Ali so lahko vegetarijanci teroristi


dodatna fotka-3

Tale zgodba prihaja iz Aten, in sicer iz časa, ko sem tam živela. Takrat sem svojim prijateljem tedensko pošiljala mail, kjer sem jih seznanjala z raznimi dogodivščinami, zgodbami, pripetijami, humorjem in čudenjem. In tole je ena takšnih zgodb. 

olivnavejica1a

V ponedeljek se je pričel moj prvi dan v svobodi. Namreč, po nekaj mesečnem razmišljanju, ali naj pustim službo, sem se odločila, da je čas za nekaj novega. Torej, zaključila sem s službo, ki me ni izpolnjevala in bil je moj prvi svoboden dan; pojedla sem zajtrk, pogledala kaj je novega na Oprah showu in se podala na pot, s tistim občutkom radosti in veselja pomešanega z raziskovanjem in seveda z namenom, da sprobam svoj prvi, nov digitalen fotoaparat in naredim par fotografij drugačnega pogleda na Atene.
Mirna soseska, ki nahaja se na robu Aten, kjer zrak je čist, se razprostira malo v hrib in tako omogoča drugačen pogled. Prelepo sončno jutro je kazalo na miren pričetek dneva. Hodim po tej soseski in se čudim, kako je čisto drugačna od centra v katerem živim, kakor da ne bi bilo isto mesto, nakar vidim pred seboj prizor, zradi česa se ustavim in izvlečem fotoaparat iz torbe ter pričnem fotografirati razgled nad mestom. Pogledam nastalo fotografijo, ki je bila čisto bela, presvetljena in skušam najti nastavitve in … saj, ni potrebno dvakrat poudariti, da gre za moje prve izkušnje z digitalcem. Skratka, fotografija panorame je bila čisto bela. Tako stojim sredi prazne ceste in se ukvarjam z nastavitvami, ko se od nikoder prikaže nek živčen tip.

Ogovori me v grščini, nakar mu rečem: »In English please?« in pri tem nadaljujem z iskanjem nastavitev. Moški, star približno 40 let, je imel razvlečeno in zmečkano ter prekratko policijsko uniformo. Preko prsi mu je visela puška, za pasom je imel dve pištoli, na sebi Vouge sončna očala, v roki telefon ter se panično pogovarjal z nekom po telefonu. V polomljeni angleščini me vpraša, kaj počnem. Medtem ko so moje oči usmerjene v fotoaparat, mu odgovorim, da fotografiram in pri tem nemoteno iščem nastavitve. Vidno paničen mi reče: »Who are you?« Povzdignem glavo, ga pogledam v oči ter mu odgovorim: »Who are you?« in nadaljujem s svojim iskanjem po menuju fotoaparta. On nadaljuje pogovor po telefonu ter me vmes vpraša za potni list, katerega nisem imela s seboj. Nato mi reče, naj grem z njim. Odgovorim, da z njim nikamor ne grem, dokler se ne zjasni kaj bi rad. Njegov komentar je bil, zakaj sem paranoična. Pri tem se nasmehnem in pokažem na njegovo puško in mu rečem, le kdo je paranoičen. Prične se opravičevati za slabo angleščino in me prosi, naj vsaj prečkava cesto. Na drugi strani ceste, je pred neko veliko hišo bila kot nekakšna utica, zraven katere je stol. Ponudi mi stol, na katerega se usedem in čakam, kdaj bo razodela skrita kamera.

Čez minuto in pol pridrvi policijski avto, iz katerega izstopijo trije policisti v tistem adrenalinskem navalu, katerega je videti v televizijskih nadaljevankah. Z nemirnimi očmi so pregledali okolico in pri tem so se njihove oči ustavile na meni. Sedela sem na stolčku pred utico, jim pomahala in rekla: »Kalmiera« (kar v grščini pomeni dober dan). Nato se je vsa komedija šele začela. Policisti, stari približno 30 let, so me v tisti nerazumljivi angleščini spraševali, kdo sem, od kod sem, kaj počnem in temu podobna vprašanja. Omenila sem, da potnega lista nimam pri sebi, ampak da se lahko zapeljemo do mojega doma. Rekli so samo, da moramo najprej do policijske postaje in da mi ne znajo razložiti, zakaj je temu tako. In tako so me trije policisti aretirali zaradi razloga, ki ga mi ga ‘niso znali’ razložiti. Sedla sem v avto in opazila tiste radovedne obraze ljudi, ki so kukali iz svojih oken. Zato sem vprašala policiste, če lahko vklopijo sireno, da bo izpadlo, da sem res neki resni kriminalec. Spogledali so se in bili tiho. Mislim, da niso dojeli mojega smisla za humor.

Policijska postaja je bila vse prej kot prepoznavna. V stavbah komunističnega videza se je gnetlo ljudi. Obrazi, ki sem jih videla na hodnikih, so bili starejši občani, ki so me čudno gledali, ko sem prišla v spremstvu treh policistov. Njihovi vprašaji so odmevali v očeh. Prišla sem v nek prostor, kjer je tajnica bila podobna sumo borcu z zlikanimi lasmi, podaljšanimi umetnimi nohti, skrbno porisanimi seveda in s cigareto, ki bila je kakor del inventarja med njenimi prsti. Na njeni mizi je pod kupom cigaretih ogorkov bil skrit pepelnik. Zapisala je moje podatke in me predala v obravnavo posebnima detektivoma. Eden je bil prijazen in zgovoren, ta drugi tih in me je z očmi skeniral in pri tem deloval kot nekakšna človeška verzija letaliških psov, ki vohajo drogo. Neugodno mi ga je bilo gledati v obraz, ker mu je vsako oko gledalo v svojo smer in nisem vedela, v katero oko ga naj gledam. Zastavila sta mi klasična vprašanja, kdo sem, kaj počnem, kako dolgo živim v Atenah, ter kje živim. Ko sem omenila, da živim v ulici Patission (ta se nahaja v anarhistični soseski pod imenom Exarhija, od koder se prično demonstracije, ki nato romajo do parlamenta), sta se spogledala. Razložiti sem jima morala, kaj sem počela v tej soseski, v kateri sem bila aretirana ter jima pokazati vsebino torbe.

V malem predalniku v torbi je bil solzilec, ki mi ga je podaril prijatelj Jure; izvlečem to stvar na dan in rečem, da je to za mojo osebno varnost, pri čemer detektiva poudarita, da posedovanje solzilca v Grčiji ni legalno in da ga bosta vzela, pri čemer jima odgovor, da ni problem, saj imam doma še enega za rezervo. Nato iz drugega predalčka pridejo na plano kristali. Rekla sem jima, da so to kristali, ampak da se jih ne smeta dotikati, ker sem jih programirala. Prikimala sta in se jih nista dotaknila. Nato iz torbe dam na mizo ostale stvari in njuna pozornost se je ustavila na lističih, na katerih so bili narisani vilinski simboli. Vprašala sta me, kaj je to in zakaj se uporablja. »To so vilinski simboli, ki so nastali pred prihodom človeške vrste na ta planet,« jima iskreno in rahlo poučno odgovorim in dodam, da se uporabljajo kot dodatek za uravnavanje energij. Malo sta me čudno pogledala, nakar reče eden od detektivov: »A, so you are a painter.« Kako je prišel do ugotovitve, da sem slikarka mi ni ravno jasno, ampak ok. Nato sem nadaljevala s praznjenjem torbe in tako smo prišli do fotoaparata. Razložiti sem jima morala vseh 117 fotografij, ki so nastale tokom preteklih dni, vse dokler nismo prišli do fotografije tistega jutra. Ta je namreč bila bela, čisto bela. Nič ni bilo vidnega na njej. Detektiva sta delovala zmedeno.

Nato sta me predala v obravnavo drugemu detektivu. Majhen čokat tip, temnejše poti in nejasnega govora. Njegovo govorjenje je bilo prej momljanje kakor govorjenje. Spraševal me identična vprašanja kot predhodni detektiv, le da je ta hotel imeti iz digitalnega fotoaparata filmski negativ. Pri tem sem ga čudno pogledala in odgovorila, da gre za digitalen fotoaparat s tistim tonom, ko se čudiš, da je nekdo lahko detektiv po taki izjavi. Pri njem sem imela tisti občutek, ko ti je nekdo znan, pa ne veš točno, kam ga naj daš. Nakar mi je kliknilo in mu radostno povem, da zgleda kot Columbo, detektiv iz tv serije, le da je brez plašča. Zadovoljno se je nasmehnil in me nato predal v obravnavo naslednjemu detektivu.
In tako se je zasliševanje nadaljevalo. Če vse skupaj seštejem, me je zasliševalo 6 ljudi. Šele v tretjem zasliševanju so mi povedali, zakaj se gre. Namreč v 5 milijonskem mestu (kdo ve, kakšna je realna številka zaradi vseh ilegalnih priseljencev in teh je veliko), v mestu številnih sosesk, preštevilnih ulicah, sem se ustavila in fotografirala ravno pred hišo šefa policije in glavne osebe, ki je odgovorna za varnost v Grčiji. In ker so se v tem času dogajali protesti in številne ugrabitve, podstavitev bomb in raznorazni napadi, so mislili, da sem teroristka. Začudena ob taki izjavi je iz mene izletelo: »Kako bi lahko bila teroristka, če pa sem vegetarijanka. Po drugi strani pa niti ne vem, kdo je predsednik države, kaj šele kdo je glavni v policiji in državni varnosti. In pika na i in sramota vseh sramot, kako lahko sploh nekoga aretirate zaradi slabe fotografije?«

Situacija mi je bila blazno absurdna in hkrati totalno komična, nakar sem se spomnila filma V imenu očeta, kjer so nedolžni ljudje preživeli skoraj celo življenje v zaporu, ob čemer sem se spraševala, ali so tile tukaj dovolj pametni, da vidijo absurdnost situacije. Med vso to farso t.i. zasliševanja me je poklical prijatelj Constantinos in detektiv je rekel, naj se oglasim.
Nekako tako je potekal najin dialog:
on: »Hi, how is your first day of freedom?«
jaz (čisto mirno): »Fine.«
on: » Where are you?«
jaz (z tonom vsakdanjega glasu): »Well, am at the police station.«
on (totalno panično): »What??! What happened?!«
jaz (mirno in z smehom v glasu): »I was arrested. They think am terrorist, but for God’s sake, am a vegetarian.«
Nakar pogovor prestreže detektiv in nadaljuje pogovor z njim. Čez dobrih 15 min pridrvi v policijsko postajo vidno zaskrbljen Constantinos in kdo ve, kakšen prizor je imel v mislih, da si je ob srečanju vidno oddahnil rekoč: »Mislil sem, da si v težavah,« medtem ko se je njegov pogled ustavil na policistih, ki so mi delali družbo, pričemer mi je en nosil kavo, drugi se pravkar vrnil iz trafike in mi prinesel tobak, tretji pa je le klepel z mano, da mu ni bilo potrebno delati. Z detektivom številka 5 sta izmenjala par besed, nakar so ga poslali v moje stanovanje po potni list.

Ko so na policijski postaji prišli do ugotovitve, da sem ne-nevarno bitje, in sem čakala na potni list, sem opazovala dinamiko policijske postaje ter stavbo, ki je delovala, da se bo pravkar sesedla vase. Pri tem sem razmišljala, da bi vsekakor morali uvesti v turističen program zraven ogleda akropole in ostalih znamenitosti Aten, tudi ogled te policijske postaje. Moje opazovanje je nato zmotil eden od policistov, ki me je ponosno aretiral, rekoč da želi ostati v kontaktu z menoj. No, tako sva sedaj Facebook prijatelja.

foka-zaradi-katere-sem-bila-aretirana1Fotografija zaradi katere so me aretirali! Črni rob sem dodala, da ne misliš, da gledaš prazno sliko :)

Kljub temu, da ‘smo’ ugotovili, da nisem teroristka, sem morala čakati še dodatno uro in pol, da so preverili ali imam kartoteko. Na postaji sem bila približno osem ur in pred odhodom sem se poslovila od ljudi, ki sem jih ta dan spoznala, pri čemer so se mi opravičili za neprijetnosti. Ko sem zapuščala postajo, se je eden od detektivov, ki me je ta dan zasliševal, zadrl iz kafiča na drugi strani ceste: »Almira, honey you are free now!« Nasmehnila sem se in mu pomahala. Prišla sem domov pozno proti večeru in totalno utrujena šla direktno spat. Drugo jutro, se je dogajanje predhodnega dne zdel kot nek dogodek, ki je oddaljen daleč, daleč stran.

Tako je potekal moj prvi svobodni dan, ki mi je dal misliti o navidezni svobodi, uniformi in karmi; in kako enostavno je nekoga obtožiti terorizma in mu pri tem natakniti masko nevarnosti, v imenu strahu.

DSC_0232

***

Če želiš prejemati zanimive informacije, se lahko prijaviš na novičke s klikom na ikonico:

blogmailing-in-roka

kode

۞

P R E B E R I    Š E | Y O U   M I G T H   A L S O   L I K E

123456789

Kategorije:[Good to know | Dobro je vedeti], [La bizarre| Svašta-nešto], [Legende, miti in modrosti]Oznake: , , , , , , , , ,

9 comments

  1. Hej. sem se ob komentarju na mojem blogu spomnila, da je ze skrajni cas, da pogledam, kaj se dogaja pri tebi. in vidim, da se veliko! hvala, ker ta dozivetja delis z nami … tale prispevek sem kar “požrla”.
    uzivaj v svobodnih dneh!

  2. po dveh dnevih sem končno prebral nekaj tako zelo tekočega, da se mi je nasmeh nalepil na usta…ker si zdaj očitno polna izkušenj bom počakal nadaljevanje, ko boš fotografirala hišo prvega policaja sveta…..dneve svobode pa kar mirno raztegni do konca koledarja, potem pa ga itak le obrneš…

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

%d bloggers like this: