Pomlad in dnevi, ki naznanjajo prebuditev in nov radostni krog.
Enakonóčje ali ekvinókcij je v astronomiji in geografiji dan, ko se Sonce na nebu navidezno nahaja natančno nad ekvatorjem. To se zgodi dvakrat letno, in sicer okoli 21. marca ter okoli 23. septembra. V praksi tak dogodek pomeni, da bo Sonce nad obzorjem natančno toliko časa kot pod obzorjem. Na severni poluti pomeni današnji dan pomladno enakonočje in začetek pomladi.
Po keltski tradiciji obstajajo štirje prazniki ognja, ki izstopajo kot ključna praznovanja leta in častijo štiri različne faze letnega ciklusa: prebujanje, rast, žetev in počitek. Osrednja lastnost praznikov ognja je, da upoštevajo naš odnos z Zemljo in z angelskimi in vilinskimi svetovi. Ti štirje prazniki ognja se imenujejo:
imbolk – prebujanje (1. februar),
beltan – rast (1.maj),
lamas – žetev (1.avgust),
samain – počitek (31.oktober)
Dan, ko se ptički ženijo
12. marec pa je v slovenski tradiciji imenovan kot “Dan zaljubljenih” ali Gregorjevo, dan ko se ptički ženijo. Po starih šegah so ponekod v Sloveniji na dan sv. Gregorja »vrgli luč v vodo«. Namen tega običaja je bil, da voda simbolično s seboj odnese vse slabo, vključno s skrbmi in zimo. Običaj izhaja iz časa, ko ljudje še niso poznali elektrike. Sveti Gregor, ki je zavetnik rudarjev, zidarjev, učenjakov, študentov, glasbenikov in pevcev, je znan kot prinašalec luči, zato ob njegovem prihodu nekateri obrtniki pri svojem delu niso več potrebovali svetilke. S simboličnim spuščanjem ladjic in metanjem gorečih predmetov v manjši potok so tako obrtniki kot tudi ostali ljudje pozdravili prihod pomladi in sonca.
V keltski tradiciji pa je 1. februar dan prebujanja Imbolk, ki ga poznamo kot prvi dan keltske pomladi. Sporoča, da je najostrejša zima mimo in da je novi val življenjske sile narave pripravljen, da se požene v rast in s tem veliki ritem sodelovanja med Zemljo, Soncem, vremenom, angelskimi bitji, človeškim delom in rastlinami samimi se pričenja.
Došel je došel Zeleni Jurij
Slovanski narodi častijo 24. aprila praznik pomladi in Sv. Jurija kot svetnika, ki prinaša pomlad. Simbolna skrb Zelenega Jurija je vsakoletna oživitev narave in s tem zmaga nad mrtvim zimskim časom. V Slovenskih ljudskih zgodbah in pesmih je Zeleni Jurij zaznamovan, kot deseti brat in je po navadi samosvoj ter obdarjen z nenavadnimi darovi, kot npr. da razume govorico živali, se spozna na zelišča in podobno. Značilnost desetega otroka pa je tudi ta, da mora po svetu in se domov lahko vrne šele po sedmih letih.
V Beli krajini je navada, da se dan pred praznikom mladina odpravi po vasi, prepeva in piska na piščali in roge ter vodi Zelenega Jureta – mladeniča odetega v brezovo zelenje. Ustavijo se pred vsako hišo in zapojejo ter nad vrata zataknejo zeleno brezovo vejico (ki tam ostane vse leto), da bo hiši prinesla srečo in veselje, da bodo polja bogato obrodila. Če bi sprevod zaobšel kakšno hišo, bi to bila za družino velika sramota.
Ko se sprovod ustavi pred hišo se zapoje:
Prošel je prošel pisani vuzem,
došel je došel zeleni Jure.
Donesel je donesel,
pedenj dugu travicu, lakat dugu mladicu.
Dajte mu dajte!
Jurja darovajte!
Dajte mu pogače,da mu noga poskače!
Dajte mu vina,da ga ne bu zima!
Dajte mu pleče, da vam kaj ne reče!
Dajte mu kruh,da ga ne bu muha!
Dajte mu rži, da se doma sprži!
Dajte mu jajec, da ga ne bu zajec!
Dajte mu hajde,da se doma znajde!
Dajte mu žita, da se doma pita!
Dajte mu groš,da vam dojde još!
Duo Jenner/Mori – Zeleni Jure
Zgodba: Deseti brat
Neka revna mati v Zadrečki dolini je imela devet sinov. Ko pa se ji je rodil še deseti, so sredi noči k otrokovi zibelki prišle vile z Menine planine in mu prerokovale, kako bo živel, ko bo odrastel. »Ker je deseti brat, bo moral zapustiti mater in brate ter oditi v tuji svet!« je rekla prva vila. »Ljudje ga bodo podili od praga do praga. Nihče ga ne bo maral, saj ljudje verujejo, da jim deseti brat prinaša zgolj nesrečo!« je dejala druga vila. »Pa bo vseeno postal srečen in bogat!« je odločila tretja vila. Vile so odšle, otrok pa je rastel in rastel, dokler ni odrastel v fanta. Takrat pa mu je mati rekla: »Deseti brat si, zato ti je usojeno, da greš z doma. Pojdi v tuji svet in si poišči srečo, ker doma ni za vse zadosti kruha.« Deseti brat je povezal culo in pozdravil: »Srečno, mati! Srečno, bratje! Zdravi ostanite! Jaz grem v tuji svet, domov pa bom prišel umret!« Mati je zajokala, devetim bratom pa je tudi bilo hudo, da še nikdar tako. Nihče pa mu ni rekel, naj ostane, ker doma ni bilo za vse zadosti kruha.
V tretji vasi se je deseti brat udinjal za ovčarja. Pasel je ovce, a ker je na paši eno izgubil, ga je gospodar že tretji dan nagnal: »Kar pojdi, od koder si prišel! Saj sem vedel, da s teboj ne bom imel dobička, ker si pač deseti brat! Prinašaš mi nesrečo! Kar drugam, pojdi!« Deseti brat se je poslovil: »Srečno! In zdravi ostanite! Grem pa drugam dela iskal. Svet je velik! Nekje bom že našel kruh.«
V sedmi vasi se je deseti brat udinjal za kravatarja. Šest dni je srečno pasel krave, sedmi dan pa mu je najlepša krava padla v prepad, zato ga je gospodar napodil: »Kar izgini, od koder si prišel! Vedel sem, da si s teboj ne bom pomagal, ker si pač deseti brat. Nesrečo mi prinašaš! Še kam drugam pojdi škodo delat!« In deseti brat se je poslovil: »Srečno! In zdravi ostanite! Grem pa drugam srečo iskat! Svet je velik! Nekje se tudi zame peče kruh.«
V deveti vasi pa se je deseti brat udinjal za hlapca. Pred ralo je vpregel konja in odšel orat. Osem dni je srečno oral, deveti dan pa se je konj spotaknil in si zlomil nogo. Gospodar pa je zbesnel: »Takoj izgini, od koder si prišel! Pristoril si mi nesrečo, ker si pač deseti brat. Še kam drugam pojdi srečo iskal!« Tako se je deseti brat poslovil tudi od tretjega gospodarja. »Pa srečno!« je pozdravil ob slovesu. »Če me ne marate več, grem pa drugam delo iskat. Svet je velik! Nekje mi bodo že dali delo in jelo!«
Hodil je in hodil ter zašel v gozd, kjer ga je našla noč. Splezal je na debelo bukev, da bi v rogovilah prespal noč. Sredi noči pa so ga prebudili tatje, ki so se s kraje vrnili v gozdno skrivališče. Luna je sijala, da je bilo svetlo ko podnevi, in deseti brat je naštel dvanajst tatov in še trinajstega, ki je bil njihov poglavar. Slednji se je ustavil pred pečino, trikrat potrkal nanjo in zaklical: »Oj pečina, brž odpri vhod nam v skrivališče, ki ga nihče ne poišče, kdor ne šteje prej do tri!« In glej, komaj je trinajsti tat spregovoril te besede ter naštel do tri, se je skala razmaknila in tatovi so odšli v pod¬zemeljsko votlino.
Ko pa so tatje naslednje jutro odšli, je deseti brat splezal z bukve, potrkal trikrat po pečini ter zaklical: »Oj pečina, brž odpri vhod mi v skrivališče, ki ga nihče ne poišče, kdor ne šteje prej do tri!« Skala se je razmaknila in deseti brat je stopil v podzemeljsko dvorano, kjer so tatovi imeli skrito zlato in srebro. Nabral si je zlatih novcev ter odšel domov in z njimi obdaroval svojo mater ter devet bratov, pa še mu je ostalo toliko zlatnikov, da ni vedel, kam bi z njimi. Zato je odšel v tretjo vas in dal gospodarju, pri katerem je tri dni služil za ovčarja, tri zlatnike za izgubljeno ovco. Odšel je tudi v sedmo vas in dal gospodarju, pri katerem je sedem dni služil za kravarja, sedem zlatnikov za izgubljeno kravo. Nazadnje se je napotil še v deveto vas in gospodarju, pri katerem je devet dni služil za hlapca, izplačal devet zlatnikov za ponesrečenega konja.
Zavistni gospodar, ki je pri bivšem hlapcu opazil zlat denar, pa je zaradovedil: »I, kje pa si dobil zlatnike?« Deseti brat mu je povedal kako in kaj, pa še pesmico mu je zaupal, ki odpira skalo v votlino z zlatniki in srebrniki. Lakomnik se je napotil v gozd, trikrat udaril po pečini ter zapel: »Oj pečina, brž odpri vhod mi v skrivališče, ki ga nihče ne poišče, kdor ne šteje prej do tri!« To je še zapel, ni pa še naštel do tri, ko so z bukve skočili nadenj tatje ter ga nažgali, da se mu je kar kolcalo in da se je komaj še živ privlekel domov. Deseti brat pa je z materjo in devetimi brati srečno živel v domači bajti, dokler ni umrl.
⟡
Almira Ćatović 