Otroci v parlamentu


1

V začetku aprila so se osnovnošolci zbrali v Ljubljani, kjer je potekal 24. nacionalni otroški parlament pod temo »RAZMERE V DRUŽBI«, ki ga organizira Zveza prijateljev mladine Slovenije. Otroci so glasno in jasno izrazili svoja stališča, kjer se je skozi nekatere prepoznal tudi glas staršev, pa vendar so me otroci fascinirali s pogumom in prodornostjo, ko so svoj pogled delili s politiki in od njih zahtevali konkretne odgovore.

Razdeljeni v skupine, so mladi razpravljali v sklopu štirih tem, vsaka skupina je nato svojo temo predstavila v parlamentu, kjer so politike soočili s konkretnimi vprašanji, kjer niti diplomatske veščine, kot izmikanja odgovoru, niso zalegle. Med drugim so izpostavili problematiko »bega možganov«, pri čemer se niso sprijaznili z odgovorom, ki ne samo, da zanika to problematiko, ampak ga skuša predstaviti kot izgovor, da se mladi selijo v tujino, da spoznajo svet. Otroci so vztrajali pri odgovoru in podajali protiargumente, vse dokler se pozornost ni preusmerila na prihod predsednice vlade, pri čemer se je politik, ki je branil svoje stališče glede bega možganov, kakor da oddahnil.

Rdeča nit je bila delno prisotna, dokler se ni sprevrglo v obračun »politiki vs. mi«, kjer je za enega glasnejših odzivov poskrbela deklica, ki je besno izrazila svojo ogorčenost nad predsednico vlade in ostalimi politiki ter jim dejala, da so le lutke, ki jih vodijo možje iz ozadja in da to kar oni počnejo z državo, ima posledice, s katerimi se bo njena generacija morala ukvarjati. Predvidevam, da skoraj nihče od politikov ni pomislil na kaj takega, pa vendar, to kar otroci govorijo in kako govorijo, lahko pove, ali gre za odsev družinskega okolja, ali za njihov lasten glas. Pri tem bi izpostavila izjemno simpatičnega dečka, ki je preprosto izrazil dejstvo, da mediji velikokrat zaradi senzacije popačijo realnost, po drugi strani, pa so tudi politiki marsikaj dejali, kar se je izkazalo za laž ter da res ne ve, komu naj verjame.

V enem trenutku je delovalo, kakor da so otroci tukaj, da dajo politikom nasvet, kako državo potegniti iz blata in kako priti do produktivnih in konstruktivnih rešitev. Ena takšnih je bila, da naj za en dan pozabijo, kdo je na kakšni strani, se usedejo skupaj in razmislijo, kaj bi bilo najboljše za državo. Zelo pameten nasvet, ki je dobil le sarkastičen nasmeh. Postavljali so tudi vprašanja, kot so, katere poklice izbrati, da bodo imeli zaposlitev, ko končajo šolo, kar je za moje pojme alarmantno vprašanje. Otroci bi naj uživali v otroštvu, v brezskrbnosti in raziskovanju tega, kar jih veseli, ne pa da se ukvarjajo s strahovi odraslih.

Zaskrbljenost nad prihodnostjo in (ne)smislom šolanja, je bila vidna tudi pri regijskem otroškem parlamentu, ki je potekal v Mariboru, kjer sem opazila, kako so otroci preobremenjeni s prihodnostjo, za katero menijo, da je nimajo. Ukvarjajo se s pritiskom, da v šoli dosegajo »dobre« ocene za katere menijo, je odvisen vpis na fakultete, pri čemer se sprašujejo, zakaj se vpisati na fakultete, ko pa služb ni. In tako so na začetku, zakaj se sploh učiti, ko prihodnosti ni. Na vprašanje kaj bi si želeli početi, so prišli preprosti odgovori kot kuhanje, risanje, na katera so si odgovorili s frazami, za katere predvidevam, so jim tisočkrat izgovorili starši, kot so, da se od tega ne da preživeti in da je za življenje potrebno trdno delo.

Glede nato, da sem prej izpostavila to, kar me je fasciniralo, torej pogum ter da so glasno in jasno izrazili svoj pogled na svet, pa me je vse prej kot očaral besedni zaklad oziroma pomanjkanje tega. Razumljivo, da trema pred javnim nastopom naredi svoje, pa vendar ni šlo le za tremo. Ob omejenem besednem zakladu predpostavljam, da se knjige ne berejo iz veselja in želje po odkrivanju novih svetov ter da je jezik padel na raven sms sporočila. Vsekakor pa moram izpostaviti izjemno kreativnost, ki sem jo opazila pri regijskem otroškem parlamentu, kjer so učenci večinoma uporabili film, kot medij za predstavitev določene problematike. Prikazali so svoj svet in svoje dojemanje sveta na izjemno kreativen in tehnično dovršen način. Resnično so me navdušili. Všeč so mi takšne zadeve, kjer je dana otrokom možnost, da pokažejo svoj glas, kolikor pa so pri tem slišani, je pa druga pesem.

Parlament je vsekakor svet zase. Prostor, od zunaj velik, od znotraj preseneča po svoji majhnosti. V prostoru, kjer se sprejemajo in oblikujejo zakoni, kjer potekajo mentalni šahi in ostale bitke, ki kakor da so se vtisnile v velik temen kamen, ki je dobil svoj obraz in telo; posledično se v prostoru čuti velika teža, ki izjemno utruja in izčrpava človeka. Pomembno je, v kakšnem okolju delujemo, s čim smo obkroženi in kako se v prostoru počutimo in če bi se posamezniki, ki jih je narod izvolil, odpovedali udobnim stolčkom in občutku pomembnosti ter sedli v ta isti krog, v naravi pod lipo, drevesom, ki nosi simbol prijateljstva, bi te odločitve bile vsekakor bolj prijetne, morebiti celo v dobrobit naroda.

Tema, ki so si jo otroci izbrali za 25. otroški parlament, je izobraževanje in izbira poklica.

2

3

5

6

6-1

6-2

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16.

17

18

19

~~~

Če želiš prejemati zanimive informacije, se lahko prijaviš na novičke s klikom na ikonico:

blogmailing-in-roka

kode

۞

P R E B E R I    Š E | Y O U   M I G T H   A L S O   L I K E

1-11-21-31-41-51-61-71-81-9

Kategorije:[EVENTS | Zgodilo se je], [PORTRAITS|Portreti], [Reportaže|NATIONAL GEOGRAPHIC]Oznake: , , ,

9 comments

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: