Ali so lahko vegetarijanci teroristi


dodatna fotka-3

Tale zgodba prihaja iz Aten, in sicer iz časa, ko sem tam živela. Takrat sem svojim prijateljem tedensko pošiljala mail, kjer sem jih seznanjala z raznimi dogodivščinami, zgodbami, pripetijami, humorjem in čudenjem. In tole je ena takšnih zgodb. 

olivnavejica1a

V ponedeljek se je pričel moj prvi svoboden dan. Namreč, po nekaj mesečnem preračunavanju ali naj pustim službo ali ne, sem se odločila, da je čas za nekaj novega. Tako sem zaključila s službo v Atenah, ki me ni izpolnjevala. Torej, bil je ponedeljek, moj prvi svoboden dan in ni mi bilo potrebno delati. Prespala sem pri prijatelju. Zjutraj sva si ob kavi zaželela prijeten dan in preden je odkorakal v službo je rekel: » Baby, enjoy your first day of freedom.« Pojedla sem zajtrk, pogledala kaj je novega na Oprah showu in odšla proti metro postaji, z namenom da sprobam svoj prvi, nov digitalen fotoaparat in naredim par fotografij olimpijskega stadiona.

On živi v mirni soseski z čistim zrakom, ki se razprostira malo v hrib in tako omogoča drugačen pogled na Atene. Prelepo sončno jutro je kazalo na miren pričetek dneva. Na poti do metro postaje, se v enem momentu zaustavim, izvlečem fotoaparat iz torbe in pričnem fotografirati razgled nad mestom. Pogledam nastalo fotografijo, ki je bila čisto bela, presvetljena in skušam najti nastavitve in … saj, ni potrebno dvakrat poudariti, da gre za moje prve izkušnje z digitalcem. Skratka, fotografija panorame je bila čisto bela. Tako stojim sredi prazne ceste in se ukvarjam z nastavitvami, ko se od nikoder prikaže nek živčen tip.

Ogovoril me je v grščini, nakar mu rečem: »In Eanglish please?« in pri tem nadaljujem z iskanjem nastavitev. Moški, 40-tih let, je imel razvlečeno in zmečkano ter prekratko policijsko uniformo. Preko prsi mu je visela puška, za pasom je imel dve pištoli, na sebi Vouge sončna očala, v roki telefon ter se panično pogovarjal z nekom po telefonu. V polomljeni angleščini me vpraša, kaj počnem. Medtem, ko so moje oči usmerjene v fotoaparat, mu odgovorim, da fotografiram in pri tem nemoteno iščem nastavitve. Vidno panično mi reče: » Who are you?« Povzdignem glavo, ga pogledam v oči ter mu odgovorim: » Who are you?«, in nadaljujem s svojim iskanjem. On nadaljuje pogovor po telefonu ter me vmes vpraša za potni list, katerega nisem imela s seboj. Nato mi reče naj grem z njim.Odgovorim, da z njim nikamor ne grem, dokler se ne zjasni kaj bi rad. Njegov komentar je bil, zakaj sem paranoična. Pri tem se nasmehnem in pokažem na njegovo puško in pištoli in se čudim kako smešna je izjava o paranoji,ki prihaja iz ust tipa, ki je do zob oborožen in pri tem živčen. Nakar se prične opravičevati za slabo angleščino in me prosi naj vsaj prečkava cesto. Na drugi strani ceste, je pred neko veliko hišo bila kot nekakšna utica. Ponudi mi stol, na katerega se usedem in čakam, kdaj bo razodela skrita kamera.

Čez minuto in pol pridrvi policijski avto, iz katerega izstopijo trije policisti v tistem adrenalinskem navalu, katerega je videti v televizijskih nadaljevankah. Z nemirnimi očmi so pregledali okolico in pri tem so se njihove oči ustavile na meni. Sedela sem na stolčku pred utico , jim pomahala in rekla: » Kalmiera«. Kar pomeni dober dan. Nato se je vsa komedija šele začela. Trije policisti stari približno 30 let, so me v tisti nerazumljivi angleščini spraševali kdo sem, od kod sem, kaj počnem in temu podobna vprašanja. Omenila sem, da potnega lista nimam pri sebi, ampak da se lahko zapeljemo do mojega doma. Rekli so samo, da moramo prvo do policijske postaje in da mi ne znajo razložiti zakaj je temu tako. In tako so me trije policisti aretirali zaradi razloga, ki ga mi ga ‘niso znali’ razložiti. Sedla sem v avto in opazila tiste radovedne obraze ljudi, ki so kukali iz svojih oken. Zato sem vprašala policiste, če lahko vklopijo sireno, da bo izpadlo, da sem res neki resni kriminalec. Spogledali so se in bili tiho. Mislim, da niso dojeli mojega smisla za humor.

Policijska postaja je bila vse prej kot prepoznavna. V stavbah komunističnega videza se je gnetlo ljudi. Obrazi, ki sem jih videla na hodnikih so bili starejši občani, ki so me čudno gledali, ko sem prišla v spremstvu treh policistov. Njihovi vprašaji so odmevali v očeh. Prišla sem v nek prostor, kjer je tajnica bila podobna sumo borcu z zlikanimi lasmi, podaljšanimi umetnimi nohti, skrbno porisanimi seveda in z cigareto, ki je bil kakor del inventarja med njenimi prsti. Zapisala je moje podatke in me predala posebnima detektivoma. Eden je bil prijazen in zgovoren ta drugi tih in me z očmi skeniral in pri tem deloval kot nekakšna človeška verzija letaliških psov, ki vohajo drogo. Neugodno mi ga je bilo gledati, ker mu je vsako oko gledalo v svojo smer in nisem vedela v katero oko ga naj gledam. Zastavila sta mi klasična vprašanja, kdo sem, kaj počnem, kako dolgo živim v Atenah, ter kje živim. Ko sem omenila, da živim v ulici Patission (ta se nahaja v anarhistični soseski pod imenom Exarhija, in pred to ulico oz pred mojih vhodom se pričenjajo vse demonstracije in protesti), sta se spogledala. Razložiti sem jima morala kaj sem počela v tej soseski, v kateri sem bila aretirana ter jima pokazati vsebino torbe.

Prvo sem jima predala jakno, ki sta jo pregledala, nato sem počasi odprla torbo in jo izpraznila ter razložila kaj je kaj. Njuna pozornost se je ustavila na lističih, na katerih so bili narisani vilinski simboli. Vprašala sta me kaj je to in zakaj se uporablja. Heh. Rekla sem jima, da so to vilinski simboli, ki so nastali pred prihodom človeške vrste na ta planet in se uporabljajo kot dodatek za uravnavanje energij. Malo sta me čudno pogledala, nakar reče eden od detektivov: » A, so you are a painter.« Kako je prišel do ugotovitve, mi ni ravno jasno. Nato sem nadaljevala z praznjenjem torbe in tako na plan potegnila tri kristale. Rekla sem jima, da so to kristali, ampak da se jih ne smeta dotikati, ker sem jih programirala. Prikimala sta in se jih nista dotaknila. In tako smo prišli do fotoaparata. Razložiti sem jima morala vseh 117 fotografij, ki so nastale tokom preteklih dni, vse dokler nismo prišli do fotografije tistega jutra. Ta je namreč bila bela, čisto bela. Nič ni bilo vidnega na njej. Detektiva sta mi delovala zmedeno.

Nato sta me predala drugemu detektivu. Ta je deloval kot lik iz tv serije Columbo. Majhen čokat tip, temnejše poti in nejasnega govora. Njegovo govorjenje je bilo prej momljanje kakor govorjenje. Spraševal me identična vprašanja kot predhodni, le da je ta hotel več informacij o prijatelju pri katerem sem prespala. Pri tem ga je blazno čudilo, da ne vem njegovega priimka in da je to zame nepomembna informacija, pri tem pa ni razumel, da imam fotografski spomin in da si kilometerskega grškega priimka enostavno ne morem zapomniti. Tudi on je uporabil več ali manj podobna vprašanja in enake zahteve kar se razlag fotografij tiče, le da je še hotel imeti iz digitalnega fotoaparata filmski negativ. Pri tem sem ga čudno pogledala in rekla: »It’s digital camera ?!?« Vse skupaj me je strašno zabavalo, zato sem mu morala omeniti, ali se zaveda, da je kakor lik iz tv serije Columbo, le da je brez plašča. Nasmehnil se je in me predal naslednjemu detektivu.

In tako se je zasliševanje nadaljevalo. Če vse skupaj seštejem, me je zasliševalo 6 ljudi. Šele v tretjem zasliševanju so mi povedali za kaj se gre. Namreč v 5 milijonskem mestu (kdo ve kakšna je uradna številka zaradi vseh ilegalnih priseljencev in teh je veliko), v mestu številnih sosesk, preštevilnih ulicah, sem se ustavila in fotografirala ravno pred hišo šefa policije in glavne osebe, ki je odgovorna za varnost v Grčiji. In ker so v tem času številne ugrabitve, podstavitev bomb in raznorazni napadi, so mislili, da sem teroristka.

Začudeno sem jih gledala in rekla : » Kako bi lahko bila teroristka, če pa sem vegetarijanka. In kako lahko sploh nekoga aretirate zaradi slabe fotografije? Po drugi strani pa niti ne vem kdo je predsednik države, kaj šele kdo je glavni v policiji in državni varnosti.« Situacija mi je bila blazno absurdna zato sem se vse hotela obrniti na šalo. Nakar sem se spomnila filma V imenu očeta, kjer so nedolžni ljudje preživeli skoraj celo življenje v zaporu. Spraševala sem se, ali so tile tukaj dovolj pametni, da vidijo absurdnost situacije in s tem mojo nedolžnost. Med vso to farso t.i. zasliševanja me je poklical prijatelj in detektiv je rekel, naj se oglasim.

Nekako tako je potekal najin dialog:

  • on: »Hi baby, how are you?«
  • jaz (čisto mirno) : » Fine. And you?«
  • on: » Where are you?«
  • jaz (z tonom vsakdanjega glasu) : »Well, am at the police station.«
  • on (totalno panično): »What??! What happened?!«
  • jaz (mirno in z smehom v glasu): » I was arrested. They think am terrorist, but for God’s sake, am a vegetarian.«

Nakar pogovor prestreže detektiv in nadaljuje pogovor z njim. Ta se je čez približno 15 min pojavil v policijski postaji. Tudi njega so zasliševali, nato pa so ga poslali v moje stanovanje po potni list. Toliko o delovanju grških policistov. Ko so prišli do ugotovitve, da sem ne-nevarno bitje, in smo čakali na potni list, sem opazovala dinamiko policijske postaje. Kopica ljudi se lenobno premika sem in tja, kakor premikajoči se dimniki, so vsi verižno kadili in v svojem delu delovali zelo leno in počasno ter po liniji najmanjšega odpora. Policijska postaja je kakor odsev stanja te države. Vse poteka počasi in v vsakem trenutku pričakuješ, da se bo stavba vase sesedla.

Vsekakor bi morali uvesti v turističen program zraven ogleda akropole in ostalih znamenitosti Aten, tudi ogled ene od policijskih postaj. Moje opazovanje o dinamiki ne-dela je potrdil eden od policistov, ki me je aretiral, saj je ponosno izjavil, da zato ker sem jaz tukaj lahko on zavlačuje s svojim delom, saj je njegovo znanje angleščine boljše od ostalih. Nato me vpraša če imam Facebook in da bi bilo super, če bi ostala v kontaktu. Tako sva sedaj Facebook prijatelja.

foka-zaradi-katere-sem-bila-aretirana1Fotografija zaradi katere so me aretirali! Črni rob sem dodala, da ne misliš, da gledaš prazno sliko :)

Kljub temu, da ‘smo’ ugotovili da nisem teroristka, sem morala čakati še dodatno uro in pol na postaji, da so preverili ali imam kartoteko. Pred odhodom sem se poslovila od ljudi, ki sem jih ta dan spoznala in pri tem so se opravičili za neprijetnosti. Ko sem zapustila postajo se je eden od detektivov zadrl iz kafiča na drugi strani ceste: »Hony you are free now !« Nasmehnila sem se in mu pomahala. Prišla sem domov pozno proti večeru in šla direktno v posteljo. Ko sem se zbudila, se je celodnevno dogajanje na policijski postaji zdelo kot nek dogodek, ki je oddaljen daleč, daleč stran.

Tako je potekal moj prvi svobodni dan, ki mi je dal misliti o navidezni svobodi, uniformi in karmi; in kako enostavno je nekoga obtožiti terorizma in mu pri tem natakniti masko nevarnosti, govoriti o svobodi in varnosti ter nakladanju v imenu ljudstva.

DSC_0232

***

~~~

Če želiš prejemati zanimive informacije, se lahko prijaviš na novičke s klikom na ikonico:

blogmailing-in-roka

kode

۞

P R E B E R I    Š E | Y O U   M I G T H   A L S O   L I K E

123456789

Kategorije:[Good to know | Dobro je vedeti]Oznake: , , , , , , , ,

8 comments

  1. Hej. sem se ob komentarju na mojem blogu spomnila, da je ze skrajni cas, da pogledam, kaj se dogaja pri tebi. in vidim, da se veliko! hvala, ker ta dozivetja delis z nami … tale prispevek sem kar “požrla”.
    uzivaj v svobodnih dneh!

  2. po dveh dnevih sem končno prebral nekaj tako zelo tekočega, da se mi je nasmeh nalepil na usta…ker si zdaj očitno polna izkušenj bom počakal nadaljevanje, ko boš fotografirala hišo prvega policaja sveta…..dneve svobode pa kar mirno raztegni do konca koledarja, potem pa ga itak le obrneš…

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: