ki sem jo kot otrok brala v eni od knjižic pri babici v Srbiji in ko sem to zgodbo iskala, sem začudeno odkrila, da v bistvu gre za slovensko ljudsko pravljico. Simpatično naključje. Torej slovenska ljudska pravljica govori o dečku, ki ni poznal strahu, bi pa rad spoznal kaj strah je, saj je velikokrat že slišal o njem. Tako se nekega dne odpravil od doma z namenom, da poišče strah. Pravljico je zapisal Janko Pukmajster Planinski in je bila prvič objavljena leta 1955 in ima rahlo drugačen konec kot pravljica, ki sem jo brala v Srbiji.

O mladeniču, ki bi rad strah poznal

 Mati je imela sina, ki ni poznal strahu. Ker je tolikokrat slišal o njem, vpraša nekega dne mater: »Mati, povejte mi vendar, kaj je to strah?« In mati mu pravi: »Veš, ljubi sinko, strah je taka stvar, ki je na sredi votla, okoli kraja je pa nič ni.«
»Ej, mati,« odgovori sin, »nekaj pa mora vendarle biti strah, ko toliko govore o njem; spoznati ga moram, čeprav grem do konca sveta!«
In res se nekega dne poslovi od matere in odide po svetu, da bi spoznal strah.

V neki vasi se ponudi za hlapca, rekoč: »Jaz ostanem pri vas za hlapca zastonj, če mi pokažete strah; rad bi ga spoznal, ker mi toliko govore o njem.« Gospodar ga je pripravljen vzeti v službo, rekoč: »No, pa ostani pri meni; jaz ti že pokažem strah.« Nekaj dni prej so v tisti vasi obesili razbojnika; visel je že dalj časa na vešalih. Ko se nekega večera vračata gospodar in hlapec iz gozda domov, gresta mimo vešal in gospodar skrivaj spusti sekiro na tla. Že sta skoraj doma, ko veli gospodar hlapcu: »Na poti sem izgubil sekiro, pojdi ponjo!«
Hlapec gre po isti poti, kjer sta šla, ko pride do vešal, se oglasi obešenec: »Oh, kako sem žejen!« Hlapec pogleda kvišku in pravi: »Če si žejen, pa pij!« To reče in s klobukom zajame vode v bližnji luži in mu ponudi, rekoč: »Na, pij!«
Ko hlapec odhaja, se spet oglasi obešenec: »Joj, kako sem žejen!«
»I, boš pa spet pil,« reče hlapec in mu ponudi vode. »Zdaj mislim, da si se že napil,« še pravi in hoče dalje, a tretjič se oglasi oni na vešalih: »Joj, kako sem žejen!«
»Če si res tako žejen,« pravi hlapec, spleza na vešala in obešenca odreže. Potem ga nese k luži in mu potisne glavo vanjo, rekoč: »Pa vso posrebaj, če hočeš!« Ko potem najde sekiro, se vrne.

Doma pripoveduje gospodarju, kako je dajal piti obešencu, ki ga je prosil vode. »Mislil je, da ga bom vso noč napajal, no, in veste, kaj sem storil? Odrezal sem ga z vešal in postavil na glavo v lužo. Zdaj mislim, da se že napije, ali ne!«
»Ti si srčen dečko!« pravi gospodar.
»Rekli ste, da mi pokažete strah,« reče hlapec, »kdaj pa bo to, oče?«
»Pri meni ga ne boš videl,« odgovori gospodar, »in mislim, da ga ti sploh ne najdeš nikjer.«

Drugega dne že gre mladenič spet iskat strahu po svetu.
Slišal je, da v nekem mlinu straši, da hodi vanj vsako noč devet vragov mlet moko in kvartat. Pri tem mlinu se torej mladenič ponudi za hlapca in mlinar ga sprejme. Zvečer, ko so šli vsi iz mlina zaradi strahov, se mladenič zapre sam vanj in pričakuje vragov. Skoraj pridejo drug za drugim v mlin. Nekateri odpro zatvornice in meljejo, drugi sedejo okoli mize in vržejo karte. Mladenič jih gleda od strani in vragi ga ne zapazijo. Skoraj izteče eden mlinskih kamnov, ker ni več meljiva pod njim, mladenič pa zgrabi bližnjega vraga za vrat in mu potisne glavo pod kamen, da mu jo odmelje.
»Jaz vas že naučim, da boste nekoliko bolj pazili na kamne, da se ne bodo prazni vrteli! In če se mi takoj ne poberete od tu, zmeljem vas vse, kolikor vas je!«
Vragi se ga res zboje in zbeže, mladenič pa leže počivat in srečno prespi vso noč. Toda strahu, kakršnega je hotel poznati, le ni videl. Zato drugo jutro takoj odpove službo in gre dalje po svetu.

Na poti sliši, da v starem gradu straši. V ta grad se torej nameni in se ponudi za hlapca. Ko ga graščak sprejme, mu mladenič pove, da za plačilo ne zahteva drugega, kakor da mu pokažejo strah. »Ej, pri nas,« pravi graščak, »ga boš še preveč užil, če ostaneš!«
Bil je to star grad, o katerem so vedeli pripovedovati ljudje silno mnogo. Zvečer, ko odidejo vsi iz gradu, ostane mladenič sam v njem, da bi videl strah.
Proti polnoči je lačen, gre v kuhinjo, zakuri in pristavi k ognju lonec kaše. Ko bije ura polnoč, sliši nad sabo glas: »Oj, padel bom!« Mladenič pogleda kvišku, in ko ničesar ne opazi, pravi: »Ej, le padi, samo glej, da ne v moj lonec!« Komaj to izgovori, že pade velika noga na tla. Mladenič se za to mnogo ne meni, temveč kuha dalje svojo kašo. Spet se začuje glas: »Joj, padel bom!« — »Le padi,« odgovori mladenič, »jaz ti ne branim, samo v mojo kašo ne!« In druga noga pade na tla. Tretjič se zasliši glas: »Joj, padel bom!« — »Le padi, kakor ti drago!« odgovori mladenič, in že leži roka na tleh. — Četrtič se začuje: »Joj, padel bom!« — »Le padi!« reče pogumno mladenič in druga roka s trupom vred pade na tla. Mladenič je kuhano kašo že odstavil od ognja, ko spet zasliši glas: »Joj, padel bom!« — »Ne jezi me! Kar padi!« odgovori nevoljno mladenič, »sicer ti grem pomagat, da laže padeš!« — Zdaj pade velikanska glava z ropotom na tla. V tem hipu se združijo vsi udje in velikan se postavi predenj na noge.
»Kdo pa si ti?« ga vpraša mladenič. Ko pa ne dobi odgovora, dene svojo kašo lepo v skledo in jo nese v sobo. Velikan stopa za njim. Mladenič sede za mizo in je. Velikan, ki doslej ni dal glasu od sebe, se zdaj oglasi, rekoč: »Daj mi nekoliko kaše!«
»Tam je kuhinja in lonec, pa si jo skuhaj, kakor sem si jo moral jaz, če hočeš jesti. Sicer se poberi, da me ne ujeziš!« Toda velikan se ne gane, niti ne zine besedice. Ko mladenič kašo poje in vidi, da velikan še vedno stoji pred njim, ga pogleda srepo in reče: »Zdaj se mi pa le zgubi, da grem spat! Tu mi ne boš razsajal in rogovilil, kajti imeti hočem mir.«
Velikana te besede ujeze, pa stegne roke, da bi prijel mladeniča za vrat; tisti hip prime mladenič prižgano svečo in mu jo vtakne pod nos, da velikan takoj odstopi. »Velik si in premalo te ni,« pravi mladenič, »toda veruj mi, da se te kaj malo bojim, in če boš dolgo iskal, tudi skoraj katero iztakneš!« Velikan ne odgovori nič, temveč se stegne na polico nad vrati in vzame ključ z nje. »Pojdi za menoj!« reče mladeniču, in le-ta stopa za njim.
»Odpri vrata!« veli velikan.
»O, le sam jih odpri!« odgovori mladenič. »Ti si jih zadnji zaprl, zato jih tudi prvi odpri!«
Velikan mora zdaj sam prijeti za kljuko in odpreti. Ko prideta do kuhinjskih vrat, spet postoji velikan in veli mladeniču, naj jih odpre.
»Prijatelj, ne jezi me in jih sam odpri!« odgovori mladenič. »Ti si jih zadnji zaprl, ti jih torej tudi odpri!« Velikan odpre vrata. Stopita v kuhinjo, kjer je prej mladenič kuhal kašo. Iz kuhinje so držale duri v klet, ki so bile pa zaklenjene.
»Sezi na polico!« veli velikan, »in vzemi ključ z nje ter odpri!«
»Jaz že ne!« reče mladenič. »Kdor jih je zaklenil, naj jih tudi odpre!«

Spet mora velikan sam odpreti. Zdaj prideta v prostorno klet, kjer zagleda mladenič tri velike kadi; v prvi so bili cekini, v drugi srebrni denarji, v tretji bakreni novci. Velikan se obrne k mladeniču in mu reče: »Vidiš, ko bi me ti slušal in kje odprl vrata, bi te raztrgal na drobne kosce. Poslušaj in povem ti, kdo sem! Nekdaj sem bil gospodar tega gradu in čeprav sem bil neizmerno bogat, sem kljub temu neusmiljeno tlačil in zatiral svoje podložnike. Toda ne samo, da sem kmete grozovito zatiral, celo varal sem jih. Zato se pokorim malone že sto let. Denar, ki ga vidiš v teh kadeh, sem si pridobil po krivici. S tem, da me nisi slušal, ko sem ti velel odpreti vrata, si me rešil strašne pokore. Z denarjem stori, kakor ti rečem: Tretjino obdrži sam, tretjino razdeli siromakom, tretjino pa izroči sedanjemu lastniku tega gradu!« Ko to izgovori, velikan izgine.
Vtem se je že zdanilo. Mladenič vzame denar in stori z njim, kakor mu je naročil duh.

Ker le ni videl strahu, kakršnega je hotel poznati, odide iz gradu in se napoti domov. Med potom se užeja, zato gre k studencu pit. Ko pije, skoči žaba v vodo in on se je tako prestraši, da ga kar kurja polt oblije.
»Ej,« pravi sam sebi, »zdaj pa vidim, da res ni strahu, da je na sredi votel, okoli ga pa nič ni.«

Tako se konča slovenska ljudska pravljica, medtem ko se v verziji iz otroštva zgodba zaključi tako, da deček pade v reko in pri tem zakričal, na pomoč, saj ne zna plavati. In tako je deček spoznal strah. Spomnim se, da se je pravljica končala z občutkom sreče, da je deček bil vesel, da je končno spoznal strah.

Zanimivo, da se strah pred smrtjo ali eksistenčen strah pojavi dokaj zgodaj, da se ga prenaša iz roda v rod ter da se kakor gosta megla pretaka skozi prostor in je odsev okolja v katerem smo. Ko se ta v popolnosti izrazi, zgleda kot norost, del katere lahko vsak dan vidimo na poročilih, ki se nam ironično servirajo kot novice. Druga skrajnost je paranoja pred vsemi možnimi scenariji, kaj bi vse lahko bilo. Kako se soočit s strahom fantastično razloži Eckhart Tolle.

~~~

Če želiš prejemati zanimive informacije, se lahko prijaviš na novičke s klikom na ikonico:

blogmailing-in-roka

kode

۞

P R E B E R I    Š E | Y O U   M I G T H   A L S O   L I K E

1-11-21-31-41-51-61-71-81-9

Kategorije:[Good to know | Dobro je vedeti], [Legende, miti in modrosti]Oznake: , , , , , , , , , ,

7 comments

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: