Kritik mora biti najprej umetnik, da bi lahko bil kritik


(objavljeno: Katedra, januar 2011)

iz otroške predstave Drevo sem srečno

Umetnica Mirjana Šajinović, zaposlena v Drami SNG Maribor, igralka, ki je znana po svoji ljubezni do narave in zdravega načina življenja, prepoznana predvsem po svoji lahkotnosti in pravljičnosti, ki ju oddaja, je odprla svoj svet in razkazala kotičke svoje osebnosti.

Kdo je pravzaprav Mirjana Šajinović?

Mir. V bistvu se vzgajam v tem, da bi bila mir. Mogoče je pri kreativcih notranji mir oz. nemir še bolj izražen. Verjamem, da do najlepših zakladov ni potrebno priti z dramo, notranjim bojem ali spraševanjem. Vse je v človeku, samo vedeti moraš kje odpreti, za kar je potrebno biti čuječ.

Sestra mi izbrala ime Mirjana. Imena, kot živahna deklica nisem marala, zato sem si izmislila zgodbo, kako me je mama klicala: “Mir! Jana.“ Kasneje sem v sanskrtu zasledila da je yana kolo in tako sem razumela svoje poslanstvo vrtečega se miru. Temu se sedaj približujem. Mislim, da ti je ime tudi dano in da izbira imena ni slučajna.

Kaj ti predstavlja izziv?

Kako ne reagirat, ko si izzvan. Ko te vsi prisiljujejo, da bi se bojeval. To sem doživela na osebnem nivoju, na čustvenem področju. Družba te kar naprej prisiljuje, da se bojuješ in tekmuješ. Sedaj mi je največja preizkušnja kako uravnavati meje pri otroku, ki jih vedno znova preizkuša.

Ena od vlog v tvojem življenju je tudi vloga mame. Kaj se učiš od otroka in kaj ti učiš njega. Glede nato, da sta oba starša umetniško naravnana, po čigavih stopinjah navijata, da bo šel?

Ko sem prvič ugledala njegove oči, so mi pritekle solze, saj sem videla neskončnost vesolja v njegovih očeh. Sem blagoslovljena, da me je ta duša obiskala in sem počaščena, da si je mene izbrala, da jo spremljam na poti. On je čudovito bitje, ki me uči totalne modrosti. Kadar reagira vidim sebe v njegovih reakcijah in takrat točno vem, kaj sem naredila narobe ali če sem reagirala po starem receptu, ki so ga moji starši uporabili na meni. Jaz učim, da je treba vedno živeti po resnici. Sam sebe imaš in če sebi ostaneš zvest, potem imaš vse.

Pri očetu glasbeniku in mami igralki se je on odločil za nogomet. Če pri tem ostane? Bit će para.

Kakšen je vpliv igranih vlog na tvojo osebnost, koliko si igralka v privatnem življenju in kaj je zate v predstavi pomembno?

Na odru ne igram, dajem in sem v tistem trenutku točno to kar moram bit. Posodim svoje telo in vso svoje bitje temu karakterju, ki ga igram. Za mene je igra resnica, rudnik duše in nenehno iskanje in raziskovanje. V predstavi Severni sij sem raziskovala minimalne stvari, to mi je bilo dovoljeno. Mile Korun me je naučil, da sta priprava kot nastavek v energiji tri krat bolj pomembnejša kot beseda, ki jo izgovorim. Naučil me je zračnosti v besedi.

Kaj naredi igralca dobrega igralca?

Dober igralec je za mene igralec takrat, kadar je iskren. Igralec je dober, kadar je resničen, inovativen, inspirativen in kadar podaja, se igra z vsemi. Kadar se zave, da v tej igri ni sam in kadar deli. Pravzaprav kadar je človek. Kadar je v svojem bistvu zelo dober, to na odru seva. Na odru ničesar ne moreš skriti. Vlogo lahko odigraš na svoj način, pri tem je nekomu lahko všeč nekomu ne, ampak kadar si v fokusu in dobrobiti tega kar je nekdo napisal potem si resničen. In to je zmaga. Nič drugega ne potrebuješ.

Kakšna je razlika med igralcem in umetnikom?

Včasih ni nobene, včasih pa je velika. Današnja birokracija igralcu vedno bolj nastavlja pot, kodo-zadovoljiti ali ugoditi. Umetnik pa nikoli ne ugaja in ne skrbi da bi njegova publika bila zadovoljna. Umetnik stremi k temu, da bi bila njegova publika srečna.Umetnik za gledalca skrbi tako, da bo vedno znova pritisnil nanj. Gledalec se začne spraševati. Ali se bo spraševal doma ali med predstavo ni pomembno. Pomembno je le, da bo gledalec z predstavo zrasel. Umetnik teži in se približuje katarzi.

Koliko so za igralca potrebna priznanja okolice in katero priznanje, ti je ostalo še posebej v spominu?

Je prijetno je, če te kdo potrdi, nagradi, vzpodbudi, ampak pomembneje je biti sam sebi potrditev. Izpostavila bi le kompliment, ko mi je ena punca rekla, da ji je najbolj všeč pri moji igri na odru to, da jo ne silim da me gleda, ampak ona me gleda vedno bolj.

Lepo je tudi, ko me kdo v mestu pokliče po imenu vloge , ki sem jo igrala. Pa iskrene kritike mojih prijateljev.

Je igralec igralcu volk?

Včasih se srečujemo na človeškem nivoju ,včasih na igralskem in ne glede na katerem se srečujemo, so igralci vedno lačni priznanj. Zato se nekateri borijo za naklonjenost režiserja, kar zgleda zelo nagonsko, kakor da se borijo za naklonjenost mame. Radi se primerjajo. Mislim, da nas ravno različnost tvori v Enost. Slovenski igralci te ponavadi ocenjujejo te na podlagi tega, v koliko igraš , saj jim kvantiteta pomeni kvaliteto.

Katere vloge bi označila kot mejnike tvojega razvoja?

Nekako mi je v Akademiji najbolj ostala v srcu Antigona, kasneje mi je bila zelo ljuba vloga Mary Warren, kjer sem krasno sodelovala z dramaturgom predstave Lova na čarovnice, Igorjem Lampretom. Bil je zelo strog in pronicljiv, veliko je prispeval k mojemu igralskemu razvoju.

Potem sem ponovno sodelovala z njim pri Mali Tereziji, kjer sem igrala Terezijo, ki je vstopila v Karmel pri svojih rosnih 16 letih, potem, ko si je to izborila pri papežu, navada je bila da so morale dopolnit 21 let za vstop. To je bila prva vloga, ki je imela stvarno življenje in hkrati izjemno duhovno pot in vero v Boga. Da sem dosegla nianse čustvene vertikale pri tej vlogi mi je zelo pomagal režiser Zvone Šedelbauer. In spoznala sem svojo čudovito prijateljico in kolegico Majo Gal Štromar, ki je igrala mojo sestro. To je bil čudovit študij in globoka predstava, ki je veliko prispevala k mojemu duhovnemu razvoju. T’ ga za Jug je bila predstava obarvana z mojim življenjem. Ljudje me še danes ustavljajo na ulici, kdaj jim bom podarila spet nekaj takega.

V Severnem Siju sem igrala Marjetico, krasno sem se ujela s kolegom Vojkom, ki je igral Erdmana. In blagoslovljen je bil moj igralski dar ob velikem mojstru slovenskih odrov Miletu Korunu.

Vloga Elektre je prišla v zelo plodnem obdobju in tudi tukaj mi je nemški režiser Hansgunther Heyme dovolil čustvene nianse in jih dopolnjeval. V zadnjem času pa moram izpostavit moje sodelovanje z režiserko, dramsko pisateljico in igralko Aleksandro Blagojević v najini avtorski predstavi po motivih Davida Mameta Variacije na temo divjih rac- MIRKA ŽIVKA IN DADAKICE. Ko sva nastopali na Poljskem je vsa publika na koncu predstave stala in vzklikala bravo. Aleksandra mi je rekla: “Miki ja bi mogla ovako svaki dan!“ Pa i ja bi Sine.

Ja nisi vedno blagoslovljen s takšno reakcijo gledalcev. Preprosto je ustvarjati z njo. Na istem strimu sva glede odnosa gledalec igralec, kaj naj bi igralec nosil in izpovedoval in kako živeti resnico na odru. Komaj čakam, da se lotiva nove poslastice.

Koliko verjameš kritikom, ter kako dojemaš, kadar so si mnenja kritikov med seboj zelo različna?

Vedno verjamem sebi, svojemu notranjemu impulzu, ki me nikoli ni izdal. Kritika bi bila smiselna, če bi bila konstruktivna. Kritiki v Sloveniji mislijo, če kritizirajo, da so s tem spisali kritiko. Kritik lahko piše le s svojega nivoja in večina jih ni dorasla umetnikom. Kritik mora biti najprej umetnik, da bi lahko bil kritik.

Pri vlogi Elektre, je nemški kritik govoril o dveh Elektrinih monologih, kot o dveh rekah, ki se zlivata v novo rojstvo. Medtem, ko je slovenski kritik napisal, da je Elektra imela spastičen napad. Kritik danes sploh ne berem več. Večinoma delajo škodo tako gospodarsko kot strokovno.

Ali je lahko umetnost institucionirana?

Nekoč mi je nekdo dejal, da je človek na največji preizkušnji v življenju na dveh področjih in sicer na seksualni preizkušnji in na preizkušnji moči. In tu mislim, da so vsi padli do sedaj. Pravijo, daj človeku oblast, pa boš videl kdo je. Zato bi jim jaz dala oblast za večno, takrat se morda ne bi čutili ogrožene in bi lahko začeli razvijati bistvo.

Starejši igralci so imeli izkušnjo, ko je bilo za njih poskrbljeno, npr. v Celjskem teatru se je v času Igorja Lampreta delalo na razvoju igralca. Danes pa teater po večini zadovoljuje norme birokracije, katera terja od igralca kvantiteto in ne kvaliteto. Kreativnost nikoli ne odpre duri poslušnemu, ampak čuječnemu in tistemu, ki zna prisluhnit. Zato je potrebno veliko potrpežljivosti in časa. Danes bi radi imeli predstavo narejeno v mesecu in pol, da se lahko potem veselijo, kako spet nismo dosegli presežka. Kadar dosegaš povprečje se te lahko zlahka nadzoruje in vodi. Zato so presežki vedno nevarni in institucija se od njih želi čimbolj oddaljit in jih popolnoma zabrisat.

Teater v Sloveniji deluje zelo šablonsko in ne diha. Nihče si ničesar ne upa, saj vsi čuvajo svoja korita. Vse je planirano v naprej, danes je uspeh na vseh področjih določen v naprej. Prebojev in presenečenj več ni.

Kakšen je tvoj odnos do EPK?

Zdi se mi, kakor da se ta EPK sploh ne bo zgodil. Vsi o tem govorijo, ni pa glavne ideje, baze ali narejenega programa, kjer bi Maribor bil kot močan center povezan z ostalimi slovenskimi mesti. Samo povezovanje danes lahko spremeni in nadgradi. Celotna scena mi deluje kot stavba, kjer imamo samo okna in streho, ni pa temeljev. Vsak pri tem kakor da hoče biti sam in si pridobiti čim več denarja.

V kakšnem teatru si želiš videti sebe?

Imam močno željo po angažiranem teatru. Teater mora biti napreden in vedno mora kazati in usmerjati naprej in mora razvijati stvari, ki jih ljudje še ne razumejo. Mi smo plačani, da kreiramo, ne da imitiramo.

Želela bi si, da te zjutraj v teatru čaka cela paleta možnosti od joge, jutranjih vaj do petja, do vsega z čimer si vzdržuješ kondicijo glasu in telesa in jih kasneje uporabiš v predstavi. Želim si, da bi bilo v teatru več drznih, naprednih in odgovornih režiserjev.

Eko, bio, joga, Indija so postali oznake novega trenda. Koliko si v trendu, še preden je to ta postal?

To sem počela, ko še ni bilo v trend usmerjeno. Tak je moj način življenja. Ekološki sistem se mi zdi edini preživetveni sistem na tem planetu. Joga pa je le vez med fizičnim telesom in duhovnim področjem, pri čemer z vajami iztiskaš iz sebe strup, tako na duhovnem kot na fizičnem nivoju.

Če bi za božička dobila zlato ribico, katere tri želje bi si v prihajajočem letu zaželela?

Imam samo eno željo. Želim, da bi vsak človek v sebi dosegel stopnjo miru, da ne bi bilo ne notranjih, ne zunanjih bojev. Želim, da bi se ljudje zavedali, da niso ločeni drug od drugega ter da bi dosegli stopnjo spoštovanja do vseh živih bitij. Torej gre za eno samo željo, z katero bi ciklično bilo spremenjeno vse. Iz te želje izvira tudi moje ime. Ima i druga, puno, puno ljubavi, če pa bova klepetali še kakšno urico, mogoče pride še tretja želja in še kakšna zlata ribica.

Almira Ćatović

~~~

Če želiš prejemati zanimive informacije, se lahko prijaviš na novičke s klikom na ikonico:

blogmailing-in-roka

kode

۞

P R E B E R I    Š E | Y O U   M I G T H   A L S O   L I K E

1-11-21-31-41-51-61-71-81-9


Kategorije:[Good to know | Dobro je vedeti], [PORTRAITS|Portreti], [Reportaže|NATIONAL GEOGRAPHIC]Oznake: , ,

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: