Vloge, ki jih igramo

Kinematografija, filmski festivali in vsakodnevno gledanje filmov na tv, računalniku govori o tem, kako ljudje uživamo ob gledanju še tako bizarnih in mukotrpnih filmov. Hkrati pa nekako pozabljamo, da sami živimo v njem. Igramo v različnih filmih, v nekaterih imamo glavno vlogo, v nekaterih smo dive dneva, v drugih smo osovraženi tekmeci, ponekod imamo le majhno stransko vlogo kljub težnji, da bi bili vsaj glaven stranski lik.

(Objavljeno: Katedra, december 2009)

Odločitev, katero vlogo igramo, je delno povezana s tem, v katerem življenjskem obdobju se nahajamo in katere travme (iz otroštva) rešujemo. Prav tako si na nezaveden način izberemo soigralce in predstava se prične. V primeru občutka osebne prizadetosti in bolečine se vedno krivi soigralca, ki ni ugodil želenim pričakovanjem. Če se zavedamo, da le igramo vloge, zakaj je tako težko pogledati nastalo situacijo iz drugega vidika in se pri tem odtegniti iz čustvene dramatičnosti ob nastali situaciji? Pa vendar so določene vloge skozi različna obdobja nosila različna (družbena) pričakovanja. Tako kot fanti naj ne bi jokali, sem v tem slogu naletela na izsek članka, iz ne tako oddaljenega leta 1955, ki je reklamiral priročnik za ženske, imenovan Hišna ekonomija, v katerem naj bi žene našle nasvete, kako biti dobra žena.

Med drugim je bilo možno prebrati, da naj se žena 15 min pred prihodom njenega moža spočije, popravi šminko in pričesko, ter vsa sveža pričaka moža, z obrazom sreče, da ga ponovno vidi. Kljub temu, da ima verjetno tudi sama veliko za povedat, naj bo raje tiho in prisluhne njemu, saj ima on pomembnejše stvari za povedati. Izpostavljen je bil tudi nasvet, naj nikoli ne dvomi v njegovo sposobnost odločanja ali integriteto, pa čeprav pride domov pozno zvečer ali če gre zvečer na večerjo brez nje. Pri tem naj ne pozabi, da je on gospodar hiše in kot tak, bo vedno njegova volja izražena, pošteno in pravično. Kot pika na i je podana misel, da dobra žena ve, kje je njeno mesto. Ob prebiranju tovrstnih ‘nasvetov’ se ne čudim, da je v tem obdobju na tržišče prišla Barbie igrača, ki je utelešala nasvete tega obdobja.

Tekom časa, so se vloge spreminjale, pa vendar smo še vedno ostali v kalupu spolov, le da so se pričakovanja spremenila. V bistvu nismo odprli nekakšnega novega okna možnosti, ampak smo le do sedaj uporabljeno okno malo bolj razširili. Pričakovanja so še vedno pogojena z vlogami spolov, ki so včasih prešle v vojno med spoloma. Podoben scenarij je možno videti na področju verskih, političnih, rasnih, nacionalni, istospolno usmerjenih in drugih vlog. Demonstracije v imenu prebijanja okov pričakovanih vlog, so nosila za seboj gibanje s sporočilom, da je bilo dovolj. In tako kot nekdo hoče izhod iz vloge, je zanimivo dejstvo, da se določeni v vlogah počutijo varno. Vedo, kaj se od njih pričakuje in kaj lahko pričakujejo, ter nočejo razdreti navidezne varnosti. Ne dovolijo, ne pustijo, ne izpustijo tako druge kot sebe iz filma. Pri tem se mi poraja vprašanje, ali je možno preklopiti iz vloge, brez odobritve soigralca? In čemu ta reagira z jezo, kadar se nekdo noče igrati igro vlog? Če grem korak naprej, se sprašujem kdo piše te scenarije in zakaj jih sprejemamo ter kako se je moči iz njih izpisati?

Dimenzije, kako močne so določene vloge, so nekako bolj vidne pri množici ljudi, ki se opredeljuje s skupno vlogo, saj je intenzivnost z množičnostjo močnejša. Pa vendar se skoraj identični scenariji odvijajo na individualnih ravneh. Saj procesi, ki se odvijajo na makro ravni so identični procesom na mikro ravneh. Karikirano rečeno, kakor v nebesih tako na zemlji. Tako lahko zmeraj tiha in pasivna sestra šokira svojo družino, ko se upre starejšemu bratu pri tem ne zavedajoč se, da se upira vlogi, ki jo je do sedaj igrala in da brat, tako kot ona, igra le eno od vlog v filmu ‘Srečna družina’. Identična zgodba se ponovi med prijatelji, ki si skozi proces prijateljstva, postanejo tako blizu, da si odprejo rane, ki so povezane z dejanji iz preteklosti. Kadar se dva intimno zbližata, postane dinamika intenzivnosti hitrejša in močnejša. Proces zbliževanja povezovanja in posledičnega odpiranja s seboj nosi ne samo željo po biti sprejet in ljubljen, ampak se prav tako prične proces odpiranja ran ter možnost celjenja. Pa vendar, kadar smo tako ujeti v vlogo, ki jo igramo in jo pri tem ne spregledamo, samo ponovimo že znano zgodbo in tako pristanemo ali zaključimo razmerje, ki je skoraj identično predhodnemu.

Pri vsej tej obuditvi bolečine in vloge, v kateri se počutimo neugodno obtožimo druge, da so nas potisnili v nezaželeno vlogo in s prepirom načnemo vzpostavljati občutek moči, ki je v bistvu le odraz nemoči. Pri tem, ko ustvarjamo dramatično doživetje in izpostavljamo lastne tegobe, ki nam jih je druga oseba povzročila in krivimo druge za svoja počutja, nekako pozabljamo, da je to le naš film. Druga oseba ima verjetno čisto drugačnega.

***

P R E B E R I    Š E | Y O U   M I G H T   A L S O    B E   I N T E R E S T E D   I N

One comment

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: