ToDay is mY dAy

niko kao ja
nikad niko kao ja
i niko i nikad i niko
jaaa

Read Full Post »

Melem

Read Full Post »

Na poti

… domov.

Potovanje, ki je prineslo spoznanja, zanimive zgodbe, nove obraze in prijetne ljudi.  Vsako potovanje človeka obogati in kakor da ga nahrani z novimi spoznanji. In s tem, ko odkrivaš nove pokrajine, nove ljudi, hkrati odkrivamo sebe in svoje plati. In tako se potovanje v potovanju zgodi.

Read Full Post »

Thessaloniki

Thessaloniki … vonj Grčije, vonj doma. Mesto, kjer je pesem vsakodnevna spremljevalka in razlog za druženje.  Makedonija je pokrajina, čigar glavno mesto je Solun (oz Thessaloniki) in zaradi tega nekako ne prenesejo tega naziva za državo.  To me je asociralo na vprašanje, kako bi reagirali avstrijci, če bi štajerska (v Sloveniji) hotela postati država zase in z imenom pokrajine, ki se razprostira tudi v Avstriji.  Verjetno ne bi ravno skakali od sreče, in tako je tudi v Grčiji.

In nekaj zgodovinskih dejstev o tem mestu.

Thessaloniki (ali po slovensko Solun), je glavno mesto pokrajine Makedonija. in se razprostira se ob Egejskem morju. Mesto je okrog leta 315 pr.n.št. ustanovil makedonski kralj Kasander in ga imenoval po svoji ženi, ki je bila hčerka makedonskega kralja Filipa II. in sestra Aleksandra Velikega. Njeno ime, Thessaloniki, v prevodu pomeni zmaga nad Tesalci. Takšno ime ji je dal oče, saj je na dan njenega rojstva premagal Tesalce.

V prvem stoletju je v tem mestu bila ustanovljena judovska kolonija, ki je predstavljala središče judovskega sveta, hkrati pa je bilo tu eno prvih krščanskih središč. V tem mestu, sta bila rojena brata Ciril in Metod, ki sta na misijonarski poti širila vero na sever tedanjega Bizantinskega cesartva.

V času Otomanov je Solun postal multikulturno mesto, kjer so polovico prebivalstva tvorili Sefaradski judi, četrtino pa so predstavljali Turki, Slovani, Albanci in Grki. Mesto je postalo ena največjih trgovskih središč na Balkanu, še posebaj z prihodom železnice. Leta 1881 se je v Solunu rodil Kemal Aataturk, voditelj gibanja Mladoturkov in ustanovitelj moderne Turčije. 26. oktobra 1912 je bila proglašena združitev Grčije. Med prvo svetovno vojno je Solun postal vojaška baza za ofenzivo proti pronemški Bolgariji.

Od leta 1988 so spomeniki v Solunu iz zgodnjekrščanskega obdobja na UNESCOvem seznamu svetovne kulturne dediščine. Mesto, ki je bilo leta 1977 Evropsko mesto kulture, je tudi pomembno univerzitetno središče jugovzhodne Evrope, v katerem je največja grškain makedonska Aristotelova univerza.

In malo grškega melosa:

Read Full Post »

Ohrid

Ohrid, mesto, ki resnično ima biser. Skrivnost tega mesta, ni le v preteklosti, čigar ostanki so stari 6000 let in še več, prav tako ni v številu cerkva, ki obkrožajo jezero, teh je 365, prav tako ni v drugi najstarejši tiskarni v Evropi, pod imenom tiskarna sv. Cirila in Metoda ali v znanju, ki se je tod nekoč gojilo.  Skrivnost tega mesta se odkrije med sprehajanjem po mestnih ulicah in vonjanju zraka, ki te kakor omamljenega prestavi nekam drugam, v nek čas, v nek prostor, kjer se enostavno počutiš blaženo. In to je biser tega mesta.

Read Full Post »

Šutka

Šutka, največje romsko mesto v predmestju Skopja. Mesto, ki ima svoje šole, avtobuse ter svoj davčni sistem, je kakor država v državi…kot Vatikan.  Tam sem spoznala možakarje, ki so se razgovorili o politični sceni tega mesta, o tem kako je nek politik pošten, drug pa ne in pri tem od mene pričakovali, da razsodim. Heh.  Namesto razsojevanja, sem se raje posvetila otrokom, tako je do mene prišel nek deček, star le par let, mi ponujal njegovo kapo in nato pričel mi pet. V petju je razen razpona glasu in značinlega vijuganja, uporabil vse možne emotivne izraze na obrazu, kakor da gre za odraslega moškega, ki poje o izgubljeni ljubezni. Spoznala sem tudi dve prekrasni deklici, ki sta me vabili, da se jima popoldan pridružim na korzu. Korzo je v bistvu ena ulica, po kateri se sprehajajo gor in dol kr nekaj ur, pri tem so vsi lepo oblečeni, urejeni in se pogovarjajo tako intenzivno s svojimi prijatelji, kakor da se niso videli nekaj let. Seveda punce oglejujejo fante, fantje gledajo dekleta in to je to, korzo.

Šutka je prepoznavna kot mesto rekorderjev. Tu živi oseba, ki ima rekordno število kaset s turškimi narodnjaki, pa oseba, ki je rekorder med lovci na vampirje,  rekorder med izganjalci hudiča, prav tako najdemo rekorderja, ki je rekorder v vseh kategorijah, kar jih je. Omenila sem jih le par.

Najbolje, da si ogledaš kar celoten film z naslovom Šutka-knjiga rekordov:

Read Full Post »

Skopje

Skopje … mesto, ki preseneča s tako srčnimi ljudmi in hkrati me čudi, da so tile med seboj tako razdeljeni. Kakor, da bi se dogovorili in ga razdelili, je mesto deljeno na albanski in na makedonski del. Ko sem slučajno na mostu spoznala simpatične srednješolce, so mi tile odgovorili, da tako pač je, mesto je razdeljeno,  mladina iz različnih verskih skupnosti se med seboj ne druži, ker vsak ve, kam spada. “Kam?” je bilo moje vprašanje.

In ravno o tem kam Makedonija spada in kaj se ji dogaja, sem se pogovarjala z novinarjem, ki žanje slavo na makedonski televiziji. Je poročen z albanko in pravi, da je okolje imelo težave s tem, vendar njegovi najbližji so podpirali oba. Razčlenjeval je situacijo in pri tem izjavil, da si želi, da bi Makedonija bila to, kar je bila Jugoslavnija nekoč, kar je hkrati tisto, kar je EU danes; različni narodi v eni državi v miru in sožitju.

V mestu, kjer plapola na skoraj vsakem koraku makedonska zastava, ki mi je sicer všečna, ampak ali je res potrebnana na vsakem koraku; v mestu, kjer se tako trudijo narediti ali okrepiti nacionalno pripadnost, da so iz antičnih časov “privlekli” na plano zgodovino in kipe, preko katerih, bi naj sedaj ljudje dobili nek nacionalni ponos in to z identiteto, ki pripada drugemu narodu, bo potrebnega še kar nekaj dela.

In če umaknem nekakšno politično vzdušje na stran, lahko rečem, da  sem spoznala prekrasne ljudi, probala najokusnejše jedi in za spomin kupila žakl rdečih makedonskih paprik, ki so se še kak teden vozile z mano, dokler nisem prišla domov.  Ljudje, ki so me vprašali od kod sem, so na odgovor Slovenija številni pripomnili : “Vkradli ste nam ajvar.” Pri tem sem situacijo ublažila, da sem omenila, če so lahko Nemci patentirali čevapčiče kot nemško nacionalno jed …

Na potovanju sem spoznala gospodo z katero sva si izmejali kontakte in katero sem v Skopju obiskala. Ona je bila ena prvih plastičnih kirurginj v takratni Jugoslaviji. Gostila me je v njenem domu, mi razkazala slike njene nesojene ljubezni, kateremu je bila večna ljubimka. Tako ima sedaj spomine, ki so razloženi kakor relikvije na oltarju z katerimi časti nekdanjo resničnost. Nima otrok, družine, ima pa prijatelje in cvetlice, katere neumorno znova in znova riše. Pripravila je prekrasno večerjo, predstavila modno kolekcijo in uprizorila modno revijo ter na koncu zaplesala igrivo kot mladenka. Delovala mi je, kakor ena izmed tistih ljudi, ki je pred svojim časom.

In ko smo pri ljudjeh, ki so pred svojim časom, se nemore mimo Tošeta Proeski, ki je presegel meje nacionalnega simbola.

Pesem, ki se dotakne srca, pesem, katero večina ljudi pozna Zajdi, zajdi:

Read Full Post »

Niš

Niš, mesto zanimivega spomina, ki s svojo Čele kulo spominja na takratno doktrino šoka.

Namreč, leta 1809 se je srbsko prebivalstvo uprlo turškim oblastem v bitki pri Čergu in tako je srbski poveljnik Sinđelič  pognal v zrak skladišče streliva, s čimer je pobil tako turško kot lastno vojsko. Turški paša je dal ukaz, da se iz odrtih glav poražencev sezida stolp. V  štirikotni stolp so vzidali 952 lobanj, ki naj bi opozarjale prebivalstvo, kaj se zgodi, če se postavijo po robu. Leta 1892, ko je bila Srbija že  osvobojena izpod turške oblasti, so okrog stolpa zgradili kapelo, ki je ena večjih turističnih zanimivosti tega mesta. V stolpu je ostalo le še 59 lobanj, saj so jih ljudje pokradli, ker so verjeli, da imajo magično ali zaščitno moč.

Read Full Post »

Beograd

Beo-grad … še vedno skrbno drži in čuva tisto, kar je sedaj kot drobtinica veliko, pa vendarle priča o moči in ugledu, ki ga je to mesto skozi čas imelo.  Le kaj novega reči o mestu, ki se ob vsakem praznovanju Novega leta, prelevi v romarsko središče slovencev. Tam smo znani kot največji nostalgičarji.

Kakor koli že,  za  skupino EKV, sem pa res nostalgična:

Read Full Post »

Subotica

Subotica, mesto, ki se razprostira v neskončni tihi ravnini. Na poti do željene lokacije, odprem okno vozila in v upočasnjeni vožnji, vprašam mimoidočega na kolesu :”Izvinite, ali gde je ovde mini Jugoslavija?” In ta mi brez zadržka odgovori :”Samo pravo, pa desno.” In tako sem prispela do četrte oz Mini Jugoslavije, kakor jo imenuje njen ustanovitelj Blaško Gabrič. Nekdanji športnik, ki je svoje mladostne dni preživel v Kanadi, je rano spoznal tudi temne plati kapitalizma, tako pravi in ob pravi priložnosti se je preselil nazaj v svoje rodno mesto, pri tem pa nikakor ni mogel preboleti, da njegove Jugoslavije več ni. Tako si je na svojem ozemlju naredil kar svojo, Mini Jugoslavijo, kjer je vseh šest republik in tudi Triglav, na vrh katerega sva prišla v par korakih kar bosa. Vsako leto, se na dan mladosti zberejo ljudje iz različih krajev, da bi obudili tiste lepe spomine, ki jih imajo iz časa svoje mladosti in nekdanje države. Tako je o doživetjih na svojem poslopju govoril medtem, ko mi je urejal nov potni list. Postala sem jugoslovenka in to samo za evro in pol.

Sprehod po Subotici je odkrival številne prostore in ljudi, ki so nostalgijo obujali in živeli, še danes. Od vseh prostorov me je presenetil Ex Ju bar, pa ne zaradi vseh možnih jugoslovanskih simbolov, ampak to je edini klub oz bar, kjer sta na wc-ju bana in bojler.

In ko sem mislila, da je nenavadnih stvari, ljudi konec spoznam plezalca, kar ne bi bilo nič kaj nenavadnega, če ta ne bi živel v mestu, kjer ni niti enega hribčka in niti ene plezalne stene. Njegov prostor za vaje je postala cerkev. In če se boš kdaj sprehajal-a po Subotici in pri tem zagledaš nekoga, ki po cerkvi pleže gor, brez skrbi, tip je pri ta pravi

In nekaj iz časa nostalgije, pa čeprav sem še vedno pionir:

Read Full Post »