»Nekaj gnilega je v deželi Danski«, so bile besede Hamleta, ko je pričel oznanjati umazanijo. In če bi se Hamlet godil tukaj in zdaj, bi verjetno uporabil iste besede za deželo Slovensko.
(Objavljeno: Katedra, december 2010)
In o čem je govora?
Beseda teče o tistih, ki vsak dan sporočajo, kaj se dogaja doma in po svetu; o tistih, ki nas informirajo in nam posredujejo resnico, katero moramo vedeti, saj se tiče nas; o tistih, ki bi naj ozaveščali javnost o dogodkih, ki se dogajajo tam nekje zunaj in z vseh strani osvetljevali zgodbo; o tistih, ki jih imenujemo novinarji in o njihovih očetih, urednikih.
Pred obstojem časopisa, kot prvega množičnega medija, so bili popotniki tisti, ki so prenašali informacije navadnim ljudem. Kljub sindromu gluhega telefona, lahko predvidevamo, so bile njihove novice dobrodošle, saj so bile edine novice iz sveta, katerega večina ljudi ni imela možnosti videti, raziskati ali na kak drug način doživeti. Vse do leta 1605, ko se je v Evropi (Strassburgu) pojavil prvi časopis pod imenom Relation aller Fürnemmen un gedenckwürdigen Historien, ki ga je objavil Johann Carolus.
Takrat se je začela doba tiskanega medija in časopis je oživel kot sredstvo množičnega komuniciranja. Tekom tehnološko-industrijskega razvoja so se mu pridružili še ostali mediji. Tako se je sredstvo obveščanja javnosti razprostrlo na področje radia, televizije in kasneje interneta. Oblikoval se je poklic novinarstva, ki je zajemal osebo, ki raziskuje in poroča o zgodbi, katero predstavi z vseh vidikov in katero mora predstaviti javnosti objektivno, da ne bi prišlo do popačenja slike. Tako naj bi bilo. Da imajo mediji množičen vpliv na javno mnenje, je postalo dokaj hitro jasno. Pa vendar, kakšen ima vpliv javno mnenje? Ali je realnost, ki jo doživljamo potemtakem drugačna, kot bi jo, če teh informacij ne bi imeli?
Izpostavljam primere, kjer so medije uporabili v skrajno manipulativne namene, torej propagando, čigar učinek je najbolj viden v vojnem stanju. Če kot vrhunec takšne medijske manipulacije vzamemo drugo svetovno vojno, se potemtakem sprašujem, kako to, da takšna oblika manipuliranja še vedno deluje. Kot primere vojne medijske manipulacije navajam izsledke iz vojne, ki se je v 90-tih dogajala pred našimi vrati. Kot drastičen primer lažne informacije navajam primer nekdanjega dopisnika Reutersa Vjekoslava Radovića, ki je objavil vest, ki so jo srbski mediji objavili med obleganjem Vukovarja, in sicer da so v kleti našli dvajset umorjenih srbskih dojenčkov. Srbski mediji so kmalu vest zanikali, ker nihče ni odkril nobene sledi o resničnosti tega dogodka.
Kot drug primer navajam novinarko Rado Đokić, ki je za RTS Srbijo iz Sarajeva poročala novico, kako so muslimanski skrajneži nemočno srbsko civilno prebivalstvo metali levom v kletkah v Živalskem vrtu Pionirska dolina. Kot tretji primer navajam članek iz leta 1995, kjer je Politika objavila: ”Muslimani v Srebrenici so se pobijali med seboj.” Takšna medijska propaganda je v vojno primamila na tisoče prostovoljcev iz Srbije, ki so odšli v vojno, da bi branili svoj narod. Danes se o takratni odgovorni medijev govori le kot o posledici Miloševičevega režima, s čimer se daje potuha odgovornosti medijev in vplivu, ki ga imajo.
***
Čas je denar
Z amerikanizacijo se ne širi le stil in način življenja, ampak dojemanje življenja kot takega. Tako so nam nekoč neznani slogani postali danes vrednota. In eden od teh sloganov je ”čas je denar”. Vse je podvrženo zaslužku, kjer je ta edini motivator in pokazatelj uspešnosti. Meritve, na osnovi katerih se izpostavi uspešnost, so podlaga za prihajajoč dotok kapitala. Te zajemajo število naklade in prodaje, kar se tiskanih medijev tiče, število gledanosti in poslušanosti, kar se radia in televizije tiče, medtem ko je v spletnih medijih pomembno število klikov. Ravno v slednjih so statistične meritve najlažje merljive, in tako enostavneje izvemo, katere zgodbe so najbolj brane. Pri tem ni pomembna vsebina, ampak le udaren naslov in privlačna fotografija in klik je tu.
Celoten sistem informiranja se je preoblikoval v tekmo, kdo bo povedal prvi, kjer ni pomembno dejstvo, kako je zgodba raziskana, ali so prikazane vse plati in ali je predstavljena resnica, ki je v tekmi za denar izgubila na pomembnosti. Tako so se informacije in z njimi povezane zgodbe, razdelile na dva tabora, na senzacije in na, samo da je (neka zgodba). Pri tem je pomembnejša senzacija, saj ta ljudi zdrami in jih pri tem prestraši, zgrozi ali kako drugače šokira. Senzacija je postala novica, ki v svoji osnovi šokira. In če čustvenega naboja ni, se informacija ne dojema kot novica, kaj šele kot senzacija. Tako so novice naravnane na to, da šokirajo svoje gledalce ali bralce. Bolj so ti šokirani, večja je novica.
Gledamo informativne oddaje, beremo časopise in spletne medije, kjer imajo ti domačo nalogo, da nas čim bolj šokirajo; kakor da celoten narod redno hodi na električen stol po novo dozo električnega šoka. In to imenujemo novice, informacije. Negativna čustvena naravnanost je večja, kadar gre za masovne pojave kot npr. agresivni protesti, vojne, naravne katastrofe in kadar gre za spletke, prevare ali kakšne druge osebne zadeve medijskih oseb, za katere deluje, kakor da jih poznamo, saj jih redno preko medijev spremljamo oz. so te vedno z nami. Potemtakem ni presenetljivo, da se rumeni tisk prodaja. In ker se ta prodaja zelo uspešno, se je njihov način prenesel tudi na ‘resne novice’. Te so uporabile namesto filmskih zvezd navadne meščane, njihove zgodbe obrnila in popačila, samo da bi iz tega izcedila senzacijo. S tem so dodatno oškodovani ravno tisti, ki so hoteli deliti svojo zgodbo in ozavestiti javnost, kaj se dogaja. Namesto tega so uporabljeni kot marionete za novico enega dneva, ki je pridobila na svoji senzacijski vrednosti, saj je šokirala javnost. Za en dan.
Medij obveščanja je tako izrabili človeka kot muho enodnevnico, pri čemer so njegovo zgodbo uporabili kot neki okvir, v katerega so vstavili prirejeno resnico in popačili zgodbo z namenom dosega večjega šoka in posledične senzacije in temu primerne večje gledanosti, branosti ali večjega števila klikov. S tovrstnim dejanjem so mediji dodatno prizadeli oškodovanega posameznika ali skupino, ne ozirajoč se na posledice. Odgovornosti za dejanja se prelagajo iz novinarja na urednika, kjer slednji od novinarjev pričakujejo in zahtevajo mrho(no)vinarsko naravnost. Pri tem so uredniki postali lovci na senzacije, in (hkrati) števci njihovih klikov, in za večje število klikov je dovoljeno prav vse. Pri tem je besedna zveza ”odgovorni urednik” le paradoksalen naziv za osebo, ki je pozabila, da obstaja tudi družbena odgovornost in ne le senzacijska zgodba.
Vsakokrat, ko ljudje reagirajo na eno od teh senzacijskih zgodb je kakor, da na volišču oddajo svoj glas za podporo tovrstnemu delovanju medijev. Pri tem pa pozabljamo, da imamo vedno možnost izbire, sam kaj, ko je resnično pomembno vedeti, s kom se na skrivaj srečuje Brad Pitt.
⟡
Almira Ćatović 
Tako zelo resnicno, vsec mi je kako si to napisala. Se strinjam. Ze dolgo vec redno ne poslusam novic ali berem trac revij, saj je izguba casa. Ce pa pogledam porocila, jih takoj sortiram in vecina je neuporabnih,zal.
Vendar je to hrana za ovce, ki znajo samo slediti in ki redno sedijo pred TV ali poslusajo radio saj drugace bi bilo njihovo zivljenje totalno prazno, tako pa se nekaj dogaja in imajo obcutek, da so del tega sveta, ceprav so skriti v svojem in se bojijo soociti z svojim zivljenjem. Lazje je kazati s prstom na soseda ali neko drugo osebo, jo kriviti za vso nesreco in zalost, ki jo nosijo v svojem srcu. Samo da ni njihova, ker je prevec depresivno in bi se morali soociti s svojo resnico.
To je strah pred zivljenjem in tako ima drzava skozi meije kontrolo nad svojimi podlozniki, saj brez njih ne obstaja.
K sreci pa nas je vedno vec, ki smo nad to meglo, ki se vali po nasi drzavi in po celem svetu. V megli ne vidis dalje od svojega nosu, vcasih se te srece nimas.
Mi pa svobodno letimo nad meglo, v visave, kjer je sonce, modro nebo in nesteto moznosti, ki se nam kot cudezi dogajajo vsak dan in polnijo nase pestro zivljenje.
Za to pa potrebujemo pogum in duh se neraziskanega ki kot veter pihata pod nasimi krili in nas dvigujeta v nego.
Dobrodosla!
Božena, se strinjam. Ob vsem tem pa mi je zanimiv ta efekt jeze, ki ga mediji zbudijo, in hkrati se ne ponuja nobena možnost, da se zadeva spremeni. Kakor da hočejo samo buren odziv in to je tud vse. Z čimer na nek način sproducirajo jezo in nemoč, preko katere se prenaša sporočilo ‘saj se itak nič ne more spremeniti’. Pa se lahko! Vgasneš tv, ne bereš ‘novic’ in prva sprememba je tu :D
Hi
Čestitam za pogumen prispevek. Tovrstnih je, čeprav v zadnjem času na srečo vedno več, še vedno premalo.
Ni rešitev za ta problem neka oblika “eskapizma” ali pa “carpe diem” odnos “manj vem, bolj sem srečen”. Tak odnos nas namreč hitro (lahko) pripelje (in tudi vodi) do družbe, ki spregleda številne nevarne tendence v svojem okolju, kar se gotovo ne bi zgodilo prvič. Boljša rešitev je gotovo v večji medijski izobraženosti (šokantno je, da se glede tega šele zdaj nekaj premika – se pravi vsaj 50 let prepozno) in večji in bolj neposredni participaciji širše družbe v medijski komunikaciji – ni namreč mogoče enosmernim strogo formaliziranim sporočilom, ki jih danes prejemamo, reči komunikacija. Družbene razmere to ne samo dopuščajo ampak celo zahtevajo, tehnika to dovoljuje, le naš potrošniški individualizem nas “sili”, da na medije še vedno gledamo kot na blago, ki ga nekritično konzumiramo. Upam, da se bo to kmalu spremenilo… Mora se…. LP
this is how the money rolls.
mi bi to skrajsali ;-)
@ Blaise: hvala za podporo :)
In se strinjam, da je medijska izobraženost ključ do sprememb, hkrati pa me preseneča, da je slepo sledenje medijem tako močno.
Čas sprememb je zdaj ;)
@Rmarin:
heheh
vem (da bi skrajšali) :D