Kaj nas uči Orson Welles, Državljan Kane in oče rumenega tiska


Zgleda, da se kot človeštvo učimo zelo počasi, saj se skozi medije še vedno tako preprosto širita panika in strah ter se verjame senzacijskim zgodbam, ki imajo v elementu šoka edino večjo le željo po dobičku (kliku, gledanosti, branosti) in oblasti nad prostorom, pri čemer jim je odgovornost tako tuja kakor resnica in preverjanje dejstev. Pa vendar jim ljudje verjamejo.

Da gre za star recept, je fantastično uprizoril Orson Welles, ko je leta 1938 na večer 30. oktobra predvajal dramatizirano radijsko zgodbo Vojna svetov v obliki fiktivne reportaže, ki pripoveduje o invaziji marsovcev, ustvarjeno po knjižni predlogi H. G. Wellsa. Orson Welles je dogajanje iz Anglije prenesel v New Jersey in radijsko igro uprizoril tako prepričljivo,  da so mnogi poslušalci verjeli, da planet napadajo neznana bitja iz vesolja. Naslednjega dne so časopisi poročali o preplahu, kaosu ter množični paniki, ki naj bi jo radijska igra sprožila v javnosti ter pri tem imela za posledice nekaj ranjenih ljudi ter smrtno žrtvijo nekega poslušalca, ki ga je od razburjenja zadela kap. Dogodek, ki je ustvaril masovno paniko, je mlademu režiserju odprl vrata v Hollywood in ga vodil k ustvarjanju enega izmed kultnih filmov vseh časov, Državljan Kane iz leta 1941.

Na zgodnji povezavi je podana radijska igra Orson Wallesa Vojna svetov, na spodnji povezavi pa si lahko ogledaš doumentarec, ki prikaže razsežnosti omenjene radijske igre. 

***

Državljan Kane (Citizen Kane)

Državljan Kane

Eden boljših filmov vseh časov je izjemen tako po vsebinski kot tehnični plati; fotografiji, montaži in zvoku, s katerimi kreira dramatičnost in idealno okolje, iz katere privre zgodba o medijskem mogotcu, ki je kakor pojava, ki se premika skozi svet senc in črno belega sveta. Za izjemno fotografijo je zaslužen Gregg Toland, ki je eksperimentiral z lečami in s svetlobo; pri filmu treba pohvaliti domiselne vizualne učinke in masko, ter se pri tem spomniti, da gre za leto 1941 in da gre za izjemno delo. Scenarij, za katerega je film prejel tudi Oskarja, je zaslužen Welles, pri čemer mu je pomagal Herman J. Mankiewicz, ki bi naj večji del pisanja opravil kar v bolnišnici, kjer je okreval po dolgotrajni bolezni. Film je režiral Orson Welles, ki igra tudi glavno vlogo in tako predstavi zgodbo premožnega časopisnega magnata Charlesa Fosterja Kana.

Zgodba se začne s smrtjo glavnega junaka, ki kot zadnjo besedo v svojem življenju izreče skrivnostno »Rosebud«. To besedo želi razvozlati novinar Jerry Thompson, ki ga igra William Alland, in intervjuja ljudi, ki so obkrožali Kana. Iz serije retrospektivnih zgodb dobimo vpogled v Kanovo življenjsko zgodbo in ključne trenutke, ki so ga oblikovali v osebnost; od trenutka, ko se kot otrok loči od svoje družine, pa medijski vzpon, odnos z ženama, politične ambicije in njegov konec. Beseda, s katero se film začne, je na samem koncu gledalcu razvozlana.

Državljan Kane ni fascinanten samo zaradi svoje zgodbe in tehnične dovršenosti, ampak zaradi sporočila, ki se z lahkoto umesti v naš čas. Sporočila o medijski manipulaciji, o posledicah, ki jih ta nosi in posameznikovo željo po moči na eni stran in množično hipnozo na drugi.

***

Kdo je oče senzacionalnih novic in rumenega tiska

William-Randolph-Hearst-3000-3x2-gty

Film in glavni lik bi naj temeljil na resničnem medijskem mogotcu Williamu Randolphu Hearstu in za katerega je Welles sicer pozneje zapisal, da gre za konglomerat več mogotcev, in ne za upodobitev Hearsta. Pa vendar je Hearst studiu RKO ponudil 800.000 dolarjev, da uniči vse kopije in nikoli ne predvaja filma, kar so pri studiu zavrnili, Hearst pa je vsem svojim medijem (revije, časopisi, radio), prepovedal, da kadar koli omenijo ta film. Welles in Hearst bi se naj srečala le enkrat, in sicer v nekem hotelu, kjer je režiser pristopil do Hearsta in mu ponudil nekaj brezplačnih kart za premiero, vendar je ta ponudbo zavrnil.

Rojen v San Franciscu, leta 1863 v premožni družini, je William Randolph Hearst uporabil svoje premoženje ter privilegij in zgradil medijski imperij. Prav tako se je poskusil v politiki kot kandidat za predsednika ZDA, kjer ni požel uspeha. Ko je bil na vrhuncu moči, do leta 1920, je vsak četrti Američan bral njegov časopis. Njegov imperij je vseboval 20 dnevnih in 11 tedenskih časopisov v 13 mestih. Pod nadzorom je imel tudi International News Service, kot tudi šest revij, vključno s Cosmopolitanom, Good Hausekeeping in Harper’s Bazaar. Svoje delovanje je pričel širiti tudi na področje filma. Zlom borze leta 1929 in velika depresija je močno vplivala na izgubo posla, zaprtje filmskega studia in nekaj publikacij in prodajo umetniških zbirk za plačilo dolgov. K njegovem padcu tako posla kot ugleda je vplival tudi dogodek iz leta 1934, ko je obiskal Berlin in intervjuval Adolfa Hitlerja, s čimer je hotel pomagati in upravičiti Hitlerjevo vodenje Nemčije. Nakar se nadaljnjih 10 let Hearstov medijski vpliv zmanjšuje, prav tako njegov imperij. Umre avgusta 1951 na Beverly Hillsu, v starosti 88 let.

***

In kako se je rodil rumeni tisk

Leta 1887 je Hearst začel svojo založniško pot s prevzemom The San Francisco Examiner od svojega očeta ter s selitvijo v New York, kjer je prevzel The New York Journal. V New Yorku se je tako začela tekma oz vojna za prevlado med Hearstom in njegovim The New York Journalom in Joseph Pulitzerom in njegovim časopisom New York World. Da bi pridobil čim večje občinstvo je Hearst znižal ceno časopisa, objavljal senzacijske zgodbe sumljivih in dvomljivih verodostojnosti in tekmecu Pulitzerju ”ukradel” ekipo zaposlenih, med katerimi so bili tudi glavni uredniki in strip The Yellow Kid avtorja Richard F. Outcaulta, ki je nadaljeval z ustvarjanjem omenjenega stripa pri The New York Journalu do leta 1898. Časopisa sta tako postala imenovana kot »časopisa rumenega dečka« (yellow kid papers), kar je vodilo do imena rumeni tisk in novinarstva, kjer sta prioriteti senzacija in profit. Kljub temu, da sta časopisni hiši leta 1898 vstopili v premirje, pa je rumeni tisk, nadaljeval svojo pot.

YellowKid

To kar nas učita Orson Welles in William Randolph Hearst, kaže na star preverjen recept, ki deluje še danes; kako enostavno je manipulirati množice in jih voditi v stanje strahu in panike. Zgleda, da se v vsakem obdobju najde nekdo, ki želi obvladovati svet preko medijev, pa ali je to Hearst ali njegova kopija Rupert Murdoch, gre za isto osnovo. Zgodbe napolnjene s čustveno nesnago in dramo, brez preverjenih dejstev, osnovane na senzaciji in elementu šoka, ki širijo paniko in povečujejo dramatičnost med bralci, ki slepo verjamejo; saj večja je drama, večji je šok, in če je večji šok, potem že mora biti res. Medtem, ko je medijskim hišam takšnega kova, vodilo le večja branost, gledanost, poslušanost in se požvižgajo na odgovornost, ki jo mediji imajo, se občinstvo, ki ga nagovarjajo, kakor hipnotizirano, vedno znova vrača po repete panike, strahu in drame, ki jo nato sami širijo v prostor. Zgleda, da se kot človeštvo učimo zelo, zelo počasi.

A-PRAVI

۞

~~~

Če želiš prejemati zanimive informacije, se lahko prijaviš na novičke s klikom na ikonico:

blogmailing-in-roka

kode

۞

P R E B E R I    Š E | Y O U   M I G T H   A L S O   L I K E

1344-156789

Kategorije:[FILM TEDNA|Le cinéma], [Good to know | Dobro je vedeti]Oznake: , , , , , , , , , , ,

16 comments

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: